Kam grem?

Stojčija vprašaj....:)

fantki in punčka Violetka ko sem bil star sedemnajst let sem že prebral Tibetansko knjigo mrtvih, tam o prehajanju iz enega v drugo agregatno stanje vse lepo piše, če je še niste, se jo res splača prebrat ;) --- stojči

a) Stroga mati ošteva hčerkino obnašanje, vedenje in da je prepozno prišla domov: - ko sem bila jaz v tvojih letih... - mami, ko si ti bila v mojih letih sem že bila stara eno leto in pol b) Tašča snahi očita, da ni pozorna do njenega sina, da se premalo potrudi pri kuhanju, da je preveč zahtevna do njega: - Ko sem bila jaz v tvojih letih... - Mama, v mojih letih ste pokopali že tretjega moža, ki je kot prva dva umrl zaradi možganske kapi. :)

verjetno avtor z izrazom : " biti jaz jaz " - je mislil, da se trudi živeti po svojih lastnih pojmih in ne po tistih, ki so mu jih "vcepili" kot njegove lastne ? Lp

Kaj pa če so mu vcepili tudi tiste, za katere misli, da so njegove lastne? In da jih mora najti? In po njih živeti? No, to bo ugotovil verjetno, ko bo do tja prišel. Kam tja? In kaj bo ugotovil? Mogoče bo našel bistvo? Kaj je bistvo iskanja, če ne iskanje samo? Kaj je bistvo človeka, če ne človek sam? In kaj je človek? Iščoče bitje na nek način. Kdor išče ta najde? Kaj pa? Smisel iskanja ali najdenja? Kako pa naj ugotoviš, če ne iščeš? Ali lahko zapišem: Kdor ne najde je že našel? Po svoje ima MC prav. On je že to, kar išče, iščoče bistvo samo. On je bistvo v iskanju lastne osmislitve. Za Boga pravijo, da je stvarstvo ustvaril, da bi spoznal sebe samega. Torej tudi on išče svoje bistvo, sebe samega. Mu pri tem pomagamo, ali On to počne skozi in preko nas? Smo žrtev njegovega nepoznavanje samega sebe? Boris

Kot sem že rekel in še enkrat ponavljam – ne obstaja bistvo (esenca), niti ne obstajajo bistva – obstajajo kvečjemu populacije variacij, ki so si bolj ali manj podobne oziroma različne. Spoznati sebe pomeni spoznati svoj fenotip oziroma njegovo konkretno variacijo, lahko tudi relativno glede na ostale variacije ali glede na neko povprečje populacije. Že samo spoznanje, da nimamo bistva, ampak da smo zgolj variacija, nas mora narediti skromne in spoštljive – do vseh drugih variacij, še posebej, če spoznamo, da se bistveno ne razlikujejo od nas. Meje svoje etike določamo tudi na osnovi prepričanja, kaj določa »bistvo« naše vrste oziroma populacije, ki ji pripadamo. "Bistvo" vrste oziroma populacije pa je le aritmetično povprečje (V primeru populacije vrste homo pogosto opredeljeno kot normalnost, zmernost, zlata sredina…).

brez panike, se strinjam s tabo Marko, kar se tiče variacij. Variacije (vsaj v glasbi) morajo imeti "osnovno melodijo", ki se potem spreminja, ampak njo še vedno lahko prepoznamo, nisem dobro razumela komentarija, kaj potem "osnovna melodija"? Lp

Tole mi je všeč: Smo variacije ( bistva). Če ne bistva, česa mso variacije? Boris

Tipološko mišljenje oziroma esencializem ni moj način razmišljanja, še toliko manj, odkar sem se malo bolj poglobil v evolucijsko teorijo. (Zato tudi ne iščem več idealov, bistev in višjih smislov. Sprijaznil sem sem, da sem unikatna variacija, ki jo ne opredeljujeo nobeno bistvo.) V naravi vidim predvsem analogne strukture in povsod neko zveznost, ne samo med ljudmi, tudi med vrstami. In seveda, nikjer nisem zapisal, da smo variacije bistva – ne variramo okoli nekega »bistva«. Smo pa del neke populacije in znotraj te populacije obstaja nabor nekih značilnosti, ki si jih delijo vsi v populaciji, sploh pa ni nujno, da te značilnosti poseduje vsak osebek iz populacije. Populacijsko mišljenje je novejši razvoj v zahodni misli – je pogled, da imajo skupki posameznikov oziroma skupin neki profil, ki kaže razporeditev značilnosti. Človek, ki se rodi s šestimi prsti, je še zmeraj človek. Otrok, ki se rodi s tako okvarjenimi možgani, da se ne bo nikoli zavedel ali prepoznal svoje matere, je še zmeraj človek. Človek, ki postane serijski morilec, ni zver, ampak je še zmeraj človek. Ne obstajajo neka človeška bistva, ampak samo množica variacij. Torej še enkrat – ljudje nismo nikakršne variacije bistva, smo samo variacije, oziroma naše fenotipske značilnosti varirajo okoli nekega statističnega povprečja. Ne obstajajo bistva, samo statistična povprečja. In še o primerjavi z glasbo…res je – tam govorimo o variacijah na neko temo, temo naj bi določala neka osnovna melodija in ta naj bi predstavljala bistvo neke skladbe. A tudi v glasbi obstajajo skladbe, kjer se melodije prepletajo, ali pa se skoraj neopazno prelivajo ena v drugo. In pogosto slišimo melodijo, za katero se nam zdi, da smo jo že slišali, čeprav je v resnici nismo – slišali pa smo nekaj zelo podobnega. Če recimo v neki melodiji spremeniš eno samo noto za pol tona, bo to skoraj ista melodija, večina ljudi s povprečnim posluhom ne bo opazila razlike, če to storiš na več mestih je to lahko že problem, če to spremeniš na vseh mestih, je to spet ista melodija…in seveda je tu še povsem atonalna glasba, kjer so melodije še bolj zabrisane oziroma popolnoma izginevajo. Včasih je težko ločiti mejo med atonalno in tonalno glasbo. In potem so tu še ritmi, tudi ti lahko »prehajajo«. Zato je težko včasih določiti, kaj je neka skladba po zvrsti oziroma katera »bistva« določajo neko zvrst. Obstajajo na primer rockovske skladbe, potem so tu skladbe, ki so še zmeraj rockovske, a malo dišijo po punku, in povsem punkovske skladbe. Kje so meje, ki določajo rock – ni jih – obstajajo kvečjemu »populacije« nekih skladb, za katere menimo da so rockovske, čeprav so nemara med njimi nekatere, ki so brez kakega od tipičnih rockovskih elementov (npr. brez izrazito poudarjenega ritma). In v naravi so takšne meje še bolj zabrisane, bolj zvezne – kategorije, ki si jih izmišljamo ljudje, običajno temeljijo na bolj ali manj vidnih homologijah. Bolj kot smo natančni pri opazovanju, bolj moremo videti, da je velika večina človeških »esenc« prisotna že pri živalih. Večina »človeških bistev« je enako bistvena pri živalih. Ljudje smo živali! In tudi ljudje se ne razlikujemo bistveno med sabo. (Hitler, na primer, ni posedoval nobene lastnosti, ki ne bi bila človeška. Pravzaprav je bil kar precej tipično človeški, skoraj v vsem takšen, kot smo ostali ljudje.) In tako kot ne obstaja nobeno bistvo, ne obstaja niti noben namen ali višji cilj, ki naj bi ta bistva spreminjal v neko vnaprej določeno smer. (Ko pride huda ura, seveda ljudje skoraj praviloma vedno grabimo za smislom oziroma ga skonstruiramo - tudi ad hoc, če je velika nuja.)

Res je, nisi zapisala, da smo variacije bistva. Si pa zapisal v nalovu: Variacije (bistva) in jaz sem le prepisal, da ne bo pomote. Boris

Ne vem zakaj se iskalci namesto razglabljanja o svojem smislu, raje ne lotite raziskovanja svojega lastnega diha. V njem se namreč nahajajo vsi odgovori. Kajti tvoj dih je edina stvar, ki bo šla s tabo po tvojem kremiranju. ;) --- stojči

a klinično mrtev človek diha? Kje je dih takrat skrit?

V krematoriju globoko vdihneš, zadržiš dih, in...... stavr je rešena :) Boris