Nekoč bom morda prišla do praga

Nekoč bom morda prišla do praga, kjer se razprostira beli pajčolan in svetloba me bo sprejela. Tedaj bom odšla v kraje, ki jih je bog določil zame ob mojem rojstvu. Ozrla se bom še enkrat nazaj in se zagledala v milino življenja, v vse kar mi je uspelo in kar mi ni uspelo postoriti, biti in čutiti. Morda bom začutila vabljivo priložnost vrnitve ali odhajanja. Ne vem. Vem le to, da je danes pred menoj vstal kristalen dan in da ga zrem z navdihom, opijanjena od ljubezni, potopljena v žarišče svoje duše. Metulj na cvetu se mi je nasmehnil in jaz sem se nasmehnila njemu z mislijo kako lep je ta svet. Prišel bo večer in vonj po zatonu. Čutila bom nihanje plime in oseke krvi. Občudovala bom sončni zahod, ki se v daljavi zlati in se razpreda v morje s svojimi dolgimi zlatimi lasmi. Ogrnjena z njegovo toplino bom legla in zamišljena zaspala s številnimi vprašanji in se prepustila, da me zaslepi v željah in obljubah. Pred nočjo se vsa slečem v notranjosti in okopam svojo dušo z njegovo svetlobno močjo. Dočakam nov dan in sonce me je spet prebudilo pod baldahinom sinjega jutra. ...o0o... Napisala Tatjana Malec