zmede ga Pot,
ubogega egota,
ker gre ta Pot,
stran od njega,
on pa ne zna živet,
brez tvojega in mojega trpljenja. :)
---
stojči
A
Anonimno Odgovor na komentar: Stoyan Svet
Pregovor starega modreca ima več razsežnosti. Kot prvo človek je sam sebi začetni in končni problem. Vsi drugi problemi so zaradi njega samega. Tista pot, ki premaga pozabiti na lastni ego se imenuje ustvarjalnost. Le z ustvarjalnim prizadevanjem postanemo vedno bolj to, kar smo, se pravi človek. V življenju moramo znati odpreti problem v pravi smeri. To zahteva več razsvetljene pameti, kot pa golo razkazovanje problemov in jadikovanje kako smo obteženi s problemi. Truditi se moramo za preoblikovanje in prestrukturiranje dane situacije, da pridemo do nove situacije in cilja. Kako to naredimo? Slečemo starega človeka, ki ga je dala narava in ga oblečemo v novo obleko, ki jo je dala kultura. Ta preobleka pa je ustvarjalno delo. Gre za preobrazbo osebnosti v stiku s svetom in družbo. Človek vselej išče rešitve, ki ga ne uravnovešajo samo v primarnih bioloških potrebah, temveč predvsem v sekundarnih specifično človeških, etičnih in umetniških, takih ki jih človek sam ustvarja v moči svojega mišljenja, z etičnimi vzori, ideali in načrti. Gre za prestrukturiranje osebnosti med egoizmom in altruizmom, napadalnostjo in spravljivostjo, tekmovanjem in sodelovanjem, med revolucionarnostjo in konformnostjo, med tradicionalnostjo in progresivnostjo. Tu so naštete nekoliko širše dimenzije človekove ustvarjalnosti, značilne za sodobni čas, vendar izrek starega modreca bo le-te in še druge ustvarjalne dimenzije pokrival vse večne čase. Vse je samo ustvarjalnost, ki preobrazuje človeka in mu spreminja podobo v rast ali propadanje. To doseže človek, ko je zmožen samega sebe presegati, da se je sposoben preleviti iz sebičnega v nesebično bitje, iz napadalnega v miroljubno sožitje. Vse to pa presega znanost. Človek se ne more sprejemati samo kot podarjeno bitje, temveč mora sebe iznajti kot kreativno bitje, ki sebe tudi načrtuje in nekaj iz sebe naredi. To pomeni samouresničevanje. Če tega nismo sposobni, se alieniramo od svoje lastne biti. Normalno je, da se človek vedno bolj odpira v neskončnost sveta in se postopno razvija v kulturo napredka in prihodnosti. Tak človek je v svoji notranjosti zadoščen in najde veselje do življenja.
Tatjana Malec
A
Anonimno Odgovor na komentar: Anonimno
zivjo!
tvoj odgovor je zelo zanimiv.ali mi lahko izdas skrivnost kdo ti je to posredoval ali od kod to izvira?
moj naslov :no1miha@yahoo.com
A
Anonimno Odgovor na komentar: Anonimno
Življenje je potrebno izkoristiti, vse kar se nam ponuja, vse prepreke so na poti z nekim namenom, da jih, seveda premagamo in tako rastemo, se duhovno izpopolnjujemo, kar je tudi naš namen bivanja na tem planetu. Posledično pa nam duhovna rast in premagovanje ovir prinaša tudi veselje, zadovoljstvo in trajno srečo. Vse je odvisno od nas, seveda.
Pozdrav Titanic