Samurayi so za mene zunanji simbol načina kako pokončno in brezhibno previhariti življenske bitke z disciplino čiste zavesti. Predstavljajo nasprotje dezerterstva, to je bega pred borbo in življenskimi težavami v nezavedna stanja, v apatijo, nedejavnost, osebne utvare, ali celo fizično samoukinitev. Dezerterstvo se izmika življenskim bitkam, izivom, življenskim vlogam, ki so namenjene posameznikom in ne izkoristi priložnosti za osebno rast, napredek, prenovo. In tudi dezerterstvo je samo eden od možnih simbolov neprosvetljenega načina življenja, ki ga spremlja manj zavedanja samega sebe in več nepotrebnega, nesmiselnega trpljenja. Morda tudi ne bo odveč uvodna duhovna opredelitev samuraya v izogib predsodkom proti bojevanju. Samuray se «bori» z nasprotnikom v čisti, nepogojeni zavesti, brez sovraštva, brez strasti. In pri tem nasprotnik ni sovražnik, ampak partner, do katerega goji ter izkazuje vse spoštovanje, ki ga narejena uglajenost in miroljubnost lažne kulture sedanje civilizacije še zdaleč ne premore. To je simbol, ki ga duhovna plitkost, ali neposvečenost ne more dojeti in sprejeti.

V filmih dobimo najboljšo predstavo o pokončnem, brezhibnem bojevniku, če si ogledamo kakšen dober samurayski film. Kaj so dezerterji vemo. Ampak niti dezerterji niti samuraji nas v vsakdanjem življenju ne zanimajo preveč čeprav nas njihove lastnosti lahko simbolno spominjajo na naše izbire in načine kako živimo. Zelo majhna pa vendar odločujoča ločnica je med obema profiloma. To je preprosto čista zavest. Ta naredi razliko, ta spremeni dezerterja v bleščečega bojevnika. Teh vprašanj se na svoj način do neke mere dotika tudi Bhagavat Ghita, ampak za naše razmere in potrebe je obravnava preobsežna in prekomplicirana.
Različne tehnike doseganja čiste zavesti poznajo skorajda vse omembe vredne duhovne tradicije in šole. Blaženost, izcelitev, zdravje in ekstaza, kot posledica čiste zavesti pri tem sploh niso izključeni. Jasno je, da niso vse metode za dosego čiste zavesti enako primerne za vse ljudi. Za kateri način se odločiti ? Nekatere možnosti sem poskusil tudi sam in že zdavnaj sem se nauvdušil nad mentalnim treningom, ki umirja razburkane mentalne procese in lahko vodi tudi do čiste zavesti. Vendar vse to ni nič v primerjavi z genialno enostavnostjo ter učinkovitostjo esenske metode MODEANI, ki prinaša posebno stanje HINEANI. In zdi se da je to tudi bolj popolno stanje od osnovnega stanja praznega uma, ki je v bistvu stanje čiste zavesti. Predvsem je zelo težko to stanje zadržati in ohranjati na meni do sedaj znane načine. Eseni uporabljajo HINEANI tudi pri zdravilskih postopkih in seveda to stanje potemtakem ne more biti nekaj negotovega, labilnega, trenutnega. Poznamo tudi novodobna «odkritja» o možnostih trenutne ozdravitve ob pomoči «niča», kar pa izgleda niso nova odkritja ampak bolje rečeno na novo odkrita starodavna skrita znanja.

Morda izhaja moja izbira simbola dezerterstva iz dejstva da obravnavano pozitivno nasprotje HINEANI v prevodu pomeni »jaz sem tu«. Torej obstajanje tu in zdaj v čisti nepogojeni zavesti brezčasovne večnosti. Dezerterstvo, kot nasprotni simbol brezhibnega pokončnega bojevnika čiste zavesti je možno opredeliti v mnogih vidikih. Eden pomembnejših je gotovo inertnost. Nedvomno sodi inertnost k dezerterju. Sploh je inertnost ena najbolj tipičnih lastnosti dezerterstva. Nečista zavest izhaja večinoma iz podzavesti in to velja tudi za inertnost. V ozadju ima strah, kot ga ima tudi dezerter.
Čista zavest je na drugi strani stanje zavestnega niča, akaše, nuit, ali svete duhice, ki so jo častili tudi avatarji v filmu Avatar. Nekateri nič istovetijo s temo, vendar je vprašanje če je to čisto v redu. Nič je lahko natančno nič, svetloba pa je lahko po drugi strani tudi nečista če gre za nižjo astralno svetlobo. Sicer pa obstaja pri ljudeh in v našem življenju veliko vrst in načinov bežanja, umikanja, sprenevedanja. In vse to je dezerterstvo - iz vlog, ki so nam namenjene v življenju. Vsekakor so avatarji v filmu bliže simbolu samuraya in človeški prišleki na planetu avatarjev spominjajo na našo stehnizirano civilizacijo, kjer je «dezerterstvo» normala. In samo upamo lahko, da je med nami dovolj avatarjev, da bi civilizacija «dezerterstva» končno odstopila mesto družbi «samurayske» elite. Ja, seveda zunanja borba s pomočjo strojev v našem primeru ne pomeni nobeno samuraystvo ampak nerazumevanje, nesprejemanje in beg pred resnico, ki jo predstavljajo avatarji.

Seveda obstaja določeno protislovje glede pojmovanja nedelovanja v čisti zavesti. Tudi inertnost pomeni določen vidik pasivnosti, nedelovanja. Ampak moramo vedeti kaj je v ozadju inertnosti. V ozadju inertnosti je namreč zelo delujoča podzavest s svojimi "anti propagandnimi" filmi. In tudi ne gre za obsojanje, ali hvalo, v vsakem primeru pa se nam vse prehitro zgodi da pristanemo pri seciranju kažipota, simbola, kar je jasno absurd..Poleg tega ni vsak modus za vsako situacijo in vsak trenutek. Vse ob svojem času in na pravem mestu. Ni molitev za na tržnico in ni primerno profitno razmišljanje v sakralnih objektih, oziroma v posvečenih razmerah. In žal je za nekatere marsikakšen kažipot še tudi prezgodaj....
V čisti zavesti morda služiš povečevanju miru v svetu, ampak ne služiš nujno svojemu namenu v usklajeni makrokozmični manifestaciji, morda niti mikrokozmični manifestaciji ne služiš popolno.
Zanimivo je da obstajajo tudi manj zavedajoče osebe, ki so v stalnem nasprotju same s saboj kadar se take osebe goreče in ponavljajoče zavzemajo za nedelovanje. Razlaga najbrž ni potrebna,
Je pa lepa tista pesmica od Mary Hopkins: "To every thing turn, turn"..
Tudi avtomatizem je vidik »dezerterstva« in nasprotje zavedanja in svobodne izbire, odločanja. Povezan je z "antipropagandnimi filmi", ki jih vrti podzavest, podobno kot pri inertnosti. In večinoma ne služijo koristnim namenom. V klasični psihologiji bi avtomatizem tudi spadal k inertnosti, če ne celo v kompulzije in obsesije. V osnovi obstajata dve bistveni inklinaciji ali smeri gibanja naše zavesti: naraščanje entropije, manjšanje entropije. Ni se potrebno opredeljevati ne za eno ne za drugo inklinacijo, ker sta obe samo ena drugi bipolarno nasprotje v prostoru pogojenih stanj. Obstajaja pa tudi nepogojeno stanja in to je HINEANI. HINEANI je izvorno stanje in za razliko od jeze, žalosti, strahu, itd. ne rabi razloga za svoj obstoj. Lahko pa se tudi vprašamo koliko so in če sploh razlogi jeze, žalosti, strahu pomembni. Vprašanje se lahko glasi naprimer takole: » Kdo, ali kaj me sili biti jezen, žalosten, prestrašen in ali je sploh nujno biti jezen, žalosten, prestrašen ?« Vsak si bo našel svoj odgovor, ampak po mojem mnenju najboljši in edino pravi odgovor daje izkustvo HINEANI.

Na koncu bom še enkrat poudaril, da moj namen ni ocenjevati, ali celo soditi posameznih zgoraj omenjenih lastnosti. Ne, moj namen je zavestno opazovati in spoznavati Življenje skozi opazovanje teh lastnosti na morda nekoliko drugačen način, ali pa tudi ne drugačen način.