#Misli in zgodbe

Brezpogojna ljubezen

Stoyan Svet2 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Vsi smo prišli na obličje te zemlje, zaradi enega samega razloga: Naučiti se brezpogojne ljubezni. Če se zaljubiš v nekoga, zaradi njegove lepote, veš, da bo ta lepota enkrat minila. Če se zaljubiš v nekoga, zaradi njegovega dobrega seksa, veš, da bo tudi ta enkrat minil. Če se zaljubiš v nekoga, zaradi njegove pameti, verjemi, tudi ta bo postal enkrat betežen. In zakaj se ne bi zaljubil, kar v brezpogojno ljubezen? V tisto ljubezen, ki te je v prvi vrsti rodila in te pripeljala v tvoje življenje, v tisto ljubezen, ki si jo obvladoval, dokler nisi začel razlikovati med tem, kar je dobro zate in kaj ni, ko si začel razlikovati med tem, kaj se ti pri kom ali čem splača in kaj ne, Zakaj ne bi bil tudi ti, kot to sadno drevo, ki je zraslo iz enega samega, drobnega semena, ki je hvaležno sprejemalo, svoje sonce in svoj dež, v svoje listje, svoje veje in črpalo sokove svoje zemlje in se zdaj šibi od zrelega sadja, v prošnji \'utrgaj človek, to moje sadje in razbremeni moje prepolne veje, da se ne bodo od težkega bremena polomile\'… Razbremenitev, lahka beseda in težko dejanje, puščati stvari, tam kjer so, v reki trenutkov svojega časa, brez strahu, da boš kdaj kaj izgubil, ker vsako tvoje plemenito dejanje, daje prostor novim plemenitim dejanjem, kakor vsak strah za izgubo česarkoli, povzroča tvoj notranji zastoj, težo in obremenitev. Da, edino ljubezen brez razloga je tista, ki ti povzroča pravo lahkotnost srca, ampak ta nikoli ne pride sama od sebe, njo se je treba priučiti, jo prepoznati, deliti, negovati, ker ona je neulovljiva, lahko se samo giblješ z njo, plešeš v njenem notranjem ritmu diha vesolja, in se odzivaš na nežne resonance njenih zvokov. Da, največja umetnost je ta tvoja prefinjena, občutena ljubezen brez razloga in še večji je ta, ki te je pripeljal do tja, do te brezmejne radosti izvora, tvojega večnega, blaženega spoznanja. :) Stojan Svet

Skupnost Pozitivk

Komentarji

3

jenny
dnevnik,četrtek, 30.10.2003 vsi ljudje si ne zaslužijo brezpogojne ljubezni...spoznanje prihaja in hvaležna sem zanj....brezpogojno ljubiš, sprejemaš, daješ...in vedno te je manj....ja bisere....in svinje jih pohodijo......in vem, da je tudi to bogu povšeči....sicer mi ne bi dal tega uvida.....brezpogojno ljubim koga sama hočem imam svobodno izbiro, tudi vsi mene ne ljubijo....in tega tudi ne zahtevam...kajti ljubiti je zelo zahtevna naloga...in ni mi vseeno kdo me ljubi in na kakšen način....ne bi vsega sprejela vsake roke....ali vsakega objema....svet je preveč zapackan...mislim vsi ti ljudje....zelo malo jih je...ki jih ljubim...tiste male otroške duše...., rastline, ki me dihajo...živali , ki me čutijo....hvaležna sem edino njim za to brezpogojnost...ljudje...poznamo blagovno menjavo..in te sem se naučila..... ...in izgubila sem tiste bisere.....a me še vedno boli....kdo vse jih je pohodil.....tla,ki so bila zame sveta... kdaj bom to pozabila? jenny
Stoyan Svet
Odgovor na komentar: jenny
draga jenny, :) čas briše slabe spomine, najprej pa se je treba naučiti, brezpogojno ljubiti sebe in brezpogojna ljubezen mora biti obojestranska, drugače je nesmiselna in zapravljanje tvojega časa. V svoje življenje si pritegnila ljudi, da bi se od njih kaj naučila in ko jim boš oprostila, ti bo mnogo lažje, tvoja duša pa je čista, neuničljiva, neumrljiva..:) zato se rada imej, pa lep dan :) --- stojči
Anonimno
Kaj je brezpogojna ljubezen? To je podarjenost od zgoraj, kot n. pr. materina ljubezen. Brezpogojna ljubezen je lepota in dobrota ter moralna veličina, ki presega samo sebe. Ljubezen, ki je v vsakdanjem življenju pri mnogih ljudeh nekaj s čemer se trguje, pohodi on zavrže, ni prava ljubezen. Ljubezen ima neodtujljivo bit. V njeni brezpogojnosti se zrcali vse bogastvo duše, vsa podarjenost od zgoraj, nekaj v kar človek samo strmi in občuti kot nekaj svetega. Ljubezen do vsega kar občutimo presega samega sebe, v človeku se razodeva kot presežno bitje, nekaj kar ima svojo globino, enkratnost in veličino onkraj vsega. Človekova brezpogojna ljubezen je ogledalo vesolja, ki nikoli ne odpove, deluje v skladu z namnom ustvarjenja. Če človek zastrmi v zbiralno prizmo življenja in razvoja, ki izhaja iz svetlobe in spozna svojo lastno globino, bo občutil potrebo po brezpogojni ljubezni. V energiji, ki je ob velikem vsemirskem poku razpršila vsemirske meglenice na mikro prvine, je človek postajal svet in vesolje v malem. Zato po svojem bistvu ne more biti drugačen od vesolja, ki deluje na temelju ljubezni. Človekov \"biološki kokon\" je vesoljni svet bivajočega in možnega in človek je ustvaril poleg biološkega in fizikalnega sveta še tretji svet, svet simolike in se s svojo ljubeznijo razodeva v predstopnji religioznega bitja. Človek se tako izkaže, ohranja in razsvetljuje v svoji ljubezni. Življenje z našo snovnostjo vred se nam razodeva v skrivnosti, ki ji pravimo brezpogojna ljubezen. Tatjana M.
Prejšnji članek na to temo

Zgodba o Dattatreyi