Analiza IGRE “Če Ne bi bilo tebe” (primer) po Transakcijski analizi ; Seminarska naloga Z. Patricia Žena se pritožuje nad tem, da ji mož tako zelo omejuje družbene aktivnosti, da ona sama ni mogla razviti in se naučiti nekih spretnosti družabnega življenja in igranja… Prepričana je, da če ne bi bilo njenega moža, bi ona marsikaj počela. Mož ji pravzaprav dela veliko uslugo s tem, da ji prepoveduje neke aktivnosti, pred katerimi ima ona v resnici globok strah in ji je tako omogočil, da se s temi strahovi sploh ni soočila. Šele, ko se je vpisala v igralsko šolo, je zaprepadeno spoznala, da ima bolesten strah pred nastopanjem oz. prizoriščem igranja. To je bil eden izmed razlogov zaradi katerih je njeno Dete izbralo ravno takega moža, čeprav nista imela v resnici kaj veliko skupnega! Toda to še ni vse. Njegove prepovedi in njeno jamranje je pripeljalo do prepirov, ki so resno ogrozili njuno skupno življenje. Mož je ženi prinašal darila iz svojega občutka krivde. Ko pa ji je dal več svobode, je zmanjšal pogostost teh daril. Korist, ki jo je imela žena od moževih prepovedi, je bila dvojna. Omogočilo ji je, da bi se srečala s svojim strahom pred družbeno aktivnostjo, hkrati pa si je potrjevala to, v kar je bila vedno prepričana in sicer, da »so vsi moški zli in nasilneži«. To verovanje, stališče si je ustvarila na osnovi spolne zlorabe, ki jo je doživela v mladosti. To lahko obrazložimo tudi s pomočjo G formule. C transakcija, s katero iniciator igre vzpodbudi komplementarno transakcijo od možnega igralca = V tem primeru je iniciator mož, ki izhaja iz ego stanja Starša, funkcionalno gledano, gre za Kritičnega Starša, ki želi vplivati na vedenje svoje žene s tem, da ji prepoveduje izhod. Iz tega ego stanja naslavlja ženino ego stanje Deteta. Transakcija je dvojna. Ena poteka na družbenem nivoju in gre za »moževo ukazovanje ženi«, psihološka raven pa je tista, ki transakcijo usmerja in njeno sporočilo je, glede na vedenje obeh, bolj logično. In sicer; žena se na prvi, družbeni ravni sicer navidezno upira (v resnici se strinja), ko pravi, da »ona se ne boji, ona bi že, če bi le on dovolil in ona že poskuša, toda on…«, toda na psihološki ravni gre za transakcijo med Otrokoma. On ji v resnici sporoča, da naj ga ne pušča samega, ker se boji, da bi ga zapustila. Žena na to pristane, češ, »če me boš zaščitil in če mi boš pomagal, da se izognem nekim strahovom«. Pravzaprav njegovo vedenje njej služi kot izgovor, zakaj se ona ne vede drugače, hkrati pa meče vso odgovornost za svojo nesrečo nanj. G oznaka za “šibko točko”, nagnjenje soigralca, da se odloči za igranje igre = Ženina šibka točka, zaradi katere pristane na to igro, je njena fobija in nestvarnost. Želja, da jo mož zaščiti, da se ji ni treba soočati s temi strahovi. Poleg tega ima korist, da si potrjuje referenčni okvir glede moških… R odgovor, ki je transakcija, s katero soigralec odgovori komplementarno na stimulus Odgovor pride z Ego stanja, ki je bil naslovljen in sicer z ego stanja Otroka. Funkcionalno je odgovor lahko s strani Prilagojenega Preveč adaptiranega Otroka , ki reče«V redu, podredila se bom tvoji volji«, je pa lahko tudi s strani Prilagojenega Uporniškega Otroka, ki pravi »Če ne bi bilo tebe, ki mi ukazuješ, bi jaz…« S obrat = faza, v kateri igralec spremeni del referenčnega okvira V tem primeru je obrat trenutek, ko žena naenkrat ne pristane več samo na dajanje drug drugemu varnosti, zaščite, ampak hkrati potrdi en drug referenčni okvir. Torej ne ostane več samo na tem »če ne bi bilo tebe – no saj, tako se meni vsaj ni treba soočati s svojimi strahovi«, ampak vključi še nekaj novega in sicer »ja, vsi moški ste isti, ste tirani, nasilni…« In tu ne gre več za igro recipročne varnosti. Takrat, pa ji mož da več svobode in tako se sesuje njena varnost, saj kar naenkrat nima več moža za izgovor in ne more več potrditi referenčnega okvira in življenjske pozicije. V takih primerih se ji zamajejo tla, saj pride na površje njen strah. Po vsej verjetnosti pride na tej točki to hudega prepira, ki vzpostavi prejšnji položaj. X zmeda = faza, ki sledi obratu in v kateri je vsaj eden v zmedi P v kateri se igra zaključi. V njej igralci potrdijo svoja ne - o.k. stališča in ob tem doživljajo neprijetna čustva (reket). V tem primeru si zagotovi socialni umik, hkrati jača ne o.k. pozicijo. Možni dobiček lahko opišemo na več ravneh: PSIHOLOŠKA KORIST; v tej igri se ženi uspeva izogniti nevrotičnim strahovom, morda pa si zagotovi z možem distanco, ki ji je nujna, saj je bila nekoč spolno zlorabljena in se s tem nima namena soočati. STRUKTURIRANJE ČASA; ko sta skupaj z možem, s katerim nimata ravno veliko skupnih interesov, zagotovi neko »dogajanje«, s čemer si zagotovi potrebo po. ZAGOTOVLJEN RITUAL; z igro zagotovimo potek dogodkov – gre za predvidljivost poteka nekega odnosa. DRUŽBENA PREDNOST; žena poda svetu, npr. njenim prijateljicam, sorodstvu, izgovor, zakaj se ne more udeleževati družbenih aktivnosti, čeprav bi ona to zelo rada in je napravila že vse, kar se da, toda brez uspeha… Njen mož je pač tiran… POTRDITEV ŽIVLJENSKE POZICIJE, referentnega okvira; na račun zlih, nasilnih moških, ki ji preprečujejo, da bi bila bolj aktivna…
#Osebna rast
Analiza igre- če ne bi bilo tebe
Skupnost Pozitivk
Komentarji
9Če prav razumem, je opisana ena soci-psihološka analiza odnosa, ki temelji na principu njene nepripravljene soočitve z njeno družbeno ksenofobijo, za kar v bistvu izkorišča partnerjev otroški strah pred izgubo partnerice. Strahovi se na ta način zamortizirajo, dinačinost odnosa pa temelji prav na blokiranju drug drugega na sočenje z lastnimi strahovi.
Jest vidim namen te TA dokazat, da partnerski odnos temelji na ravnotežju strahu. Transakcijska analiza kašnega drugega odnosa morad pokaže na kašno drugo medsebjno ujetost. TA skratka kaže na komplementarnost in nezavedno usodno prepletenost pishičnih vsebin, ki jih ni mogoče enstratnsko razklenit brez posledic za oba. Kakšen je torej namen takih TA, saj so videt zadeve na konc analize neko breizhodne kot na začetku?
Drgač pa dobr napisan, nism vedu, da se da psihične vsebine tko modularno raztavljat pa po enih dost verjetnih enačbah nazaj sestavljat.
Titud, fajn vprašanje. Odgovorila bom, kot sama razumem.
TA predstavlja v svoji analizi IGER dinamiko marsikaterega odnosa, ki ne temelji na intimnosti, avtonomiji. Torej, opisuje odnose, ki temeljijo na vsebinah, ki so podlaga za začarane kroge, v katerih je vse predvidljivo. Predvidljivo, ker gre v igri za obojestransko korist. Korist izogibanja nekim občutkom, čustvom.
IGRA že po definiciji vsebuje momente skrivnosti, manipulacije, nepristnosti, bežanje, obrambo...
Rešitev v primeru igre \"če ne bi bilo tebe\"... soočanje obeh s svojimi strahovi, bolečino, ter odrekanje obrambi.. Ona bi se morala predvsem soočiti s svojo izkušnjo zlorabe. On s svojim strahom pred zapuščanjem.
Amstel
Način, kako nismo pristni, spontani, je ta, da se poslužujemo iger, ali avtomatičnega čustvovanja (reketna čustva) ne glede na situacijo. Namen iger ni avtonomno izkušanje novih situacij v življenju, ampak je potrjevanje svojih lastnih vzorcev. Korist je predvidljivost.
Amstel
Namen TA je torej razkrivat nespontanost, o.k., ampak kaj pol, ko je nespontanost razkrita? Sprašujem zato, ker v lucidnosti gornje TA še vedno ne vidm enega drugega namena kot človeka razgalit in odnos razvezat. Sprašujem, če je TA del enega širšega terapevtskega postpoka, ki ima namen nardit človeku odnos stabilen na bolj avtentičen način kot si ga je sposoben nardit stabilnega sam s svojo igro? Predpostavljam seveda, da je partnersko razmerje znosno in odnos stabilen tudi v tem primeru, ki ga je TA razkrila kot igro.
U2
U2, zdravo.
Transakcijska analiza, ni le analiza. Je pa analiza pojavov potrebna v smislu ozaveščanja vsebin in je sredstvo, s katerim lahko vsak pri sebi močno spozna, kaj počenja v odnosih, oz. v svojih transakcijah.
Nadalje TA nudi terapevtski proces, saj je temelj TA izboljšanje kvalitete življenja posameznika. Izboljšanje kvalitete življenja sloni na spremembi odnosa do sebe in drugih, do sveta. Dosežemo jo z odločitvijo po spremembi stališč o sebi in drugih IN po opuščanju določenih iger, transakcij.
Mogoče je doseči spremembo svoje usode.
Opazovanje človeka, katere so njegove priljubljene igre, ki jih igra, nam zelo natančno pove, kako bo njegovo življenje potekalo. Igre so predvidljive. In tako predvidljivo postane človekovo življenje.
Namesto igre, torej posrednega življenja, je avtonomnost, spontanost, bližina, avtentičnost.
Zatorej je TA, dobra psihoterapevtska tehnika. Namreč, da je terapijo sploh moč nadaljevati, mora biti (kot pri vseh dobrih prijemih) danih več pogojev. Te pogoje razumem tako, kdo od TA ljudi, bi tole seveda drugače napisal:
1. oseba spozna, da ima problem in čuti potrebo po spremembi sebe (ne partnerja oz. drugih pomembnih ljudi)
2. oseba postavi s pomocjo teapevta, ce je to nujno, realen, jasen cilj
3. oseba razume, da je sama odgovorna za svoje misli in čustva (da ni slučaj, če tako misli in čuti in da misli ne prihajajo v njegovo glavo od neznanokod)
4. Oseba razume, spozna, da živi življenje po nekem programu
5. Oseba razume, spozna, da si je ustvarila cel niz misli, vedenj in posledičnih čustvovanj, da realizira ta program
6. Oseba razume in spozna, da je moč program opustiti!
7. Oseba je deležna podpore, varnosti, okolja zaupnosti, da se lažje odloči za spremembo.
8. Oseba se odloči, da opusti to, kar ga ovira in poišče tisto, s čemer bo ta dosedanji \"moteč\" način življenja, nadomestil.
Delo na sebi... traja. Različno dolgo. Vsak si izbere do kod želi priti. Lahko se zadovolji recimo s tem, da uspeva pri sebi kontrolirati neke pojave, simptome, da doseže neko socialno kontrolo. Morda ne želi doseči več. Morda ne želi delati naprej.
Kakor kdo.
Pozdrav
Patricia
Titud je pisal:
\"TA skratka kaže na komplementarnost in nezavedno usodno prepletenost pishičnih vsebin, ki jih ni mogoče enstratnsko razklenit brez posledic za oba.\"
Ja še tole...
Dovolj je že to, da eden od partnerjev spremeni sebe oz. svoje vedenje, naravnanost. Neizogibno to vpliva na partnerja. Pa vendar... takrat, ko se zgodi preobrat v smeri večje bližine, morda drugemu to ne odgovorja. Zato se bo morda zelo upiral tej spremembi pri partnerju.
Ker se sam ne bo želel prilagoditi in opustiti priljubljene igrice.
No, to so trenutki, ko se mora nekaj premakniti. Mora. Poti nazaj ni več.
Torej... stabilnost je omogočena tudi z igro!
Je pa vprašljivo zadovoljstvo v njej.
Patricia
Patricija, TA se giblje na dokaj izmuzljivem terenu akcije in reakcije oz. interakcij, iz katerih naj bi blo mogoče s poučevanjem naredit en dokaj predvidljiv program. A je TA izvedena iz behavioristične psihologije oz. njene vedenjske terapije, po kateri je s sprembami vedenja oz. navad mogoče povzročit psiho-kemične spremembe v možganih, tko da se relativno trajno vzpostvijo za posameznika in družbo sprejemljiveši/predvidljivejši vzorci obnašanja?
Men se zdi, da TA za razkrivanjem igric skriva en namen skonstruirat take igrice, da bo njihovo špilanje pripeljalo udeležence špila do željenih in predvidenih rezultatov. Če gremo v špil seznanjenimi z zakonoitostmi špila, zavestno, če pa v špil pošljemo pod našim nadzorom druge, pa nezavedno, po možnosti pa v obeh primerih s čim manj nezaželenimi stranskimi učinki.
Če gre za terapijo, kje po moje tak namen in pristop TA v redu, skor garantirano učinkovit. Če pa gre za lajf u živo, pa v takem špilu ne bi želu bit zavestno niti nezavedno udeležen. Po mojem te življenje po metodah TA ne more obvarovat ničesar, ker ne moreš živet kot na odru, je preveč enih spremenljivk, da bi jih lahko v naprej sprogramiral. Za nalizo nazaj je v redu, iz te se lahko marsikaj naučiš, za naprej si pa po moje nima smisl po njej življenja režirat: te pol še bolj podre, če se scenarij podre, kot pa če bi od začetka pa sprot prisiljen improvizirat....
Napiš še kaj, da pošljem svoj analitični duh na TA napast :)
titud
Titud, evo, odgovarjam tvojemu zadnjemu komentarju.
Kolikor sem uspela razumeti, cesar nisem, pa bi bilo fajn, ce še kako drugace poveš.
Najprej tole. Izhajanje iz različnih temeljev in iskanje skupnih tock, mi je v interesu.
Torej, kot razumem dejstva in tudi TA, se z vsako spremembo vedenja, mišljenja, vpliva na kemijske reakcije v možganih. To ni po mojem domena nobene od psiholoških smeri.
Tega nisem razumela :
\"s poucevanjem naredit en dokaj predvidljiv program\"
Kar se tice iger... TA daje možnost vsakemu izmed nas, da razpoznava pri sebi elemente igranja, ki kot sem že rekla, so šibkost, posrednost, korist, psihološka sporocila, programiranost.
Ce sva se razumela, potem govoriva o tem, da so scenariji za naše življenjske igre v bistvu neki programi, podzavestni \"glasovi naših staršev\" v naših glavah, ki jih predvajamo kot posnetke. Posnetki so polni prepovedi, zapovedi. Igre imajo svoj predvidljiv izid, in kdor se ukvarja s pomocjo ljudem, je dobro, da osnove tega pozna.
Vse, kar je doživeto sproti, sponatno in avtenticno se nahaja izven iger.
P.
V to, da ne obstaja skušnjava, da analize v odnosih iger človek ne bi uporabu za idelavo sceniraja za nove igre, me bo pa težko prepričat. Ko enkrat razkriješ učinkovitost igre, ki jo nekdo špila magari po strševskem scenariju, se težko upret skušnjavi, da bi kot terapevt ne zežiral oz. ga s svojo sugestijo ne sprogrmaral za novo, bolj na njeggvo kožo spisano igro. Ali pa sebe, če samega sebe analiziraš. Po moje je igra vse, kar ni spontano, tud če maš še tako dobronamernega scenarista (dobronameren je bil konec koncev tud partner al pa starši, saj je pot v pekel ponvad tlakovana z dobrimi nameni), magari če si sam svoj scenarist in režiser. Predpisovanje vzorcev obnašanja pa je osnova vedenjske terapije, zato sem tle ene vzprednico med TA in vedenjsko psihologijo potegnu.
Ampak zdaj se že ponavljam, zato bom kdaj drugič skušal najt en primer, s čimer bom skušal povedano utemeljit.
lp titud
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo