Joga


1. Koncept joge

Joga v prevodu iz sanskrta pomeni spajanje in enotnost duha, duše in telesa. To je sistem celovitega osebnega razvoja, ohranjanja zdravja in vitalnosti. Najprej vspostavimo kontrolo nad telesom, potem dušo in nazadnje nad duhom. Temeljno pri vadbi joge je zavedanje in pozornost. Zavestne izkušnje in doživetja skozi prakso po poti joge nam bodo razvile razumevanje in kontrolo samega sebe, bolj kot ukvarjanje s teorijo. Posameznikov jaz oziroma bitje se postopno združi s svojim višjim jazem in celokupno naravo v celoto duha, duše in telesa.

Joga je torej celovit sistem aktivnosti, ki razvijajo kontrolo nad telesom, dušo, umom in duhom ter postopno peljejo v poenotenje duha, duše in telesa. V nasprotju s često prisotno predstavo o jogi, da gre tu predvsem za fizično vadbo na podlagi izvajanja predpisanih telesnih položajev, ali asan pa je joga mnogo več od tega in v svoji popolnoma razviti univerzalni doktrini pomeni pot popolnega razvoja človeka. Zato sistem vadbe in pot joge na splošno vključuje kompleten nabor vaj, meditacij, tehnik, molitev, ritualov itd. Sistem je v svoji popolni univerzalnosti brezčasen in tudi ni vezan na kakršen koli geografski, ali kulturni, oziroma civilizacijski, ali religijski okvir, oziroma domnevni izvor. Zaradi določenih zgodovinskih okoliščin pa so na zahodu prevladali v jogi pojmi in koncepti, ki so vzeti pretežno iz indijske duhovne tradicije. Pri tem pa moramo takoj omeniti, da se povprečen zahodnjak po gibčnosti in sposobnosti izvajanja asan precej razlikuje od poprečnega Indijca. Zato mora biti slejkoprej tudi vadba asan v zahodnem svetu prilagojena zahodnemu človeku in tudi njegovemu drugačnemu načinu življenja. Vprašajmo se torej ali je vadba lahko koristna in primerna za vsakogar. In odgovor je »da« ob nujnem pogoju prilagojenosti vadbe. Takoj pa moramo tudi omeniti da bodo različni ljudje vadili jogo iz različnih razlogov in z različnimi ambicijami. Nekateri bodo zadovoljni že s fizičnimi, psihičnimi, mentalnimi in zdravstvenimi izboljšavami svojega stanja in to je čisto v redu in zaželjeno. Ambicioznejši pa bodo morda krenili na zahtevnejšo pot samorazvoja, ki vodi v končni fazi do samospoznanja, samorealizacije. Te izbire in odločitve bodo v veliki meri pogojene z že doseženo stopnjo razvitosti duše.

Za ilustracijo naštejmo nekaj vidikov vadbe joge, ki bi vsekakor morali biti vključeni pri vsaki organizirano vodeni vadbi joge. To so asane, oziroma telesni položaji, fizična relaksacija, mentalni trening, psihični trening, tehnike dihanja, meditacije, amepši. ali preporajanje, zavestno energijsko dihanje, tai či, tibetanske vaje in še kaj. Vadba joge za naprednejši duhovni razvoj se praviloma ne odvija na odprtih javnih tečajih pač pa bodisi individualno in pod osebnim vodstvom duhovnega učitelja, bodisi v okviru druženja zaprtih duhovnih skupin, društev in podobno. Tak naprednejši in zahtevnejši trening pa vključuje še mnoge druge tehnike, vaje, aktivnosti, pa tudi molitve, meditacije, rituale, inicijacije, tudi zdravilstvo, ter alternativno medicino. Vse pa je namenjeno celostnemu razvoju posameznika in podpori na njegovi duhovni poti.
Zagotovo terjajo naprednejše stopnje joge tudi višjo stopnjo predanosti in posvečenosti vadbi oziroma lastni poti duhovnega razvoja, kot se to pričakuje na odprtih tečajih za javnost. Tudi odnos z učiteljem je drugačen kot ga imamo do vaditelja na javnih tečajih joge.


2. Praktične koristi joge

Praktična načela, ter izkustva iz vadbe joge lahko povzamemo v sledečem.
Stresi, notranji konflikti in način sodobnega življenja vplivajo negativno na nnoge telesne funkcije, sčasoma pa posledice lahko vodijo v deformacijo sklepov, vretenc in obolenja organov. Tu je dostikrat skrit razlog za nekatere bolečine (zlasti v hrbtenici), ki nimajo vidnega kliničnega vzroka – medicina jih ne zna pojasnit in zdravit. Težave poznamo pod pojmom TMS (sindrom tenzijskega miozitisa) Vsekakor je fizično stanje v veliki meri (negativna) kreacija psihomentalnega stanja. Mehanski negativni vpliv zlasti na hrbtenico je še napačna in prekomerna obremenitev. Hrbtenica pa je že v osnovi sama po sebi izpostavljena povečani obremenitvi zaradi pokončne lege, za razliko od 4 – nožnih živali. Še toliko manj je zato človekova hrbtenica sposobna prenašati deformativne obremenitve napačne drže in prekomerne obtežbe. To vse skupaj terja dodatno nego in skrb za ohranjanje polne vitalnosti in funkcionalnosti, ne pa brezbrižno zanemarjanje. Treba je nekaj storiti za nevtralizacijo negativnih vplivov, za vzdrževanje in nego telesa, da bi nam lahko zadovoljivo služilo. Za vzdrževanje svojih jeklenih konjičkov smo navadno pripravljeni potrošiti precej več časa in denarja, kot za sebe ! Brez pravilne nege in vzdrževanja ne gre. V nasprotnem primeru se pokažejo najprej motnje, bolečine, kasneje tudi prave bolezni, degeneracije in deformacije. Joga je med ostalim način sprotnega nevtraliziranja in korigiranja negativnih vplivov in vzdrževanje polnega vitalnega stanja. Kako torej joga deluje pri negi in vzdrževanju človeka?

- izmenično zatezovanje in sproščanje mišic, kit, sklepov poživlja cel organizem in ohranja telo mladostno, elastično, vitalno, torej pomlajuje, kar pozna tudi medicina še posebej glede hrbtenice.
Običajno imamo pri delu, v službi, tudi pri športu monotone enostranske telesne obremenitve, ali pa na drugi strani ohlapnost, kar vodi v dislokacije, degeneracijo in atrofijo.
- korekcija in sproščanje položajev sklepov in vretenc pri vadbi asan je podobno terapevtskim zdravilnim učinkom kiropraktike. Dislocirani položaji povzročajo bolečine pa tudi funkcionalne in energijske motnje ter blokade (vid, sluh, glavoboli, vrtoglavice, mravljinčenje, išijas, lumbago)
- joga predstavlja svojstven vidik bioenergoterapije, ki jo izvajamo sami na sebi. To pomeni delovanje na subtilne energijske nivoje in kanale življenske energije, njihovo odpiranje in aktiviranje. Joga povečuje energijski potencial življenske sile v človeku, s tem pa krepi tudi učinkovitost delovanja imunskega sistema.
Povedano pomeni odpravljanje potencialnih vzrokov nekaterih bolezni in težav na eteričnem nivoju, še preden se kvarni vpliv spusti na fizični nivo. Močan imunski sistem poskrbi za odpornost na bolezni. Pravilno življenje prinaša manj vzrokov porušitve imunskega sistema.
- krepimo voljo, samozavest, razvijamo zavedanje, samozaupanje, uravnovešamo pasivni in aktivni princip, postajamo bolj mirni, spokojni. To vodi v boljše obvladanje samega sebe, razvoj volje, modrosti, skratka v razvoj človekovih višjih principov. Človekov duh, ki je dejansko nadrejen telesu mora tudi v resnici postati gospodar telesa in ne obratno, da telesne želje, občutki in strasti vladajo človeku. Telo naj torej postane hram duha, ali čiste zavesti. Zavestni človek bodi gospodar telesu, ki mora postati dober služabnik, oziroma koristno in uporabno vozilo.
- korekcija negativnih posledic vpliva neharmoničnih zavestnih in podzavestnih psihomentalnih
stanj na telo (stres). Znano je, da psihični odzivi povzročajo telesne reakcije v obliki nehotenega
krčenja mišic, kar lahko povzroča mikrodeformacije, dislokacije in bolečine še zlasti pri hrbtenici
(mikrotraume). To lahko občutimo naprimer pri dolgotrajni psihomentalni napetosti. Človek mora čim bolj utišati (neharmonične) psihomentalne vplive, da bi se lahko izrazila notranja vsakemu človeku prirojena višja notranja harmonizirajoča inteligenca.
- Čiščenje, odpiranje in stimulacija energijskih centrov (čaker), ki jih naša zapadna medicina ne pozna in ne upošteva, pač pa indijska tradicionalna medicina. Čakre – energijski vrtinci prenašajo življensko, ali eterično energijo (prano) in so organi 5 subtilnih čutil, povezane z žlezami na eni strani, ter inteligenco, oz. zavedanjem, zavestjo na drugi strani.
Ta alineja se navezuje in dopolnjuje z alinejo o bioenergoterapiji. V obeh primerih pa gre za to, da
asane, ali po naše telesni položaji aktivirajo v človekove nezavedne plasti vgrajene principe
delovanja človekovega organizma. Pri mnogih ljudeh so čakre blokirane, zato je njihova vitalnost
zmanjšana, ogroženo je tudi njihovo zdravje, ki je po definiciji harmonija ravnovesja. Joga
izboljša zdravje.
- vsaka človekova aktivnost pušča v njemu zapise, odvisno od aktivnosti dobre, ali slabe. Temu bi se lahko reklo oblika samoprogramiranja in joga predstavlja kvalitetno in koristno programiranje.
Nasproti temu lahko postavimo škodljivo »programiranje«, ki ga predstavlja nezdrav način
življenja, kakršnemu smo po večini izpostavljeni, še posebej če se zanemarjamo fizično, psihično
in mentalno in, če se predajamo škodljivim, nezmernim vplivom in pretiravanjem.


3. Izvajanje vadbe in pot joge

Kaj pravzaprav razlikuje običajno razgibavanje, hojo, telovadbo, ples in podobne aktivnosti od vadbe joge? Predvsem je to vključitev zavestnosti v vse detajle dogajanja pri jogi, v nasprotju z mehansko rutino, ponavljanjem. Vadba joge je v bistvu razvoj zavedanja fizičnega, duševnega in duhovnega nivoja.
Za kvalitetno vadbo joge je vsekakor nujno potrebno stanje spremenjene in usmerjene pozornosti. Tako zunanje aktivnosti izhajajo pri jogi iz zavestne notranje kontrole, zaznave, predstave, volje. Vspostavljamo polno zavestno kontrolo nad vsemi telesnimi in tudi subtilnimi notranjimi ter energijskimi funkcijami svojega bitja. Namesto trpnega udeleženca postajamo soustvarjajoči opazovalec, ki spreminja svoja notranja in zunanja stanja s pomočjo zavestno usmerjene pozornosti, z načinom opazovanja, z zavedanjem, z voljo. Postajamo notranji gospodar samega sebe. Ne gre nam za razvoj in pridobivanje mišične mase, za delovanje v vsiljenem, ali tudi nenaravnem zunanjem ritmu pač pa za uskladitev, harmonizacijo in povezavo vseh vidikov našega obstoja v vitalno, skladno, enovito, polno energizirano in popolnoma uravnoteženo ter celovito povezano celoto. V takem pristopu so seveda preko vspostavitve samokontrole in razvoja discipline vključeni elementi osvobajanja v najširšem smislu. Tovrstna posvečenost vadbe joge nam je lahko osnovni pa tudi univerzalni imperativ prizadevanj za napredek. Nujni so vstrajnost, potrpežljivost in disciplina na poti. Čez noč, po načinu instantnih metod ne pridemo do uspeha prav tako, kot drevo ne zraste do svoje polne višine v enem dnevu. Pot joge predpostavlja zato nujno tudi razvoj in oblikovanje plemenitih značajskih potez. Sem spada tudi brezpogojna ljubezen do sebe in do vsega stvarstva. Nestrpnost je nasprotje potrpežljivosti, kjer se ustvarja vzdušje ljubezni, upanja in zaupanja. Nestrpnost, ki je oblika oholosti nas tako lahko hitro pripelje do obupa. Začetnim težavam in morebitnim neuspehom ne smemo dati prevelik pomen, sicer bomo odnehali že na začetku. Vstrajnost in potrpežljivost pa bosta obrodili bogate sadove in kasneje nam ne bo žal vloženih naporov.

Uporabljati moramo torej duhovno voljo in na nek način ignorirati telesne, pa tudi psihične odpore, včasih tudi bolečine in druge negativne reakcije našega nižjega jaza. Sčasoma bomo razvili sposobnost ustvarjanja željenega pozitivnega stanja in to predvsem psihogeno, z voljo, imaginacijo, pravilno usmerjeno pozornostjo. Vendar je treba imeti pravo mero in občutek tudi za telo, oziroma ,vozilo', da ga prekomerno ne obremenimo, poškodujemo, zlorabimo. Potrebno je dobro poskrbeti za telo s pravilno prehrano, počitkom in vzdrževanjem, da bo dobro služilo gospodarju, ali vozniku, to je duhu, oziroma našemu višjemu jazu. Sproščeno stanje čiste zavesti je podobno neke vrste duhovnemu transu, to pomeni spiritualizacijo asane, duhovno predanost. To rezultira v preseganju telesa in duše, podobno globoki sproščenosti, meditaciji, avtohipnozi. Ne smemo preforsirati vadbe niti se prepustiti malodušnosti, lenobi, inertnosti. Vaja dela mojstra. Ravnovesje skrajnosti je velika umetnost in življenska modrost.

Vsekakor bi moralo pravilno prakticiranje joge rezultirati tudi v vspostavitvi kontakta ter zavedanju in obvladovanju eterične energije. S tem pa ima praktikant možnost na osnovi lastnih izkušenj in doživetij razširiti in transcendirati svojo zavest iz čisto fizičnega nivoja postopno na zavedanje višjih nivojev stvarnosti, oziroma poglobiti, ponotranjiti svoj pogled na svet z zavedanjem subtilnega bistva in ozadja narave pa tudi samega sebe kot delčka te celote.

Zelo pomemben del jogijske prakse zavzema čiščenje na vseh nivojih in pa transformacija negativnih vzorcev, oziroma razvoj in zavzemanje pozitivnih stališč. Pri tem imajo odločilno vlogo elementi zrak, voda, ogenj, zemlja, akaša, ali duh ter naš um in metode dela ter čiščenja teh elementov, kot so kopanje, tuširanje v orgonski vodi, tehnike dihanja, amepši, zavestno energijsko dihanje, post, čiščenje z ognjem, ustrezna prehrana, pitje orgonske vode. Transformacija negativnih vzorcev našega uma se odvija postopoma z meditacijo, ozaveščanjem, pozitivnimi afirmacijami., z delom na podzavesti, še zlasti pa nam bo koristilo preporajanje, ali amepši in pa zavestno energijsko dihanje. Z zavestnim energijskim dihanjem lahko odpravimo simptome, naprimer tudi tenzijski miozitis, torej psihogeno pogojene fizične težave. Poleg tega pa nas tako dihanje energizira, čisti in zdravi.

Današnja medicina ne zna pojasniti in pozdraviti nekaterih bolezni, ker ni celostna. Z jogo pa dobimo med drugim tudi uvide o vzrokih bolezni in v celosten pristop k zdravju, ki temelji tudi na odpravljanju vzrokov in ne samo zdravljenju posledic. Tako postajamo tudi potencialni zdravilci.
Zaporedje asan nas vodi k energiziranju in aktiviranju energije v vseh pomembnih funkcionalnih sklopih energijskega telesa, oziroma eteričnega dvojnika. To pomeni več življenske energije in zmanjšanje nevarnosti degeneracije telesa tudi v skritih in manj uporabljanih energijskih kotičkih. Energija pomeni življenje, blokada pomeni odsotnost energije, odmiranje in smrt celic, organov, celega telesa. To je v bistvu proces energijske samoobnove, iscelitve in samozdravljenja

Naprednejši in ambicioznejši praktikanti joge pišejo dnevnik. Vanj si zapišejo vaje in tehnike, s katerimi se srečajo pri jogi. Zapisali pa bodo tudi svoja osebna izkustva, občutke, spoznanja in napredek pri vadbi doma in na tečaju. Zapisovanje povečuje koncentracijo, pozornost, ojača in izboljša zavedanje, pomnenje, ojača reprodukcijo zaznav in doživetij. Nenazadnje si zapisano znanje shranimo za kasnejšo ponovno uporabo, tudi za spremljanje napredka pri svojem lastnem razvoju.


4. Motivacija, učitelj, skupina

Na poti joge je važno ohraniti vzvišen motiv, ideal, posvečenost, predanost. Ne smemo pozabiti, da gre v resnici za samorazvoj v smislu spajanja našega jaza z univerzalno zavestjo, to je združevanje našega bitja, duše z Nadzavestjo, Duhom, Univerzumom, Bogom, Naravo (kakor je komu bliže). Razvoj in dvigovanje zavesti pomeni, da se ne enačimo več samo s svojim telesom in polzavedno s svojo psiho, ter mentalom, temveč postajamo vse bolj eno tudi z najvišjimi duhovnimi aspekti samega sebe v sebi.

Torej, da naša prizadevanja sčasoma ne bi izzvenela v mehanskem ponavljanju naučenega, v rutini, morajo biti naše aspiracije in cilji na izbrani poti povezani s predstavo o nečem veličastnem, odrešilnem, vzvišenem, presegajočem, idealnem, osvobajajočem, osrečujočem, neopisljivem, kar cenimo in občudujemo, po čemer hrepenimo in kamor joga tudi v resnici vodi. To tudi pomeni postopno preusmeritev od preživelih vrednot, ki nas omejujejo in onesrečujejo k trajnejšim, resničnejšim in bolj vzvišenim, osvobajajočim vrednotam v življenju, kar pa je odvisno od zrelosti bitja. Profani in sebični kriteriji, ter nepotrpežljivost glede pričakovanih rezultatov nas slej, ko prej odvrnejo od nadaljevanja zastavljene poti.

Vadba in učenje joge je mnogo lažja in boljša v skupini. Tu imamo povezujoč in harmonizirajoč vpliv učitelja. Vsak posameznik tako prispeva k nastajanju skupinske energije, ki po drugi strani spodbuja in podpira posameznika. Na ta način naprednejši posamezniki potegnejo za sabo celo skupino, da laže in hitreje napredujejo vsi udeleženci skupine. Učinek skladnega delovanja posameznikov v skupini se lahko stopnuje do neslutenih možnosti. Govorimo o sinergijskih učinkih vadbe in učenja.

Učitelj mojster uči istočasno na več nivojih hkrati znotraj iste skupine, to je večplastno. Tudi človek je večplasten in ima zavedne, ter nezavedne nivoje, oziroma plasti. Za enega učenca je mojstrova beseda šele mentalni kažipot, za drugega pa je isto sporočilo že opis cilja, dosežene realizacije skozi izkustva duhovnih prizadevanj in prakse. Učenje se odvija v obeh primerih, le, da v prvem primeru učitelj nagovarja še neprebujene , nezavedne plasti, v drugem primeru pa so te vsebine skozi lastna izkustva že zavedne. Tako bodo tudi motivi in cilji pri učencih različni. Nekateri v skupini bodo prišli le po pomoč pri reševanju svojih težav, ali zaradi izboljšanja kvalitete življenja. Naprednejši pa se bodo vzgajali in pripravljali za bodoče posvečence, oziroma adepte. Učitelj da vsakemu tisto, kar rabi in kolikor lahko sprejme.

Učenec pa lahko tudi sam prispeva k obsegu in kvaliteti prejetega znanja in s tem k dvigu nivoja celotne skupine s svojim zaupanjem do učitelja, odprtostjo, potrpežljivostjo in vstrajnostjo. Zaupanje in (ali) razumevanje rodi predanost. Brez tega ni nobenega kvalitetnega in uspešnega razmerja !
Odprtost pomeni tudi nenavezanost na stare miselne vzorce, predsodke, ali celo fiksne ideje, pomeni pa sprejemanje novih in drugačnih pogledov, idej. V ta namen je nujno vspostaviti zaupanje!
Učenec se v določenem obsegu prostovoljno odreče svoji svobodni volji, ko spozna, da ga svobodna volja njegovega ega ne vodi vedno po dobri poti. To je odvisno od učenčeve razvitosti in čistosti srca. V mnogih primerih lasten ego vodi človeka v težke mukotrpne zablode in brezpotja. Mnogi bodo zaradi svojega nezaupanja in nerazumevanja odšli, prišli pa bodo novi iskalci. Ena glavnih in pogostih zablod je poskus razumevanja in presoje skozi nedosledne logične analize in zaključke.
Pravo globje razumevanje je možno edinole skozi intuicijo in čisto srce. Ta pristop seveda ni razumski, »znanstven« in ni opredeljiv, možno pa ga je izkusiti notranje – ezoterično. Če to zamenjujemo z običajnim razumom, smo na dobri poti, da zgrešimo cilj, ki je Resnica ! Mnogi si bodo raje ustvarili svojo resnico na osnovi predsodkov in fiksnih idej, kar je značilno za večino, slehernike.
Sleherniki po poti takih bližnjic ne bodo postali posvečenci. Posvečenci so vedno manjšina.


5. Teorija in praksa

Naslovna pojma lahko v jogi primerjamo na eni strani z zemljevidom, načrtom Poti in na drugi strani
s hojo po Poti. Učitelj nam daje kažipote in pomaga pri premagovanju težav na Poti , prehoditi pa jo moramo sami. Edino tako pridemo do lastnih izkustev, ki so gradniki našega samorazvoja k večji popolnosti, svobodi in univerzalnosti. Samo proučevanje zemljevidov, proučevanje tujih potopisov in premikanje kazalca po namišljeni poti seveda nima pomena in pravih učinkov brez dejanske izvedbe Poti. To je teorija brez prakse. Praktične vaje, tehnike, rituali, meditacije razvijajo in gradijo naše vozilo zavesti, da gremo lahko varno in zanesljivo dlje, više, globje. S slabim vozilom smo nebogljeni, slepi in lahko obtičimo. Prakso bi morali izvajati vsakodnevno. Vsako življenje, pa tudi ezoterična praksa predstavljajo pot, ki pa v mnogih primerih lahko zaide v močvirje, puščavo, prepad, džunglo. To je povezano s svobodno voljo lažnega ega, ki v svoji nerazviti fazi pri odločitvah ni podprta s pravim znanjem in modrostjo.

Upoštevaje zakon vzroka in posledice nabiramo izkušnje po principu korenčka in palice dokler nismo pripravljeni in sposobni verjeti, zaupati in upoštevati izkušenj, nasvetov, kažipotov, pomoči, ki nam jo ponujajo razvitejši od nas. Ti poznajo Pot, ki je še pred nami. Ni mišljena zunanja fizična pot, ampak naša notranja doživetja in stanja fizičnega, psihičnega in mentalnega nivoja, ki vodijo k realizaciji duhovnega plana. To je povratek domov. Brez pravega truda in žrtev ni uspeha.


6. Pisni viri in šole joge

Avtorji učbenikov joge često uporabljajo za osnovo kar izvorne tradicionalne indijske zapise in navodila, ki pa niso prilagojeni načinu življenja zapadnjaka in njegovim možnostim glede na vsakdanje obveznosti, ki se jim ne nameravamo odreči zaradi treninga joge. Z jogo želi večina praktikantov joge le izboljšati kvaliteto življenja. Večina ljudi, ki trenirajo jogo dejansko ne bo izbrala pot in način življenja tradicionalnega jogija, kjer so zahteve in pravila za večino nas pretežki. Opozoriti velja tudi na možno škodljivost popolnega vegetarijanstva, ki ga vključuje pot ortodoksnega jogija itd. Tudi nekatere asane so za poprečnega zahodnjaka pretežke in neizvedljive, vse skupaj pa bi terjalo tudi preveč časa če se bi togo držali izvorne indijske tradicije.

Mnogi sanskrtski (Hindu) izrazi v pisnih virih in šolah joge so naravna posledica izvora tega znanja,
vendar ne pomenijo v povezavi z jogo nujno privzemanje indijskega načina življenja in njihove kulture v celoti. V tipični skupini na zahodu vadijo jogo ljudje z običajnimi službami, z družinami, ljudje vseh starosti in obeh spolov, praviloma po učiteljevem prilagojenem programu vadbe joge. Vsaka šola in skupina ima svoje značilnosti in posebnosti. V osnovi gre za koncept takoimenovane zapadne joge, kjer pojem joge daleč presega okvire običajnih predstav o jogi, oziroma se zelo razlikuje od stereotipnih predstav o jogiju in njegovi votlini….



Slovensko društvo za psihične raziskave (ukinjeno)


Izbrisana objava na Pozitivkah s podpisom ukinjenega Društva je tu obnovljena nespremenjeno z izjemo nekaj manjših besedilnih korekcij, odstranjenih mrtvih linkov in pripadajočih delov besedila.

Dejkvasana Namaste,
Slovenija






Joga - nadaljevanje


1. Uvod

K predhodnemu osnovnemu besedilu želimo na tem mestu dodati nekaj dopolnil in poudarkov, da bi tako bolj eksplicitno pojasnili mekatere pomembnejše teme in pojme iz predhodnega besedila. Dodali pa bomo še nekaj naknadnih idej in namigov pa tudi konkretnih posebnosti in razmer.


2. Osnovne razlike med jogo, telovadbo, rekreacijo, delom

V prvotnem tekstu nismo dovolj dobro pojasnili razlik iz naslova te točke. Vsekakor se bodo mnogi vprašali zakaj ne zadostuje naprimer rekreacija, šport, kaj je narobe z zmernimdelom, itd. Podajamo podrobnejšo utemeljitev bistvenih razlik, oziroma pomanjkljivosti napram jogi.

Katere so torej bistvene razlike med jogo na eni strani ter delom, telovadbo, športom na drugi strani ?
- Pri jogi, če jo pravilno prakticiramo življensko energijo povečujemo in uravnovešamo, pri delu in športu jo v principu trošimo. Ta se sicer delno aktivira in obnavlja tudi pri športu in delu.
- Pri pravilni vadbi joge se sproščamo in uravnovešamo, harmoniziramo fizično, psihično in mentalno. Pri delu in športu prihaja do enostranskih obremenitev, napetosti in neravnovesij.
- Pri jogi stremimo k čimpopolnejši zavestnosti vsake aktivnosti oziroma stanja. Pri delu in športu je često prisoten trend rutine, avtomatizma.
- In končno morda celo najpomembnejša razlika. Ta se kaže v tem, da pri jogi pozornost usmerjamo na sebe, notranje, v stanje svojega telesa, uma in duha. Pri delu, športu, rekreaciji je naša pozornost praviloma pozunanjena na tekmovalne dosežke, na okolico, na rezultate dela. Še
najmanjša razlika v tem nastopa morda pri rekreaciji, ki pa zato še vedno ni enaka jogi.


3. Dopolnitve koncepta joge

Za začetek naj omenimo, da lahko jogo glede na različne vsebinske poudarke pri vadbi formalno razdelimo na fizično, psihično, mentalno in duhovno jogo. To izhaja iz funkcionalne razdelitve človekovega ustroja po zahodnem »znanstvenem« konceptu. Pri tem sta človekova psiha in mental do neke mere zajeta v uradne znanstvene panoge in študije, duh pa je za uradno znanost spotakljiv kljub njegovim statistično merljivim in dokazljivim učinkom in kljub izsledkom sodobne kvantne fizike. Skratka taka formalna razdelitev joge je namenjena lažji korespondenci in analogiji z ustaljenimi in uveljavljenimi termini zahodnega načina razmišljanja. V bistvu pa pot joge cilja na povezovanje in združitev vseh človekovih nivojev v celoto. Zato se na človeka v jogi gleda kot na potencialno povezano celoto (holističen koncept), ki pa jo je treba šele realizirati.

Glede na to da uradna znanost človeka pri njegovi obravnavi ne zajema celostno in torej za sedaj še ne pokriva celote človekovega mikrokozmosa, niti makrokozmosa, naletimo v jogi nujno na problem opisovanja notranjih stanj in poti spreminjanja teh stanj, s čimer operira joga, znanost pa ne. V ezoteriki, kamor tudi spada joga se zato uporablja različne simbolizme in kažipote, ki navajajo in usmerjajo na željene cilje pri vadbi, oziroma na poti joge, ni pa eksaktnih »objektivnih« definicij, stamdardov in konvencij kakršnih smo vajeni v znanosti. Skozi zgodovino človeštva so se na različnih področjih razvili različni ezoterični sistemi, ki uporabljajo zelo različne simbolizme. Zato se je dobro in pametno držati enega izbranega sistema v izogib zmešnjavi in korespondenci pojmov, simbolov in načinov različnih sistemov, oziroma poti.

Ne moremo govoriti o boljših in slabših sistemih duhovnega razvoja, obstajajo pa popolnejše in manj popolne poti razvoja človeka. Vsekakor pa imajo vsi ti sistemi univerzalen in brezčasen skupen imenovalec, ki smo ga poimenovali joga. Zelo pomemben kriterij ocene nekega sistema je njegova usklajenost s tokom časa. Ta usklajenost pa mora biti tako zunanja, kot notranja. Živ ezoterični sistem mora biti torej usklajen s tokovi evolucije na vseh nivojih obstoja Univerzuma, ali Boga. Tako so v preteklosti že obstajali visoko razviti sistemi joge, ki pa so izumrli s propadom pripadajočih civilizacij, ali pa njihovi ostanki niso več živi in v toku evolucije. Joga je in mora torej nujno biti usklajena s planom evolucije kozmosa in mikrokozmosa in slediti poteku sprememb, poleg tega pa se tudi aktivno vključevati v te notranje in zunanje razvojne faze. Trenutno se nahajamo v kritični fazi evolucije planeta Zemlja in celega človeštva torej na prehodu v novi eon, ali cikel. S tem v povezavi je treba povedati da je fizična nesmrtnost naravna in predvidena posledica procesa spiritualizacije materije in evolucije planeta ter življenja na njem.
Joga vsekakor zajema tudi take navidez nemogoče evolutivne procese oziroma kvantne preskoke.


4. Joga in družbeno okolje

Iz splošnega univerzalnega koncepta joge je razvidno, da joga vključuje vse poti. Tak je tudi edini pravilen pogled na jogo. Edino pravilno je tudi da se razvija sočasno telo, duša in duh. Enostranski razvoj bi utegnil biti škodljiv ni pa niti skladen s principi univerzalnega popolnega razvoja človeka. Zato se nam zdi nemogoče in nesmiselno postavljanje kakršnegakoli antagonizma z jogo, če jo pravilno razumemo. In vendar lahko zasledimo močno nasprotovanje v nekaterih krogih ……Razgledani in odprti umi poznajo nasprotnike joge in razloge njihovega nasprotovanja. Ostali pristajajo na manipulacijo s samim seboj bodisi s strani lastnih neprosvetljenih egov, bodisi s strani monopoliziranih inštitucij, ki jih moti konkurenca ter dogmatskih verskih sistemov, ki se bojijo sesutja njihovih dogem v soočenju z resnico.

Omeniti pa velja, kot zanimivost tudi domnevni antagonizem med tantro in jogo, ki je morda samo navidezen. Tako Osho, ki velja za najbolj znanega tantrika postavlja nasprotje med jogo in tantro. Pri tem navaja pomanjkljivosti joge v primerjavi s tantro, ki so res prisotne v manj zrelih začetkih vsakega posameznika, ki prakticira jogo. Kasneje z razvojem pa morajo biti te pomanjkljivosti vsekakor presežene. In praksa kaže da so tudi v resnici lahko presežene. Najbrž pa Osho tudi ni gledal na tantro, kot na eno od poti, ali metod joge in morda je bilo njegovo razumevanje joge vezano na nek ortodoksen tradicionalističen pogled. Zato taka turobna podoba v njegovem opisu jogija.

V kolikor v resnici dojamemo univerzalen in popoln koncept joge potem morajo nujno izginiti umetno v umih postavljene omejitve pri črpanju in zajemanju znanj iz različnih duhovnih tradicij. Vendar je priporočljivo da se tako zahtevne naloge lotevajo res pravi mojstri in duhovni učitelji. Ostali bi utegnili povzročiti bodisi zmešnjavo, bodisi razvrednotenje takih znanj.
Vsekakor je zahodna »joga« morda še najbolj odprta in razvijajoča, ker črpa in povezuje razne duhovne tradicije ter znanja, ne odreka pa se niti povezavam z uradno znanostjo, kjer so možne. Po drugi strani pa lahko na zahodu opažamo tudi največjo inflacijo duhovnega znanja, inštitualizacijo, profanizacijo ter instantne pristope, ki niso usklajeni z evolutivnimi potrebami ljudi in planeta. Pravi antagonizem je torej med čisto duhovnostjo in izkrivljenimi, profaniranimi, zlorabljenimi ter nepopolnimi ezoteričnimi znanji in pristopi. V to kategorijo napačnih sistemov lahko razvrstimo tudi vse dogmatske, indoktrinirane, pretirano inštitucionalizirane in togo nepropustno zaprte sisteme.
Vsako pretirano inštitucijalizacijo in togo doktrinacijo ezoteričnih sistemov lahko postavimo pod vprašaj in velja razmislek o koristnosti oziroma škodljivosti. Često so v ozadju profani ter monopolistični interesi, ki škodijo resnici, ter interesom resnične evolucije.




Slovensko društvo za psihične raziskave (ukinjeno)



Izbrisana objava na Pozitivkah s podpisom ukinjenega Društva je tu obnovljena nespremenjeno z izjemo nekaj manjših besedilnih korekcij, odstranjenih mrtvih linkov in pripadajočih delov besedila.

Dejkvasana Namaste,
Slovenija