Podobe

Večno žive misli so podobe moje, ki ne morejo uspesnjene spregovoriti, so hrumeč odmev srca in hrepenenje, naznanjen cvet - rosno kapljo užiti. Venomer iste se v snu obnavljajo, razpotegnjene med ridami skoz čas, nikoli se ukročene v popkih ne odvržejo, drema v njih spominov davni glas. So štetje ur. In moj zvonik se potihne v veter čez daljave širne, med podobe krožečih črt iz davnih slik, nerazdeljen med spomine prepoznave. So vrt slasti v vinjetah žejnih rož, brezkončna knjiga pripovedk, hripav glas upogne jih med les navskriž, zdrsljiva prst utone jih v vode ponikalnic. Sodra glasov zabija žeblje v moj križ, prasketa že kres suhljadi iz divjin med sanjskih glas izjokanih violin, v štetje bitja ur, bim - bam čez zvonik. ...o0o... Piše: Tatjana Malec