Pravljica za lahko noč 3

Pravljica za lahko noč 3 Danes je lep dan. Cvetlice cvetijo in srnice skakljajo po jasi in rožice se objemajo. Vse je srečno, vse se smehlja. Sonček sije tako močno, da mora celo sam nositi sončna očala. Toda kljub temu je dobre volje in blagohotno opazuje srečni živelj pod seboj. Toda vse ni tako lepo, kot se zdi, kajti na delu so zle sile! Globoko v črnini bližnjega gozda se nahaja opredmetena hudoba, ki za potrebe tele zgodbice nosi ime Opredmetena Hudoba. Ves razžrt od ljubosumja in čiste primalne zlobe, gleda srečne prebivalce gozda in se cvre v uničujočem ognju lastne nečimrnosti. \"Aaaaarrrghhh! Sovražim jih, sovražim!\" je v sebi kričal Hudoba. \"Kako mi gredo na živce s tem svojim brezskrbnim skakljanjem! Uf, najraje bi jih nataknil na raženj potem pa me prav zanima, če bi se še vedno tako blesavo objemali!\" Vidite, dragi bralci, tako je dneve preživljal Hudoba: sovražil je vse, ki so bili srečni. Toda danes se je odločil, da jih ne bo samo sovražil, temveč jih bo tudi uničil! Iz zasede je skočil pred nič hudega sluteče živali in zakričal: \"Ha, živali, danes vas uničim!\" Živali so ga zabodeno pogledale, potem pa rekle: \"Objemimo ga!\" Hudobo je nenadoma prevzela panika, kajti ni računal na to, da bi srečne živali vedele za njegovo šibko točko. No, resnici na ljubo, živali tega niso vedele, toda prepričane so bile, da je objem rešitev za vsako težavo. Hudoba je hotel zbežati, toda živali so bile hitrejše. Objele so ga močno toda toplo. Zalil ga je močan občutek mehkobe, toplote in varnosti. \"Neeeeeeeeeeee!\" je zakričal Hudoba, toda bilo je prepozno. Postal je srečen. Konec