Prazniki nimajo enakega pomena za vse ljudi. Žal so za mnoge osamljene posameznike to še posebej mučna obdobja, ko se njihova duševna stiska zaradi osamljenosti in, ali drugih razlogov lahko stopnjuje celo do samomorilnega obupa. Nekaterim ne uspe prebroditi krize in se tudi dejansko zatečejo k temu skrajnemu dejanju obupa ter storijo samomor.

S tega mesta zato apeliramo na vse čuteče in pozorne posameznike da poskušamo kaj narediti za te trpeče, osamljene duše. Včasih lahko naredi velko že majhna pozornost, prijaznost do takih ljudi iz naše okolice. Ambicioznejši pa jim bodo predlagali in pomagali da bi se vključili v kakršnokoli družbo vsaj za »najdaljšo noč – Silvester«. Obstaja sicer veliko vrst formalnih načinov vključevanja v skupine, v družbo. Toda osamljeni ljudje imajo često težave ravno pri vspostavljanju stikov in pri druženju, zato rabijo dodatno razumevanje in pomoč čutečih in pozornih ljudi iz svoje okolice. Zato ne pozabimo in ne prezrimo ljudi, ki bi jim naša pozornost morda lahko pomagala najti pot iz krize.

Na tem mestu bi še omenili da ima vsak človek samomorilni nagon, ki ga tako ali drugače preko staranja in bolezni vodi po »naravni« poti v fizično smrt. Samomor, kot ga pojmujemo v naši civilizaciji je samo skrajen, poseben primer zavestne odločitve za fizično smrt iz obupa, sicer pa je »običajni« samomorilni nagon skrit v nezavedni sferi in deluje postopno, prikrito in nezavedno. Z reševanjem smrtne mentalitete človeštva se ukvarja esenski Projekt »Živim in ne želim umreti«. Samomorilnost zaradi osamljenosti je samo ena od mnogih različnih okoliščin, ki pehajo človeka v obupna skrajna dejanja. Mnogi drugi neznosni psihomentalni pritiski in bremena s katerimi se vsakodnevno sooča človek se samo kopičijo v podzavesti kot potencialni akterji »želje po odhodu«, sprožilci težkih bolezni in hitrega »staranja«. O vseh teh širših, globjih in skrajno resnih temah smo podali obširno gradivo, ki je na voljo na naši spletni strani.

V nadaljevanju pa bomo dali poudarek vprašanjem v zvezi s tem kakšni načini obstajajo za reševanje osamljenosti, ki je po vsem sodeč eden od pomembnih faktorjev samomorilnosti.
V ta namen spodaj dodajamo besedilo našega članka o človekovih razmerjih in človeških skupnostih.


Človeške skupnosti in človekova razmerja

Socializiran človek današnje dobe je istočasno udeležen v mnogih različnih skupnostih in razmerjih. Nekatera bistveno vplivajo na posameznikovo življenje, druga manj, nekaterih niti ne opazi in se jih ne zaveda. Imamo naprimer poklicne, interesne, poslovne, verske, duhovne skupnosti, intimna, prijateljska, delovna razmerja. Lahko bi naštevali tudi administrativne, državne, pa morda celo planetarne in galaktične konfederacije, ki pa so s stališča posameznika preveč oddaljene in imaginarne. Omejili se bomo na obravnavo duševnih in duhovnih vidikov ter vplivov raznih skupnosti in razmerij na človeka. Razmerja so eno najbolj vplivnih, pomembnih in angažiranih področij v človeškem življenju. Tarot karta Ljubimca, ki vlada različnim razmerjem (oziroma kabalistična steza Orožje na Drevesu življenja) velja za eno najbolj kompliciranih, če že ni kar najbolj komplicirana.

Spodbudo za to pisanje je dala naraščajoča osamljenost in odtujenost med ljudmi. To se še posebej odraža za praznike in vikende. Krizo osamljenosti in odtujenosti občutijo osamljeni ljudje brez partnerja zlasti ob novoletnih praznikih pa tudi sicer. Človek je družabno bitje, urban način življenja današnje civilizacije pa mnoge socialno manj spretne ljudi pahne v osamljenost, lahko tudi zaradi spleta neugodnih okoliščin. Pri reševanju stiske osamljenosti bi pomembno vlogo lahko odigrale ustrezne široko zasnovane skupnosti, ki bi bile primerno odprte in angažirane pri vključevanju vseh zainteresiranih in ki bi jim tudi pomagale in omogočale druženje. S tem v zvezi pa bomo v nadaljevanju podali pregled nekaterih omejujočih psiholoških momentov in napačnih izhodišč, ki mnoge ljudi po nepotrebnem omejuje v socialnih kontaktih. Odstrli bomo nezavedne negativne vzorce in predsodke, ki nas delajo nesrečne. Pokazali bomo možne drugačne poglede in pristope. Že sedaj obstajajo mnoga društva pa tudi skupine, ki so dovolj odprto usmerjeni ter tolerantno naravnani da bi lahko vključili in povezali širši krog posameznikov. Morda je ovira na eni strani neobveščenost posameznikov, še večja pa po drugi strani njihovi predsodki in toga stališča do neznanega, novega, zaprtost in psihomentalna zaplankanost. Pomoč se ponuja, toda ni možna brez svobodnovoljne privolitve posameznika. Nadalje bi tudi sprememba prevladujoče pesimistične družbene klime v bolj optimistično, odprto in poduhovljeno lahko prispevala k odpiranju in spreminjanju posameznikov. Tu bi morali odločujočo pozitivno in družbeno odgovorno vlogo pri ustvarjanju pozitivnega vzdušja odigrati mediji in novinarji, ki vse prevečkrat povdarjajo samo negativne razmere in s tem usmerjajo pozornost ljudi na negativno namesto na pozitivno. Nekateri že vemo, da to pomeni dejansko ustvarjanje negativnega razvoja dogodkov in to celo na masovnem nivoju, saj so bralci, gledalci in poslušalci množičnih medijev ena največjih skupnosti. Več o tem na naši spletni strani.

Reševanje osamljenosti in odtujenosti pa ni edini namen tega zapisa. Še pomembnejša vloga je namenjena predstavitvi duhovnih skupnosti. Te bi morale odigrati pomembno in odločilno vlogo v drami človeštva pri prehodu v novo dobo. Ugotovili bomo kako in zakaj so skupnosti, ki v konkretni obliki nastopajo zlasti kot društva, skupine in gibanja pomembne. Zakaj posameznik v idividualnem delovanju ni enakovreden ekvivalent skupini med sabo povezanih in enako usmerjenih ljudi. Društva in sorodne organizacijske oblike so formalni okvirji organiziranosti, ki sami po sebi še ne zagotavljajo dejanske povezanosti, druženja in skupnega delovanja včlanjenih ljudi. To v resnici zagotavljajo skupine, ki so lahko tudi neformalne vendar morajo imeti močno skupno interesno osnovo v prepričanjih, veri, načinu življenja, v skupnih aktivnostih, intereih in delovanju, v ciljih, vrednotah, prizadevanjih. Zaželjeno je da ima taka skupina za vodjo močno, sposobno, nadarjeno, pošteno, odgovorno in karizmatično osebo, ki ji lahko vsi člani skupine priznajo vodilno vlogo in se tej vodilni vlogi prostovoljno podredijo za svoje in skupno dobro. Negativna plat take sheme so možne zlorabe, iztirjenost in zablodelost, ki so se v zgodovini dogajale, se dogajajo in se še bodo. V skrajnih primerih v obliki takih in drugačnih negativnih skrivnih sekt in podobno. Drug praktičen problem uspešnega obstanka in delovanja duhovne skupine pa je vprašanje zaupanja, nesebičnosti, nepristranskosti in medsebojne naklonjenosti članov, ali pripadnikov. Tu v večini primerov razpad uspešnih pozitivnih skupin povzroči destruktivna vloga individualističnega ega posameznikov, ki imajo omejeno in napačno razumevanje, sebičnost, nezrelost, neutemeljeno obsojanje, nezainteresiranost in podobno. Skupina mora zagotavljati nedogmatsko osnovo povezovanja, temelječo na osebni svobodi, individualni poti razvoja posameznika, resnicoljubnosti, objektivnosti, na možnosti osebnih uvidov, izkušenj in spoznanj vsakega posameznika (gnoza). Formalni, ter institucionalni okviri povezovanja so razen v redkih izjemah praviloma bolj ovira in omejitev, kot opora vključevanju novih članov in dobremu ter pravilnemu delovanju. Skupina bi morala biti odprta za vse primerne, ustrezno zainteresirane posameznike ne glede na njihovo raso, spol, veroizpoved, nacionalnost in druge podobne umetne delitvene kriterije človeštva.

In kaj naj bi taka skupina dajala pozitivnega vključenemu posamezniku in kaj družbi, okolici, državi, planetu ? Veliko in predvsem vse tisto, kar ne dajejo običajne obstoječe formalne, toge strukture in sistemi. In ne nazadnje bi nekateri osamljeno tavajoči in odtujeni posamezniki našli svojo izpopolnitev in svoj smisel življenja ter se rešili osamljenosti. Skupina zagotavlja podporo osebnemu razvoju posameznika, razvija sposobnost nesebičnega delovanja in ljubezni, medsebojne pomoči v smislu vsi za enega, eden za vse, daje občutek pripadnosti, povezanosti, naklonjenosti, daje drugi dom in veča občutek varnosti, gotovosti.
Izjemno pomembna je opora in trdnost, ki jo skupina daje ohranjanju in razvoju skupnih vrednot. To lahko opišemo s prispodobo nezlomljivosti v snop povezanih stebelc, ki je vsako zase zelo krhko in zlomljivo. Vemo, da je vpliv okolja dostikrat prej kvaren, kot pozitiven. Posameznik precej teže sam ohranja trdnost svojih pozitivnih stališč, namer, volje in ciljev. Kaj hitro se mu primeri da popusti tudi nezavedno in postopno pod kvarnimi negativnimi vplivi okolice, ki ga bombardirajo z vseh strani. V interesno povezani skupini se člani medsebojno podpirajo in spodbujajo pri ohranjanju vrednot in odločnosti na poti k zastavljenim ciljem. V ozadju duhovne moči skupine so še skriti notranji faktorji, oziroma zakonitosti, ki bi jih lahko opisali s sinergijskim učinkom podobno, ali enako mislečih umov, ali s timsko zavestjo, oziroma skupinsko dušo v katero se pretočijo medsebojno povezane individualne zavesti. Učinki se lahko multiplicirajo, ne samo seštevajo, kar so pokazale že raziskave učinkov timskega dela. Obravnavana tematika je na sličen način z malo drugačnimi izhodišči in cilji aktualna tudi na področju kolektivnih športov. Sinergijski, oziroma kolektivni učinki pa gredo lahko tako v pozitivno, kot negativno smer. Naprimer četa vojakov bi lahko pri določenih pogojih s sinhronim korakanjem podrla most. Neusklajena svobodna volja – ego posameznika lahko zavre, ali sesuje celotno skupino, tim, ali moštvo. Dobro vodena in usklajena skupina, kolektiv pa ima veliko moč in tako športno moštvo je težko premagljivo ne glede na objektivno moč, kvaliteto posameznikov nasprotnega moštva.
V duhovnosti si skupine ne postavljajo nasprotnikov, pač pa se zavzemajo in trudijo za pozitivne spremembe, ali transformacije samih sebe in okolice. Močna skupina ima lahko močan pozitiven vpliv na okolico, da ljudje začnejo spreminjati svoje napačne nazore, da se začnejo obnašati in razmišljati bolj ekološko, manj nasilno, razvija in širi se strpnost, razumevanje, harmonija, kolektivno zavedanje, duhovna zavest začnejo nadomeščati egoizem in materializem, ki človeka zasužnjujeta in delata nesrečnega. Namensko, posvečeno zbiranje in druženje članov skupine, naprimer za vadbo joge ustvarja pozitivno vzdušje in energijo. Tak pozitiven naboj, oziroma skupinsko ustvarjena mentalna forma deluje povratno pozitivno na vse prisotne in podpira in omogoča lažje in boljše izvajanje aktivnosti. V nekaterih primerih pozitivna nakopičena energija ustvarja pogoje za duhovne uvide, podpira in pospešuje osebno rast in duhovni razvoj, izboljšuje fizično in mentalno zdravje, življensko energijo, itd. Energijo skupine pa je možno porabiti tudi artikulirano v podporo zdravilnim procesom, ali realizaciji želja in zastavljenih ciljev skupine.

Zelo pomembna oblika skupnosti so tudi osebna razmerja. Mnoge ljudi zelo obremenjujejo njihova neharmonična osebna razmerja s partnerjem, otroci, starši, itd. Mnogi pa nesrečno in neuspešno iščejo partnerja v pričakovanju posledičnega srečnega preokreta njihovih življenj. V ozadju so lahko omejujoča napačna pojmovanja lastne vloge in lastnih ter partnerjevih potreb v intimnem parnerskem življenju. Često so te predstave in želje uokvirjene z privzgojenimi stereotipnimi merili. Običajno si ljudje partnerstvo predstavljajo z uveljavljenimi družbenimi šablonami, ki jih eventuelno modificirajo z variacijami predstav iz svojega ega . To je večinoma z nerealno idealnimi projekcijami seštevkov svojih želja in kriterijev. Pri tem je včasih eden od sebičnih in napačnih razlogov za partnerstvo pričakovanje, da se bodo otresli osamljenosti, včasih pa so v ozadju še statusne in ekonomske špekulacije. Ljudje smo tudi nagnjeni k navezanosti, še posebej v partnerstvu, kjer se to stopnjuje do bolestnosti, ljubosumja, itd. Večinoma si ljudje želimo biti ljubljeni, ne razmišljamo pa o tem da je prava ljubezen dajanje in ne sprejemanje, Še manj pa se zavedamo, da je nesebično dajanje ljubezni edina prava, osrečujoča ljubezen. Taka napačna izhodišča nas slej ko prej privedejo do notranjih konfliktov, naredijo nas nesrečne in postanemo nesvobodni, zasužnjeni z lastnimi napačnimi koncepti, razočarani zaradi napačnih pričakovanj.
Napredni in duhovni imperativi v partnerstvu bi morali biti brezpogojna, nesebična ljubezen, iskrenost, lastno osvobajanje navezanosti, predsodkov, fiksnih idej, oziroma vzorcev, ter dopuščanje svobode partnerju na drugi strani. Tako zasnovano partnerstvo je lahko osvobajajoče in omogoča osebno rast vsakega partnerja v nasprotju s posedovalnostjo, navezanostjo in celo bolestno odvisnostjo od partnerja. Tako uči med drugim tudi mojster Sri Chinmoy. Že Edgar Cayce, znameniti ameriški zdravilec in jasnovidec pa je opisal svoje pretresljivo spoznanje, da sta z dolgoletno partnerko ter ženo v bistvu dva ločena neodvisna svetova (mikrokozmosa). V določenem trenutku medsebojnega pogovora je spoznal in občutil globoko razdvojenost odtujenost, oddaljenost, kakršno lahko premosti samo duhovno razumevanje. Le redki spoznajo svojo dejansko samost, ki bo skozi razvoj morda nekoč transcendirala v Enost.
Spola sta različna, privlačnost in spajanje različnosti je v kemiji in spolnosti, na nivoju psihe in uma se privlači enako. Zato so prava prijateljstva in razumevanje lažja med enakima spoloma. Zaradi biološke, fizične in psihomentalne različnosti moškega in ženske je praviloma težko pričakovati široko prijateljsko razumevanje ter enake interese, lahko in mora pa se gojiti spoštovanje in toleranca do različnosti. Na tem mestu se ne bomo spuščali v pragmatične koncepte uspešne družinske skupnosti. To je med drugim tudi vprašanje discipline, administracije, nesebičnosti, samoodrekanja in odgovornosti, še posebej v zvezi s koristmi in pravilno vzgojo otrok. O vzgoji smo pa že tudi napisali poseben članek.
Notranji skupni in povezovalni imenovalec se v partnerstvu med žensko in moškim lahko pojavi spet na nivoju duhovnosti. Zato je za dobro partnerstvo najbrž potrebna približno enaka duhovna zrelost. Običajna zaljubljenost je sebična ljubezen. Partnerja se z leti spreminjata, seksualna privlačnost mine, partnerja se postarata, ponavadi eden umre prej kot drugi. Zaradi vsega povedanega je jasno, da partnerstvo ne more biti večna, edina, dokončna in prevladujoča izbira, uteha, rešitev za naše srečno in izpopolnjeno življenje. Staviti vse svoje upe, prizadevanja in življenska pričakovanja edinole na intimno razmerje je nezrelo. Da bi se naše bitje lahko celostno manifestiralo in razvijalo moramo sebi in partnerju dopustiti in omogočiti še mnoge druge vidike raznih skupnosti in parnerstev. So pa nekatera življenska izkustva vezana na intimno partnerstvo. To je materinstvo in starševstvo. Večina mater verjetno izkusi obliko brezpogojne ljubezni do otroka, morda tudi nekateri očetje. V vlogi starševstva lahko preizkusimo in razvijamo svojo odgovornost in skrb za druge. V družinski vlogi moramo skratka žrtvovati del sebe, izkusimo pa specifična doživetja življenja. Včasih pa se je treba soočiti tudi s težkimi, odgovornimi odločitvami in kompromisi, kadar je možnost nadaljnega sožitja obeh staršev slaba. V nevzdržnem razmerju človek lahko tudi zboli, zato ga nima smisla ohranjati. Kadar je razmerje brez otrok ločitev ni komplicirana. Kakšne kompromise in odgovorno nadaljne sodelovanje pa izbrati pri skupnem interesu za dobrobit otrok? Kako človeško dostojanstveno prekiniti propadlo intimno razmerje in obenem upoštevati interese vzgoje in normalnega odraščanja otrok? Kako soočiti otroka z drugim partnerjem? To so težke situacije in odločitve, ki nas lahko doletijo.
V takih primerih smo odvisni od lastne presoje kaj je manjše zlo, kaj je bolje storiti. Pametno si je vzeti čas, da slika in odločitev v nas dozori. Najprej pa moramo sprejeti razmere take kot so, biti pošteni, nepristranski in resnicoljubni do sebe in drugih. Afektirana dejanja v naglici niso dobra ne za nas ne za druge.

Končno se moramo spoprijeti še s pojmom zvestobe. Kaj je to, kaj nam pomeni ? Pred nadaljevanjem povdarimo, da ni naš namen širiti promiskuiteto, ločevanje partnerjev, ki otrokom jemlje starše in podobno. Se pa tudi ne strinjamo s principom zapovedane meščanske, verske, ali katerekoli druge dogmatske morale, ki nasprotuje Resnici Življenja. Želimo samo pokazati da so moralni vzorci relativni glede na dobo, okolje, kulturo, civilizacijo, itd. Torej niso nekakšen naravni, absolutni zakon. V tem smislu je tudi akt poroke samo človeški zakon, ki mu posamezniki sami pridodajo pečat »uroka«. Vprašajmo se sledeče. Ali je Eskim, ki ponudi svojo ženo gostu, prijatelju nemoralen in ali je eskimova žena ki udejani to pravilo prešuštnica? Ali je musliman z več ženami promiskuiteten in ali je nezvest? Ali smo nezvesti, če pogledamo privlačno osebo drugega spola, če nas privlači, če imamo seksualne fantazije z nastopajočimi tujci, tujkami? Ali smo nezvesti in nemoralni če smo poročeni v zakonu brez seksa in seksamo izven zakona? Ali lahko preprečimo občutek sexsualne privlačnosti? Ali lahko preprečimo občutek čustvene privlačnosti? Čemu služi zvestoba in komu smo zvesti? Ali je prevara že samo čustvena? Ali je prevara samo seksualnost? Ali je spolnost potreba in ali imajo odrasli pravico zadovoljiti to potrebo?
Kaj je morala in čemu služi? Ali je spolnost »brez obveznosti« med dvema nevezanima partnerjema moralna, ali je dobra, ali slaba? Ali enako velja za primer tantričnega odnosa?
Ali ni v vsakem posamezniku ista Ena svetloba in Eno Življenje?
Odgovori na ta vprašanja utegnejo biti pri različnih ljudeh zelo različni.

Za zaključek pa omenimo še par ugotovitev, ki bi lahko pomagale k popolnejšim odgovorom na gornja vprašanja. Spolnost je ena najmočnejših sil v človeku in zato jo ne gre obravnavati površno, dogmatsko in neodgovorno. Prisilni celibat je lahko zdravstveno škodljiv, če praktikant ni pravilno usposobljen za to. Po drugi strani je spolni višek posebno stanje transa, ki deluje sproščujoče, spolnost pa tudi sama po sebi deluje na oba partnerja pozitivno tako fizično, kot psihično in mentalno. Tantrični odnosi so še posebno koristni v smislu ustvarjanja viškov energije, ki se lahko porabijo za duhovne potrebe in doseganje višjih stanj zavesti. Po vsem sodeč je človek na biološkem nivoju poligamen, monogamnost je civilizacijski mentalni vzorec. Seveda pa ima človeško bitje v potencialu 7 nivojev in z razvojem višjih nivojev pridobi sposobnost zavestne svobodnovoljne uporabe seksualne energije bodisi za seksualnost samo, ali za transformacijo v bolj fine višje oblike energije. Spolna energija je Naravna in sama po sebi ni niti slaba, niti dobra, je pa osnova vitalnosti. Lahko pa ima neželjene posledice zaradi slabe poučenosti glede zaščite pred spolno prenosljivimi boleznimi.


Slovensko društvo za psihične raziskave