Modrost puščave

Trije za vero vneti možje, ki so bili veliki prijatelji, so postali menihi. Prvi se je odločil, da bo vse ljudi, ki živijo v prepiru, spet pripeljal k miru, po besedah Svetega pisma: Blagor tistim, ki delajo za mir. Drugi je obiskoval bolnike. Tretji pa je šel v samoto, da bi tam živel v miru. Prvi, ki si je prizadeval, da bi odpravil prepir med ljudmi, ni mogel vseh ozdraviti. Ko je začel obupavati, je šel k prijatelju, ki je služil bolnikom, a tudi njega je našel potrtega, kajti tudi on ni mogel povsem izpolniti (Jezusove) zapovedi. Zato sta se oba zedinila, da odideta obiskat tistega, ki je šel v puščavo. Pripovedovala sta mu o svojih stiskah in ga prosila, naj jima odkrito pove, kaj je sam pridobil. Nekaj časa je molčal, potem pa je nalil vodo v posodo in jima rekel, naj pogledata vanjo. Voda je bila sprva nemirna. Čez nekaj časa pa ju je spet prosil, naj pogledata noter in jima rekel: »Opazujta sedaj, kako bistra je postala voda.« In pogledala sta jo ter zagledala svoj obraz kot v ogledalu. Nato jima je rekel: »Tako se godi tistemu, ki prebiva med ljudmi: zaradi nemira in zmede ne more videti svojih grehov. Kdor pa živi mirno in zlasti v samoti, bo kmalu spoznal svoje napake.«