Poletel sem iz zemljinih vezi in na nebu zaplesal na srebrnih krilih smeha.
Obrnjen proti soncu sem splezal na vesele oblake in počel na stotine stvari,
o katerih sem le sanjal. Vrtel in zibal sem se visoko v nebeško tišino.
Lovil sem veter in se sprehajal bos po dvoranah zraka. Zgoraj, na hodniku
dolge modrine sem z milino ovenčal z vetrom prevevane visočine, kjer niti
orel še ni letel. In potem sem s tihimi mislimi hodil po visočini, prestopal svetost usode, iztegnil
roko in se dotaknil obraza Boga.
(John Gillespie Magee, jr.)
iz knjige Brez izgovora
