Prazniki

Prosojni zimski večer je nocoj. Vstopamo v predbožični čas. Advent je. To je čas odprtih src. Dogodki skoz zapomnljivost se poslavljajo in leto neobčutno odteka skoz okrasje mesta, ki je zagorelo v tisočerih lučkah. Spogledujem se s prepletenostjo dogodkov, ki odhajajoči umirjajo moje utrujene moči. Kot plaha srna sem na obrobju jase in strmim v praznično obredje vzdolž razsvetljenih ulic, razsvetljenih izložb in trumo ljudi, ki se dobrikajo drug drugemu v pripravah na božično drevesce, jaslice in tiho molitev. Izruvanih bo dvainpetdeset tednov iz korenin časa. Zbogom življenje in nasvidenje v prihodnjem letu! Prazniki ti naredijo življenje drugačno. Zazrti v Miklavža, sončno dno svojega otroštva, ki ga vselej smeje ohranjam v nedih, je v žari upanja vzniknilo novo poslanstvo, z novimi pomeni in nemiri, ki jim pripada srce. Kako odpreti zadovoljno dušo in obdarovati otroke, svojce, prijatelje in potrebne ljudi. V prevrnjenem času prejšnjih let, privezanem na spomin drobnih drobtinic, ki živijo v brezglasnih dihih občutenja, se mi odstira po koščih sestavljena zgodba in se vrezuje kot ledena ostrina v sedanjost. Nekega adventnega večera pred leti sem obiskala bolno mater, da bi jih polepšala večer. Mati mi je tedaj rekla: Duše odtekajo kot odtekajo leta, ker se niso naučile umirati in se spočiti v svojem pepelu. Vračajo se v svoje domove, v ta živi svet. Kakor pšenično njivo nas žanje življenje. Ostala sem zamaknjena v zimski večer, saj nisem povsem doumela ali sem bolni materi v adventni večer prinesla veselje ali je moja prisotnost obudila ganjenost njene preskušene duše. Od tega davnega večera naprej se trudim, da se v adventu izročam pomenskim stvarem zbrana in da me advent z zlato močjo svetlobe podarja življenju. Kakor ugaša predbožični čas z grenkobo ljudi v srcih, tako nam Božič približa moč svetlobe, moč ljubezni in moč novega rojstva. Zvezda repatica zasveti v željo, ki čaka, da napolni sleherno dobro srce z življenjem in odpre duri prihajajočim srečnim dogodkom. ...o0o... Piše: Tatjana Malec