Filmi, ki spreminjajo svet
Filmski klub z Marcelom Štefančičem
Si filmski fan? Te zanima svetovna špica srhljivo poučnih filmov na temo najbolj pomembnih
vprašanj sedanjosti in prihodnosti? O njih boš lahko po ogledu poklepetal tudi z ne več, ne manj
kot No. 1 filmskim poznavalcem v Sloveniji – Marcelom Štefančičem Jr.
Potem pa si nujno zabeleži v svoj koledarček datume filmov, ki spreminjajo svet:
23. april 2009 Pet pred dvanajsto (The 11th Hour)
7. maj 2009 Zgodba o rečeh (The Story of Stuff) in Smrt električnega avtomobila (Who
killed the electric car?)
14. maj 2009 Veliki (The Big One)
21. maj 2009 Surova budnica (A Crude Awakening)
28. maj 2009 Kmetija za prihodnost (A Farm for the Future) in Kruh naš vsakdanji (Unser
täglich Brot)
4. junij 2009 Filmi, ki spreminjajo svet: zaključni večer s podelitvijo nagrad na natečaju
za kratke filme

Filmski klub bo potekal v knjižnici Elektrotehniškoračunalniške
strokovne šole in gimnazije
Ljubljana na Vegovi 4 po priloženem programu, z začetkom ob 16.30 uri.
Prijavo v brezplačni klub Filmi, ki spreminjajo svet pošlji čimprej, najkasneje pa do 23. aprila, na naslov
katarina@umanotera.org. Napiši svoje ime in priimek, srednjo šolo in razred.
Pa še to: Najbolj zvesti člani in članice kluba bodo na zadnjem srečanju prejeli knjigo Neprijetna resnica in
ekskluzivno majčko iz ekološkega bombaža s sporočilom, ki ga nihče ne bo mogel spregledati. Štejejo
najmanj štirje obiski kluba!
Projekt sofinancirajo: Mestna občina Ljubljana, Toyota Adria in UniCredit Bank.
Več o filmih pa v nadaljevanju – predstavitve filmov je napisal Marcel Štefančič Jr.
(se nadaljuje) =========================

Filmi, ki spreminjajo svet
Filmski klub z Marcelom Štefančičem

23. april 2009 ob 16.30: Pet pred dvanajsto (The 11th Hour)
Leonardo DiCaprio se postavi na stran Zemlje. Vsi se postavljamo na stran Zemlje. In vsi smo prepričani, da
imamo prav, ker vemo, da nas lahko podnebne
spremembe postavijo na glavo. Toda kako in zakaj smo prišli do tega, da se moramo sploh postavljati na
stran Zemlje? Kako to, da nam bije zadnja ura? Kako to, da je pet pred dvanajsto? To nam v temle finem,
zelo prepričljivem dokumentarcu pojasnjujejo eksperti vseh profilov, tudi legendarni znanstvenik Stephen
Hawking, nekdanji sovjetski premje Mihail Gorbačov in celo nekdanji direktor CIE James Woolsey, kar
pomeni, da je stvar res alarmantna in da smo pred tako katastrofo kot Titanik. Priloženi so tudi posnetki. In
sami veste, kako je s slikami: že same po sebi povejo več kot tisoč besed. Dokazov, da svet, kot smo ga
poznali, izginja, je toliko, da tega, kar boste videli, ne boste imeli za scifi,
ob katerem bi si lahko ponavljali: to
je le film… to je le film… to je le film.


7. maj 2009 ob 16.30: Zgodba o rečeh (The Story of Stuff) + Smrt električnega avtomobila (Who killed
the electric car?)
Vzdržni pa res nismo. In Zgodba o rečeh je animirani film o tem, koliko vse enih reči rabimo. Preveč reči
rabimo. Več kot nam jih v resnici pripada. In vse te reči nastanejo tako, da nekaj iztrgamo, izpulimo naravi, s
čimer naravo udarimo, ranimo, zlorabimo. V amazonskem pragozdu pade 2.000 dreves na minuto. In vse te
reči potem zelo hitro spremenimo v smeti – ne, večine v resnici nismo rabili. Če bomo nadaljevali v tem ritmu,
bomo kmalu potrebovali pet planetov. Problem je kakopak v tem, da imamo le enega. Pa še v tega spuščamo
100.000 strupenih kemikalij, ki jih “rabimo”. Ko jih porabimo, se jih moramo nekako znebiti, a se jih ne
moremo. Ostanejo. Zemlja z njimi zanosi – in rojeva se opustošenje. Bi se hranili s strupom? Kdo pravi, da
se ne? Bi se vozili z električnim avtomobilom, če bi se lahko? Seveda. Zakaj se še vedno ne vozimo z
električnim avtomobilom, bo odgovoril dokumentarec Smrt električnega avtomobila: po eni strani je kriva
politika, ki ne šteka, po drugi strani so krive pohlepne korporacije, ki izdelujejo avtomobile na fosilni pogon,
po tretji strani pa so krive naftne družbe, ki so v kontrapropagando – v zaroto proti električnemu avtomobilu –
vložile ogromno denarja. No, za vsak primer so kupile še pravice za baterijsko tehnologijo, ki poganja
električne avtomobile.


14. maj 2009 ob 16.30: Veliki (The Big One)
Da so korporacije ošabne, brezvestne, hladnokrvne in pohlepne, vemo. Da dajejo prednost dobičku pred
vsem drugim, tudi. Michael Moore, znan po seriji uspešnih, kultnih, nagrajenih dokumentarcev (Roger & jaz,
Fahrenheit 11/9, Bovling za Columbine itd.), o tem nima nobenih iluzij, saj v temle dokumentarcu, ki ni brez
smisla za črni humor, lepo pokaže, kako korporacije izkoriščajo, zlorabljajo in ponižujejo delavce, kako jih
brezčutno in brutalno odpuščajo in kako proizvodnjo mirno in cinično, kot da ni nič, selijo v Tretji svet, kjer
potem izkoriščajo, zlorabljajo in ponižujejo še cenejšo delovno silo. In vse to počnejo le zato, da ne bi
slučajno preveč trpel profit. Ne da profita ne bi bilo, toda če tega, kar počnejo, ne bi počeli, bi bil profit lahko
manjši. Če si v postelji s politiko, lahko počneš, kar hočeš. In kjer hočeš. Podobnost s slovenskimi
korporacijami ni naključna.

21. maj 2009 ob 16.30: Surova budnica (A Crude Awakening)
Kaj se bo zgodilo, ko bo nafte zmanjkalo? Ali bolje rečeno: kaj se bo zgodilo, ko bo nafte začelo
zmanjkovati? Vprašanje, ki ga zastavlja tale dokumentarec, sploh ni tako nedolžno, če pomislite, kako zelo
odvisni smo od nafte. Zaradi nafte so se začenjale vojne – poglejte le na Bližnji vzhod, recimo v Irak. Nafta je
Bog. Ne denar, ampak naddenar! Kako se bomo znebili svoje odvisnosti od nafte? Kako bo to spremenilo
svet? Bo to konec sveta, kakršnega poznamo? Se bomo vozili z električnimi avtomobili? Bomo bolj zeleni ali
še bolj zmešani? Katere tehnologije nas bodo zdaj zasvojile? Nas čaka še večji kaos? In hej, kdaj se bo to
zgodilo? Nekateri eksperti sicer pravijo, da se bo to zgodilo šele čez kakih 40 let, toda drugi pravijo, da se je
to obdobje že začelo – da torej nafte že zmanjkuje. Je to prijetna ali neprijetna resnica?


28. maj 2009 ob 16.30: Kmetija za prihodnost (A Farm for the Future) + Kruh naš vsakdanji (Unser
täglich Brot)
Dokumentarec Kruh naš vsakdanji nam kaže, kako nastaja hrana, in sicer od trenutka, ko žival pokončajo in
jo potem odprejo, do trenutka, ko to, kar je ostalo od nje, krene na potovanje po apatičnem tekočem traku, v
katerega se vsake toliko vključi kak mesar – s svojo zadolžitvijo, s svojo malo specializacijo. Toda pri tem se
obnaša tako, kot da tudi sam noče imeti nič s tem. To, kar jemo, nastaja kot kak kubistični vic. Kot popolna
konceptualna študija naše odtujenosti, naše tišine in naše obsedenosti s hladno, industrijsko učinkovitostjo.
Hrana, ki jo ljudje goltajo s takim veseljem, nastaja brez veselja. Rekel bi: brez življenja. Rebecca Hosking
ima o tem ločeno mnenje: v svojem dokumentarcu Kmetija za prihodnost namreč kaže, da lahko hrana
nastaja tudi z ljubeznijo, z veseljem, brez zlobe – in brez fosilnih goriv. Saj veste, kaj to pomeni.