Nekoč je boginja Parvati vprašala Šivo: »Gospod! Slišala sem, da obstaja v Indiji sveto mesto po imenu Kaši in je posvečeno Tebi. Pravijo, da bodo tisti, ki obiščejo Kaši in ti podarijo svoje molitve ter se okopajo v sveti reki Ganges, lahko prišli k Tebi na Kailaš in tam ostali za vedno. Ali je to res?«
Šiva je odgovoril: »Ne morejo vsi ljudje dobiti takšnega blagoslova. Sam obisk Kašija in čaščenje Mojega kipa ne zadostujeta. Pojasnil ti bom. Pojdiva v Kaši kot ostareli par. Sodelovala boš z Mano v predstavi.«
Gospod Šiva in Parvati sta se pojavila pred vhodom Šivovega templja, Parvati kot osemdesetletna starka in Šiva kot devedestletni starec. Šiva je svojo glavo položil v krilo Parvati in začel vpiti od bolečine. Starka pa je obupana jokala. Obrnila se je na romarje in jih prosila: »O častilci! Poglejte mojega moža. Žejen je, lahko mi vsak trenutek umre. Ali mu boste dali malo vode? Jaz je ne morem prinesti, saj si ga ne upam pustiti samega.«
Častilci so prihajali z obale Gangesa, kjer so opravili obredno kopel. Obleko so imeli še vlažno, v majhnih bleščečih medeninastih skodelicah pa so nosili vodo. Zaslišali so jok ostarele ženske. Eni so rekli: »Počakaj, poskrbeli bomo za tvojega moža takoj, ko bomo vodo iz Gangesa podarili Bogu v templju.« Drugi so rekli: »Bog usmili se nas! Zakaj nas berači ne pustijo pri miru vsaj ko častimo Boga?« Tretji so dejali: »Beračem sploh ne bi smeli dovoliti, da sedijo tukaj.« Pri vhodu se je zbrala velika množica.
Skupaj z ostalimi romarji je hodil tudi izkušeni ropar, ki je prav tako zaslišal jok stare ženske. Ni mogel prenesti pogleda na trpljenje ostarelega človeka in njegove obupane žene. Približal se je in vprašal: »Mati, kaj želiš? Kdo si in zakaj sta tukaj?« Starka je rekla: »Sin, prišla sva na daršan Gospoda Šive. Mojemu možu je naenkrat postalo slabo in od izčrpanosti je padel v nezavest. Preživi lahko le, če mu bo nekdo prinesel vodo. Sama ne morem po vodo, ker si ga ne upam pustiti v takšnem stanju. Veliko ljudi sem že prosila, da mi pomagajo, toda nihče mi noče odstopiti svoje vode, čeprav jo imajo veliko.«
V roparju se je prebudilo sočutje. Vodo je prinesel v posušeni buči. Starka ga je ustavila in povedala: »Sin, moj mož lahko vsak trenutek umre, zato vode ne bo sprejel, če oseba, ki jo ponuja ne govori resnice.« Ropar ni razumel na kaj je mislila. Rekel je: »Mati, povej kaj naj naredim.« Nato se je cinično nasmejal in dodal: «Mati, do sedaj nisem naredil nič dobrega. Z ropanjem se preživljam. Edino moje dobro dejanje je to, kar bom naredil zdaj; dal bom vodo umirajočemu človeku. To je moja resnica.«
V tem trenutku je ostareli par izginil in na njunem mestu sta se prikazala Šiva in Parvati v polnem sijaju. Šiva je rekel: »Sin, zares si blagoslovljen. Ni večje moralnosti od govorjenja resnice in ni boljšega čaščenja od služenja drugim ljudem. Oproščen si vseh prejšnjih grehov zaradi enega samega dobrega dejanja.«
