Knjiga

Odkod si, če ne zrcalna slika sorodne duše. Srce veli: odpluj med molčeče brazde, odpluj po vijugah in brzicah njenih vrstic, skoz valovanje in hrepenenje pričakovanj, s katerimi je utemeljeno tvoje upanje. Trajno mi najljubša prijateljica, krmarka na čolnu z belimi jadri, čudodelka in svetinja na čolnu odrešitve, močnejša od prijateljevega svarila. Slišim te govoriti z glasom nepotešenih besed. Iz tebe prihajajo v srce in se tam zasidrajo. Z zagonom moči ugnezdijo občutek za zavestno mišljenje, kakor dodatek prijateljeve dobrotljivosti. Besede, ki zmanjšujejo razdaljo med resničnostjo in močjo besede, ki porajajo ponosna čustva in modra sporočila sprejemam s tvojo izkušnjo, iztreznenjem in dvomom skoz napetost, zaplet in rešitev. Mi prijateljsko sporočaš in z menoj kramljaš. Navdušuješ me, očaraš in zapuščaš samo. Prihajaš naproti in se k meni namenjena udobno zlekneš na moje roke. Me vodiš, me malo osrečiš in vzemiriš. Učiš me razumeti, zdaj vznesena, nato spoštljivo diskrena obmolkneš, nakar se spet oglasiš z uporno silo. Tvoj svet je ves žareč ob meni. Spletaš čudovite trenutke okoli mene in v meni zapuščaš govorico sestrinih znamenj Nabita s premišljujočo snovjo vznemirljivih besed si obetajoča v rešitvah, pravična in spretna vodnica, žeja in odžeja samotnosti, neokrnjena misel prihajajoča od zunaj, skoz mrak moje domišljije, izpolnjeno poželenje po duhovni svetlobi. S simbolično in skrivnostno pramaterinsko govorico mi sporočaš zgodbe z glasom prihodnih pričevanj, za mnoge odvečna in nekoristna. Mir želim tvojim besedam, ki me iščejo in posteljejo ležišče mojega duha in so na razpolago duši. Črke in liste, vklesane v tvoje prsi jemljem resno, so besede napolnjene s svetlobo z Gore Sinaj. Odstani pri meni, da se bom ob tebi rodila. ...o0o... Tatjana Malec