Ljudje in resnica

Poznam tudi ljudi, ki priznajo da lažejo in s priznanjem govorijo resnico. Človek je najbolj ustvarjalen, se pravi da najbolj odkriva svet in resnico o njem, kadar jo obenem prikriva, kajti najbolj ustvarjalna beseda je dvoumna (npr. v poeziji). V antični Grčiji je vedeževalka Pitija v Apolonovem svetišču v Delfih sedela na trinožniku in iz razpoke so se dvigalno omamni hlapi. Prerokovala je prihodnje dogodke (isto Nosterdamus) o prihodnosti z dvomumnimi besedami, v skrivnostnih stavkih in svečeniki so jih razlagali ugodno tako, da je bil vsak izid pravilen. V tem se skriva življenjska modrost, imeti vselej prav, čeprav ničesar ne veš. Vsa človeška kultura je v jedru samo reševanje ugank in pogovor ob zagonetkah, resnica pa spreminjajoča, kajti resnic je toliko kolikor je ljudi, ki jo doživljajo skoz svojo zaves in toliko, kolikor je časov, v katerih se resnica spreminja, pogosto žal, tudi po načelu pravšnjosti. Najgloblja učenost je v nedoločenosti rezultatov, se pravi v dvoumnosti, ki dopušča spremembe v času in prostoru in ki ne žali in rani nikogar ter se vselej izkaže kot resnica, če prej ne ob našem subjektivnem ozaveščanju gotovo. Največja resnica v nas je Eros - ljubezen, srce pa zastopnik vsega našega emocionalnega doživljanja. Brez tega ne bi imeli nobene vzmeti, ki bi nas vzdramila h kakršnemu koli dejanju govoriti resnico, čutiti resnico udejaniti resnico ali pa nedoločenost, kajti tisto kar je v tem trenutku resnica se lahko naslednji trenutek izkaže kot polresnica, naslednji dan pa kot laž ali zmota. Lepo pa je, da imamo svoje globoko prepričanje o izrečeni misli in da stojimo za njio z vsem svojim bistvom in voljo, da izrekamo resnico. Bolj pomembna je naša iskrenost, kot zaverovanost vase, da izrekamo renico. Tatjana M.