Žito

Ta zvok rasti, to klasje, hvaljen bodi sad, mila luč zorenja vstajaj z jutrom k višku, dohitevaj, odžejaj, umiri zemlji žejni glad žuborenja ob žetvi, kaplje sonca na obličju. Ta dolga pot, ta težki križ, razgreti znoj nosi v sebi plamenenje; s polj pelod v sladkost zaniha v svilo kril, zašumi med biseri ves svoj, ta utrip srca, ta odblesk dlani v mladost. Tisoč misli in besed - ob zibeli ponjav ostati namesto sanj, namesto zvezd, za setev plemenitost bedenja ob zrnju, ko se odpira upognjen plod razgreti, ta zlatosončnen klas, razsutje žita v rodovitnost. ...o0o... Napisala: Tatjana Malec