Subject: KOLUMNA: DESA MUCK

Desa Muck: Notranje rezerve
Kakorkoli že ljubljena vlada sega po mojih notranjih rezervah in kakor si ji od srca želim ustreči, ji ne morem.
Nimam jih več. Že dolgo plačujem veliko višje davke od tistega, kar zaslužim, in to me je pokopalo. Sicer pa to počne krepka večina. Če ste malo bolj pozorni, ste opazili, da je na kak potuhnjen način obdavčeno popolnoma vse, tudi zrak, ki ga dihamo, da ne govorimo o soncu, ki nam sije na glavo. Dražijo se tudi vsi izdelki, brez katerih ne moremo normalno funkcionirati, in ne da bi se zavedali kdaj, smo zdrsnili v sužnjelastniški sistem. Delamo zgolj še zato, da preživimo, in ne zato, da živimo. Pa ne bomo zdaj o tem, kdo je kriv, ker se mi ne da več o tem poslušati, razmišljati in govoriti. Na bruhanje mi gre, in če bi lahko karkoli prodala, pa ne morem, ker še nisem odplačala kreditov, bi to storila in odšla iz države, za katero sem, prav tako kot vi, pridno delala toliko let in ji, čeprav večinoma s težavo, pošteno plačevala vse dajatve. Toda zagotovo bi mi šlo v tem trenutku bolje, če bi postala albanska ali gvatemalska pisateljica.
Toda kar je, je, in ker me je življenje več ali manj odvadilo jamranja, sem začela razmišljati, kaj mi je storiti. Glede na to, da morajo umetniške in preostale državne institucije segati po notranjih rezervah in ne smejo več najemati honorarcev (kar sem večino življenja tudi sama), sem rekla, da si moram ogledati še svoje lastne notranje rezerve in jih uporabiti. Spomnila sem se tudi tega, kako so bile v zgodovini vedno ženske tiste, ki so se prve znašle in prehranile družino. To se nam je v genih obdržalo do danes. Medtem ko bodo moški zbegano lovili krivce in razpravljali o možnih rešitvah, se bomo me lotile dela. Za vzorec in morda v razmislek vam povem, kako sem se tega lotila sama. Doslej sem imela majčken vrtiček, za solatko, začimbe ... afnarija v glavnem, preostalo je bila travica pa kak rožni grmiček. Letos spomladi sem nasadila več sadnih dreves, ukinila večji del okrasne zelenice in ga s pomočjo prijaznega soseda prekopala v vrt. Nič ekstravagance! Zdaj bodo zavladali fižol, zelje, koruza in krompir. Povečala sem tudi število malin, kosmulj in ribeza. Marmelade in vloženo sadje so pozimi dober vir energije. Razmišljam, da bi si nabavila manjšo premično ogrado in v njej pasla kozo in dve kokoši.
Nenadoma sem se zavedala, da imam tudi košček gozda, ki sem ga doslej samo razneženo opazovala, kako se ukvarja sam s sabo. Drva! Jes! Prej še pomislila nisem na to, rajši sem plačevala popolnoma nerazumne vsote za kurilno olje. Zdaj bomo s prijatelji organizirali akcijo in naredili drv za naslednjo zimo. Nobenega oblačila ne bom več dala za Rdeči križ itd. Vse bom lepo spravila, in če nič drugega, jih bom predelala v odeje ali kaj podobnega. Obnovila sem tudi svoje poznavanje ročnih del. Že zdaj sem začela nabirati zelišča za čaj in jih sušiti, prav tako konzerviram čemaž in zmrzujem mlade koprive.
Preden so ozeleneli okoliški gozdovi, sem jih preverila, kaj bo v njih raslo poleti in jeseni. S sosedi se vedno bolj povezujemo v neke vrste menjavi znanja in dela. Ker se zadnje čase veliko ukvarjam s keramiko, menjam svoje izdelke za recimo popravilo strehe ali pipe. Lahko inštruiram tudi njihove otroke v zameno za kako drugo uslugo. Skratka, jaz sem pripravljena! S podstrešja sem tudi privlekla svoj stari pisalni stroj in ga očistila, če mi slučajno crkne računalnik in si ne bom mogla kupiti novega ali če mi bodo izklopili elektriko. Res pa je, da mi v boju za preživetje najbrž ne bo ostalo nič časa za pisanje. Pa nič hudega, saj si ljudje tako ali tako ne bodo mogli privoščiti knjig, tisti pa, ki bodo z denarjem, ki so nam ga nakradli, zbežali na Kajmanske otoke, tako ali tako ne berejo literature. Za branje knjig namreč potrebuješ srce.

Desa Muck v kolumni za revijo Lisa