Misel tedna

dragi ten-nej, dobra misel, ko je govora o tem:" Noben človek ni OTOK, povsem zase." Naj samo dodam svojo misel k temu; že res , da moramo brzdati lastno srce, delovati na samem sebi, vendar to ne sme biti samozadostnost in samota. Kajti celo, če živi človek na samotnam otoku je deležen zraka in vode, materialne hrane, duhovnih sil , ki poganjajo atome in moči iz onostranstva. Za hrano, prebivališče in obleko potrebuje človek moči in materijo iz svojega okolja. Le kako dolgo bi ohranjal tako samoto? Biti sam ločen od " Celine " je fikcija, ki si podvrže ego. To je slepilo skrajnega omejevanja. Kolikor bolj je zavest neomejena, toliko bolj doživlja nujnost tvoriti enost z vsem in vsemi. Duhovna zavest duše doživi, da obstaja enost univerzuma, enost z univerzumom, z duhom, z Bogom. :" ob smrti svakega človeka je mene manj." To je kruta resnica v tej materiji bivanja, ki sem jo že večkrat izkusil ob smrti meni dragih ali mojih najbljižjih ljudi. Takrat sem vedno potreboval nekaj časa, da sem zopet zaživel, a mene je bilo resnično manj. In ta proces "umiranja" in "ponovnega rojstva" doživljam vsakokrat, ko grem k svoji mami v dom počitka. Ko vidiš tam vso trpljenje tega sveta si v hipu vržen v proces smrti, a ko odhajaš se v tebi ponovno rojeva življenje. lep pozdrav in vse dobro od Mirana.