Znanje za prihodnost

Tvoji starši ti želijo najboljše. Učijo te, vpišejo v šolo in se trudijo, da bi te kar najbolje pripravili na svet, v katerem zanje vse hitreje zastari. Svetujejo ti čim višjo izobrazbo, da boš lahko dobil dobro plačano službo in živel udobno življenje. In zato nekateri namenijo celo več kot polovico svojega življenja, da bi se učili, pridobivali znanje, in postali učeni kar se le da. Poglejmo sedaj, kaj znanje je, in ali je v resnici tako koristno, kot se ga opeva. Recimo, da vidiš nek predmet in ugotoviš, da je to stol. Kako si lahko to vedel? Predmet, ki si ga videl, si primerjal z vsem, kar imaš v svojem spominu, in najbližje je ustrezal opisu stola. In kako je postal opis stola del tvojega spomina? Nekdo ti ga je kot takega pokazal ali opisal. Najprej si torej sprejel od nekoga definicijo stola, potem, pa si to definicijo primerjal s predmetom, ki si ga videl. Ko torej izjaviš, da nekaj poznaš, pravzaprav izjavljaš, da nekaj enačiš z nečem iz tvojega spomina. Spominjaš se, da si se rodil, in takrat nisi vedel ničesar. Nato si pričel raziskovati, ugotavljati in preizkušati, da bi spoznal vse, kar je obstajalo okoli tebe. Vendar so te pri raziskovanju omejevali, saj si predmete dajal v usta, jih stiskal, mečkal in razbijal, ljudem okoli tebe pa to ni bilo všeč. Zato te niso pustili, da bi sam prišel do lastnih ugotovitev, ampak so ti pričeli razlagati, čemu predmeti služijo in kako se jih sme uporabljati. Celo življenje so te učili poimenovanja in namena vsega okoli tebe, in to si ti vzel za resnično kljub temu, da se ti osebno o tem nisi nikoli prepričal. Zato tvoje znanje ni resnično znanje, temveč so skoraj v celoti le prepričanja, ki so jih ustvarili drugi. Ko karkoli pogledaš, in to primerjaš z nečem iz tvojega spomina, si prenehal z resničnim gledanjem. Takrat si se iz resničnosti umaknil v svoje spomine, ki jih imenuješ preteklost. In to počenjaš nenehno. V vsakem trenutku opazuješ in razmišljaš, brez da bi se zavedal posledic takšnega početja. Vso svojo sedanjost primerjaš s spomini in ji jemlješ njeno izvirnost, njeno enkratnost. Ker ji s primerjanjem jemlješ vrednost, postane za tebe vsa tvoja okolica nekaj čisto običajnega in nevrednega občudovanja. In ker te sedanjost ne navdušuje več, si jo pričel spreminjati, da te ne bi dolgočasila. V tvoji želji, da bi sedanjost spremenil, si pričel v mislih oblikovati njeno novo podobo. Želel si ji priklicati njen nekdanji blišč, ki je zbledel v trenutku, ko si jo prenehal občudovati. Hočeš jo narediti boljšo, svetlejšo, barvitejšo, in si zamišljaš, kako bi to dosegel. S tem si ustvaril misli, ki jih imenuješ prihodnost. Da bi sedanjost prilagodil podobam iz tvojih misli, si se zgledoval po ostalih okoli tebe, ki že od nekdaj spreminjajo svojo okolico, in jo prilagajajo svojim fantazijam. Za spreminjanje resničnosti uporabljaš vse svoje spomine, ki jih imaš za znanje iz preteklosti, da bi preoblikoval svet v skladu s tvojo zamišljeno prihodnostjo. Vendar z ničemer nisi zadovoljen, saj vsako stvar, ki jo narediš, ponovno z nečim primerjaš, in blišč se znova izgubi. Ničesar več nisi sposoben ceniti. Kar hočeš doseči se ti tako stalno izmika, in to le zato, ker jo ne vidiš v sedanjosti, le takšno kot je, brez da bi jo s čimer koli primerjal. Kaj je potlej resnični učinek učenja? Nič drugega ne more biti, kot to, da postaneš nezadovoljen, zamišljen in nemiren. Ta svet te ne uči nič drugega, kot to, da tisto, kar že obstaja, zate ni dovolj dobro. In tega se ti niti ne zavedaš. Spominjaš se trenutka, ko si dobil kakšen nov predmet, pa se spominjaš tudi, kdaj je zate postal brez vrednosti? Kdaj je zate izgubil vrednost ta svet? In kdo mu bo to vrednost vrnil? To lahko storiš samo ti. S tem, da čim redkeje primerjaš, da v vsakem trenutku vidiš vse tako, kot da si prvič v življenju odprl oči. In barve bodo ponovno zažarele, se zableščale v vsej mogočnosti, in oznanjale njega, ki je najsvetlejša luč v vesolju. Anže Rozman, 23.12.2003 www.rozman.org