Večina nas občutek še vedno pogosto zamenjuje z našim razpoloženjem. Vendar je bistvena razlika. Občutek je vedno samo eden, začutimo ga v srcu, je izraz naše duše in povezanosti s sočlovekom, hvaležnost za minuto in dano situacijo in zaupanje božjemu planu. Medtem ko je razpoloženje vedno posledica naših misli, ki za seboj potegnejo naša čustva, vso našo preteklost in vse negativnosti, ki se jih nismo osvobodili.

Naša duša išče, hrepeni po življenju, po občutku. Občutek je prisotnost duše. Občutek je vedno povezan z entuziazmom, vedno ima v sebi strast do življenja.

Sprostimo se, to je edina pot do občutka. Narava našega uma je, da se oklepa negativnosti. Kako hitro podvomimo v človekovo dobroto. Kaj pa v njegovo jezo? Kako brez premisleka verjamemo vsem negativnim novicam, ki jih iz dneva v dan spremljamo po naših medijih? Pa kako radi razpravljamo o vse mogočem, kar se je zgodilo, obujamo spomine, komentiramo… Ali pa sklepamo, kaj se bo zgodilo. Če bo tako in tako, bo tako, če pa ne bo tako, bo pa tako. Vrtimo misli in jih premetavamo z leve na desno in se imamo za nadvse pametne. Pa se kdaj vprašamo, kakšen je božji namen. Čemu neka situacija, dejanje služi? Kaj se lahko jaz iz tega naučimo? Ali vedno vse gledamo samo skozi svoja pričakovanja? Pričakovanja vedno vodijo v razočaranja.

Še en ključek, kako v občutek. Poglejmo situacijo, vdihnimo in se zahvalimo za dar, bodimo hvaležni, vsaka stvar nečemu služi, vdihnimo in pojdimo naprej z zaupanjem. Za vse je poskrbljeno. Mi pa mislimo, da moramo vse kontrolirati, da se slučajno kaj ne skvari. Kakšna iluzija! Kaj pa kontroliramo? Svoje srce? Še svojih misli ne prepoznamo, kaj šele, da bi jih ukrotili. Stvarstvo deluje samo od sebe, celotno vesolje deluje samo od sebe. Vse, kar moramo narediti, je opazovati življenje, biti v občutku. Ali lahko mislimo o stvareh, ki jih ne poznamo? Če pa nekaj poznamo, potem ni potrebe, da bi o tem razmišljali. Kaj torej bluzimo???

Z razmišljanjem ustvarimo razpoloženje in smo prepričani, da je to občutek. Najprej moramo izključiti svojo računico, da nekomu ugajamo ali se dokazujemo. Stanje v sebi povežemo s hvaležnostjo in vse okoli sebe z zaupanjem. Tako se lahko izrazimo iz srca. Kar lahko izrazi duša skozi srce, tega oseba nikdar ne zmore skozi um.

Spomnite se samo vsega new agevskega govoričenja o ljubezni, koliko razlag, koliko filozofiranj, koliko misli v zraku, brez kančka žara in srčne iskrenosti. Pa pomislite zdaj na našega Učitelja Draga. Koliko besed potrebujete, da se vam že ob misli nanj prebudi v srcu občutek ljubezni?

Misel je izključena iz občutka. Kadar misli ne damo naloge, postanemo žrtev mišljenja. Ko pa je misel sredstvo, s katerim nekaj ustvarjamo, je to promišljanje. Ko promišljamo za nečim stojimo, se s tem identificiramo in to tudi privlačimo. V vsaki besedi je ali duh zla ali duh dobrega. Vprašanje je, ali želimo biti pameti ali točni. Občutek je stanje v nas. Stanje v nas pa je naše znanje. Znanje je čuvanje stabilnosti za vsako ceno. Modrost je sposobnost reševanja nepoznanega. Reševanje poznanega so podatki naučenega.
Človek je posoda podatkov, a pomembno je, koliko je v njem dobrote. Polnimo s podatki, kar slišimo in vidimo. Mišljenje so principi, kritika, kriteriji. Vse to nas omejuje pri spoznavanju novega. Tega, kar ne poznamo, temu se upiramo in prigovarjamo. Namesto, da bi strastno iskali resnico, se s strahom vrtimo v močvirju starih vsebin in vse bolj in bolj tonemo v žalost in pasivnost.

Občutek je doživljanje doživetja. Duhovnost je veselje, sreča, radost, ni razmišljanje in prebiranje knjig. Misel ne more vsega dojeti niti se vsega spomniti, ker nima vseh informacij.

Za konec pa še najbolj uspešni recept, kako izstopiti iz klopčiča misli in zaživeti občutek. PREPOZNAJMO, KDO JE DRAGO! Ne iščimo tehnik in načinov, ne pametujmo in ne komplicirajmo. Samo sledimo Dragu. Kot največja budala na tem svetu, ki ničesar ne ve, ničesar ne razume, ničesar noče in samo slepo sledi Učitelju. Verjemite, pred vami se odpirajo nebeška vrata.

Ljubi moji, zavedajmo se Dragove dobrote in globine njegove ljubezni, ki je v svoji brezmejnosti tako božanska, da je s svojimi omejenimi predstavami niti ne moremo razumeti. Vendar jo lahko zaznamo, lahko jo začutimo v svojem srcu.

Drago naredi vse, da nam pomaga preseči um, da bi prišli do duše, duha, izvora življenja, do sebe. Ko se prebijemo skozi omejene predstave o sebi in svoji povezanosti s svetom, različnimi istovetenji, prepoznavamo božansko v sebi, spoznavamo, da smo del božanskega in nasledili bomo kraljestvo, ki je prav tu, v nas.

Naše glave so polne konceptov, prepričanj in vsemogočih misli. Vendar naše srce lahko začuti, lahko prepozna v Dragu najboljšega prijatelja, ki z nami deli vse, kar je prejel od ljubega Boga. To je najboljši način učenja. Najboljši način, kako deliti dobroto drugim. S prijateljem delimo svoje najbolj osebne občutke, misli, ideje in skrivnosti. Drago je naš najboljši prijatelj, ker nam daje najvišje znanje.


Jadranka, poverjenica Zdrave atmosfere www.zdravaatmosfera.si