Bolečina in Bog

...In vsaka bolečina me opozarja,
na mojo prehodnost in moj odhod...:)

Je pa troje vrst bolečin:
fizična, mentalno-čusvna in duhovna,
ali tista, ki sem jo prinesel v življenje,
tista, ki sem si jo pridelal vmes
in tista, ki jo bom s sabo tudi odnesel,
vkolikor ne bom kot indijanci svoje sledi,
vse lepo prej, za sabo počistil ...:)

Drugače pa, tudi mojstri niso osvobojeni bolečin,
to človeško telo, ni najboljša, vesoljska obleka...:)

---
stojči

Huda bolečina je spremljala bratomor med Kajnom in Abelom. Boj se je bil na njivi, vendar se ni šlo za njivo ali za zemljo.Šlo se je za simbolični dim, ki se ni hotel dvigniti v nebo. Bil je boj za nebo in ne za zemljo. Najhuja bolečina je narodova bolečina, ki ga množično zajame, to je bolečina ki zajame vso zgodovino, da se ljudje bujejo za simbole, za ideologije, za narodovo čast in svobodo, za sisteme, za zavestne razumske misli. In ker človekova bolečina, ki izhaja iz teh prizadetosti ima sedež v razumu in ker razum z ničemer ne more preprečiti vojn in klanja, je ta množična bolečina največja in najobsežnejša. Tisti, ki je preživel vojno to najbolj ve. Posamične bolečine pri posameznem človeku so lahko tudi hude, a človek se s svojo prošnjo obrne na Boga in ga izprosi milosti. Bog posameznim dušam pomaga, ne more pa pomagati kadar nekdo razstreli planet, na katerem se je rodil in je izgnan iz svojega raja. Tedaj se čez milijone let spet vse začne znova Adam in Eva, prepovedano jabolko in nova bolečina, brez katere ni človeškega življenja. Bolečine, ker se nam niso izpolnile največje želje, pa človeka poplemenitijo in ga dvignejo v duhovnem smislu. Ljudje ki trpijo bolečine, ker usiha njihovo zdravje, so sprejeli nase te bolečine, živijo in umrejo z njimi. Ljudje, ki zelo duševno trpijo imajo upanje, da bo bolečina prenehala in da bo v njihovo življenje spet posijalo sonce. Hude duševne bolečine spremljajo človeka, ki je izgubil svoj simbolični svet vrednot in razmišlja o samomoru, kar naj bi imelo za posledico prenehanje njegove bolečine. Huda bolečina nas spremlja, ko izgubimo svojo najdražje osebo. Vendar Bog poskrbi za to, da se ta bolčina počasi umirja in da jo prebolimo. Jakost in inteziteta bolečine je odvisna od našega stika z Bogom, od naše vere da nas usodno spremlja v življenju ne le bolečina, temveč tudi veselje. Veselje se tedaj razodene v naši duši kot krepost in vrednota, ki se uresničuje v neizmernem bogastvu božjega razodetja v nas samih.
Tatjana Malec