Ko je Stojči še mlad, si v svojem raziskovanju, privošči tudi kakšno avanturo, kot recimo to, da gre poleti na piransko pokopališče prespat, da bi videl, ali ga je ponoči, med grobovi kaj strah in če so tam res kaki duhovi, kot je to videl v filmu in nekje bral. Razklopi zložljivo posteljo, se pokrije s spalno vrečo, gleda nočne zvezde in čaka jutra. Nobenih duhov, pa kar dosti malih živali, se ponoči sprehaja tam naokoli, od sopihajočega ježa, do miši, podgan, do nekih čudnih čivkajočih ptičev, ki utihnejo šele, ko se začne delati dan, potem pa spet drugi ptiči zažvrgolijo in pozdravljajo sonce, ki se začne počasi, iznad Strunjanskega hriba dvigavat. Že na vsezgodaj na pokopališče, pride ena stara gospa s kanglico v roki, pride zalivat rože na svojega moža grobi in ko zagleda stojčija ležat tam med grobovi, reva spusti kanglico in jo s tako brzino odnese, kot bi bila neka atletinja na kratke steze. Kdo bi si mislil, si Stojči zaspano reče, da imajo tako stare gospe, lahko tako hitre noge, no to je zanj znak, da bo treba pač vstat, da ne bo koga na tem pokopališču še kap in ko se znoči, je stojči spet tam, na tem istem mestu prespi med grobovi, ne da bi vedel za vse tam živeče živali in ga zbudi šele svetal jutranji dan. Stare gospe in njene kanglice, pa naslednjega jutra ni. Torej Stojči znanstveno ugotovi, da na pokopališču duhov zanj ni, in da če so kdaj bili, so vsi že odšli, razen če so ti duhovi, te male živali, ki se tam grejo, svoje nočne igre. Stojan Svet
#Zgodbe iz sebe
Stojči in duhovi
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Poslednja sodba
Komentarji
15 komentarjev
Prepričaj se, če se lahko. :)
če nekaj ne veš,
kar te zanima,
in se o tem,
lahko prepričaš,
izkoristi priložnost,
doker je. :)
p.s. dragi stane,
ta je tudi zate
in seveda za vse ostale,
raziskovalce svoje duše :)
---
stojči
s preizkušanjem
svoje hrabrosti z duhovi?
Ta leta so že zdavnaj mimo.
---
Preteklost in prihodnost sta tatova časa.
za raziskovanje svoje duše,
ti res ni treba kaj takega počet,
kot sem jaz, ko sem bil mlad,
mogoče pa zate ne bi bilo slabo,
preizkusiti Prem Rawatovo metodo,
poglabljanja vase,
mogoče bi ti sam potem ugotovil,
da si pravi angel.:)
lp
njegovo naročje?
Že dolgo prakticiraš
njegovo metodo?
kaj me je prignalo na Prem Rawatove video prireditve?
Radovednost, kot večino ljudi,
no tam sem se tako prijetno počutil,
celo bolj kot doma, da sem sklenil,
da tudi sam hočem imeti ta občutek
ki so ga imeli ti ljudje tam
ki so se znali notranje poglabljati vase
in ko enkrat sprejmeš njegove tehnike,
ki so celo brezplačne,
je samo še treba delati na sebi
to je vse in notranji uspeh je zagotovljen
pri tem pa ti ni treba spremeniti niti življenjskih navad,
niti svoje religije, niti svoje filozofije,
imaš pa en fin prefinjen občutek znotraj sebe,
ki ti daje sigurnost in notranjo zaslombo. :)
---
stojči
radovednež,
pa mi povej,
v čem je hec,
če znaš,
na kratko?
da znotraj sebe začutiš,
ta neumrljivi del samega sebe,
se znotraj sebe nasloniš,
na en lep izpolnjen občutek,
kadarkoli ti paše,
ki te lahko spremlja,
tvoje celo življenje,
seveda ko enkrat,
že imaš te tehnike,
svojih poglobljenih občutij. :)
---
stojči
tako zadovoljen in poln zadovoljstva?
če ne moreš iz mojih člankov razbrat,
ti ne morem pomagat.
lahko pa ti v eni besedi rečem: UŽIVAM. :)
---
stojči
pogovor med Bogom in mrličem
Bog je prišel nekoč na pokopališče
sredi temne noči, točno ob dvanajstih
in vprašal:
Povej kako si spal,
ko je umiral okostnjak v tebi.
Povej kako ti je bilo,
ko še nisi bil velika smrt
z dolgimi koščenimi okončinami,
ko ti je še smrt šepetala v kosteh
in te gledala navznoter z belimi očmi.
Letal si sem ter tja z zvenenjem v sebi
in izgledom zavidljivega telesa dvonožca,
ki preklada papirje, piše in riše,
je in pije, se jezi in veseli,
ne da bi se zavedal kaj bo s tvojo dušo,
ko bo šepetala smrt v tvojih kosteh
in te gledala navznoter z belimi očmi.
In ti si še vedno skrbel samo za svoje
fiziološko bistvo obstoja,
zbijal si šale na račun starih ljudi
in njihove šepave hoje in raskave kože,
tudi grešil si in nikoli se nisi kesal,
nikoli nisi vsaj malo pomislil na svojo dušo
in posmrtno življenje v raju.
Pokojnik Bogu odgovori:
Nisem vedel, da sem izgubljen v sebi
in da se bom povzpel pred vrata nebes
in da ne bom imel več poti nazaj.
Nisem vedel, da bom tu samo duša
in ker sem svojo dušo nekje zapravil,
so me samo še kosti.
Niti spomina več nimam.
Na zemlji o moji duši nečesar ne vedo,
o mojih dobrih delih niso nikoli slišali,
da bi jih spominjale name.
Tu na vratih nebes rožljam s kostmi
pa me ne pustijo v rajske vrtove,
ker so v raju človeške kosti tabu,
drugega pa nisem prinesel s seboj.
Zato moram ležati tu pred rajskimi vrati,
tu v posvečeni zemlji na pokopališču
in čakati, da jih spet najde kakšna duša
da se vanjo vselijo moje kosti
in naj ne zine niti besede,
jaz okostnjak pa v takšno bitje zlezem,
ki sploh ne bo vedelo, da sem jaz mrlič
in da nosi v sebi okostnjaka -
mene smrt.
Tatjana
draga Tatjana
tale tvoja pesem je res pohvale vredna posebej v današnjem času, ko je toliko ljudi, ki ignorirajo svojo dušo in Boga, ki v njej prebiva in to celo tisti ljudje, ki zase pravijo, da so verni.
Vsekakor tvoja pesem zasluži, da je objavljena ne samo v komentarjih, ampak na glavnih straneh, pa tudi v kaki tvoji knjigi. :)
lp
---
stojči