Trajnostni razvoj je mrtev, naj živi sinantropno harmonični razvoj!

Splošno največkrat citirana in recimo temu najbolj splošno sprejeta definicija Svetovne Komisije za Okolje in Razvoj (Brundtlandina komisija), pravi da TR pomeni » zadovoljiti trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij« od sedaj dalje ni več zadovoljiva.

Osebno mislim, da je čas, da si ob zavedanju dogajanja na svetovni ravni postavimo povsem drugo vizijo in cilje. Skozi navdih nad sinantropijo, ki nam je sedaj dala znanstvano podlago za tako imenovan harmonično sinantropni razvoj, razvoj, ki okolici daje ne jemlje, je naša moralna dolžnost je, da sedaj to tudi uresničimo.

Čas, je da postavimo novo vizijo in zapišemo novo definicijo našega družbeno svetovnega razvoja.
Sinantropno harmonični razvoj v praksi uvaljavlja zahtevo, da ob zadovoljevanju naših trenutnih in prihodnjih potreb, bodočim rodovom damo stvari in svet v boljšem stanju, kot smo ga prejeli.

Če dam primer, kaj bo postalo svetovni standard na vseh področjih:
Če naredimo avto, mora ta v predvideni življenjski dobi ne le izničiti vpliv na okolje, ki smo ga naredili ob proizvodnji in uporabi, ampak mora ob tem tudi doprinesti tudi izboljšavo za prihodnje generacije.
To pomeni, da ko se peljemo z avtom, le ta namesto, da onesnažuje med vožnjo čisti zrak, in skrbi za odvajanje co2 ter črnega ogljika.

Sedaj pa to aplicirajte na vse vidike delovanja in področij na vašem življenju in si predstavljajte premik, ki se bo zgodil na svetovi ravni.

Ob objavi definicije "TR je mrtev, naj živi sinantropno harmonični razvoj!" sem dobil tudi nekaj mnenj o tem, da definicije niso potrebne, ker nas na neki točki omejujejo v dojemanju enosti. Strinjam se, na neki točki nas omejujejo, samo do te točke je potrebno priti.

Če se na upravičenost postavljanja definicij v določenih segmentih poizkušam navezati kar na cikel sintropija entropija bi to lahko opisal nekako takole.

Vzemimo za primer okolje. Na začetku človeške dobe ni bilo nobene definicije, ker zanjo ni bilo potrebe, recimo da je bilo vse zeleno, čisto, torej v entropijskem smislu urejeno stanje.

Potem je prišel človek in začel delat razne čudne stvari, sekal je drevesa, z odpadki onesnaževal naravo ... pojavilo se je neurejeno stanje in zavladal je popolen kaos.

Ko se je oblikovala zavest, da smo v neurejenem stanju (dojemamo ga kot neugodje), smo se odločili, da je čas, da stvari vsaj malce uredimo. Za to da jih lahko uredimo, smo jih morali opisati in nastala je definicija (po mojem razumevanju je to generator sintropije). V Andrejevem predavanju je bil to trenutek, ko se elektron odloči kaj bo počel. In če mamo definicijo TR (razvoja), kot je postavljena sedaj, nas bo ta ohranila v stanju vzdržnega kaosa (v ti. coni sorazmerjenga udobja). Če pa gremo v definicijo kot jo predlagam, nas bo ta dvignila na raven odlično urejenega stanja, vse bo čisto, zeleno, živeli bomo v enosti in harmoniji z okoljem. V tem stanju, ki bo spet urejeno, definicij spet ne bomo več potrebovali. Vse bo popolno (urejeno - zdefinirano) in ne bo nobene potrebe po tem da karkoli definiraš.

Če poskušam razumet to izkušanje dvojnosti ter enosti (v vzhodnjaški kulturi so to imenovali jing jang), oz materializacije in potem dematerializacije na globjem novoju. Mislim, da je ključen element v trenutku zavedanja elektrona, da se na nek način lahko odloči in ta del je izjemno zanimiv tudi v širšem smislu informacije in zavesti, kjer v določeni točki nastopi razumevanje/razodetje, ki nato skozi določeno pot preide v razsvetljenje, ko ti je vse jasno in si spet eno (po jing jang terminologiji je to Tao).