Kje je pot poti

Pika smo. Brez vzroka. Brez namena. Prižiganje na koordinatah mrež, izgubljeni v dohajanjih, nemočni v razpravljanjih, nemi v razhajanjih, brezumni v dopuščanjih. Bitja smo. Vpeta v večdimenzionalne like zračnih prostornin vsiljenih planetu po naključju. Premikajoče se čakanja smo, čez zemljo in pepel razpredene kože deževnih povodenj pragozda, rinjeni s peska na rodovitna polja, sinovi in hčere tisočerih vojska. Zapuščine puščavskih modrosti smo, potomci mnogih civilizacij - inkovske, egipčasnke, grške in novejših, pravičniki iz salamonskih sodba. V sebi nosimo misli, ki gnijejo v temnih sarkofagih, kjer svetloba ne posije. Blodimo med usihanjem rumenih steblik. Med talitvijo upornih jeklenih drogov dihajo govorice predhodnih življenj, ubesedenih pobud iz svetovalnih knjig. V sebi čutimo ogroženost tihomorskih ljudstev, centralnoazijsko revščino, slepila zapadnega blagostanja in ponovni prihod Atile. Terorizem je pred vrati! Občutke krivic vskrkavam in vest se v meni pogreza. V Odisejevi lupini molčim in klecam pod silno težo preglasovanja, ugibanja, dvomov in tveganja. V paranoičnem zapisu semenovoda mojega Univerzuma se je vse kar je bilo doslej upodobljenega, doslej mišljenega in uresničenega, doslej izrečenega in storjenega zverižilo v brezcelične module zvrtičnene v spiralah ugank. Ugasle bodo iskre spakujočega se sonca, ki valovijo med nami brez vzroka, dotrajane v prebivanju, veslaje skozi plasti z zemljotesnimi plavutmi, skoz kaotične razdalje neodteščenih velblodov. Izgubljene bolehajo zasičenost, nemočne klečijo pred mesijami, negibne zehajo v odrešitve, brezumne so med obdukcijo škrge, ki dihajo v izpraznjen hajduški klic: Kdo ve zakaj? Bog in cerkvev sta ostala na strani godzov. Svojo pot najdi si sam! ...o0o... Piše: Tatjana Malec