Mislim, da to more biti nekje bolj na očeh in vsepovsod.

SEM - si Stranka enakih možnosti Slovenije

PROGRAM ZA PARLAMENTARNE VOLITVE

Vzemimo demokracijo v svoje roke!

Blaginja, primerno okolje za bivanje in mir so nedvomno cilji, ki so skupni. Celostni pristop, ki ga poimenujemo 3E je potreben, če se lotevamo reševanja krize, ki je ekonomska, ekološka in etična.

Ekonomija
• redefinicija lastnine
• raznolike oblike izmenjave dobrin
• demokratizacija podjetij in ekonomskih institucij
• prenova ekonomske politike, medsebojna delitev

Ekologija
• obnovitev lokalnega trga, obnovitev lokalne kmetijske pridelave in samooskrbe;
• ohranjevanje biotske pestrosti.
• varstvo osnovnega standarda človeške eksistence (zrak, voda, okolje, hrana, stanovanje);
• prehranska samozadostnost;
• vlaganje v obnovljive energetske vire

Etika
• enake možnosti, enakopravnost, solidarnost,
• soodgovornost, participacija,
• politično opolnomočenje posameznikov in skupin.


Cilji:
• aktiviranje državljank in državljanov ter civilne družbe v politično življenje; zmanjšanje stroškov države in politike ter približevanje oblasti ljudstvu;
• sprememba volilne zakonodaje, neposredna demokracija;
• ekonomska neodvisnost in zmanjšanje socialnih razlik, participacija delavcev pri dobičku; demontaža ideologije korporativizma; transparentnost v delovanju javnih institucij; omejitev privilegijev funkcionarjev;
• ohranitev kvalitetnega javnega zdravstvenega in socialnega ter pokojninskega sistema;
• UTD, kooperative;
• ohranjevanje kulture dediščine in promocija slovenske kulture;
• izkoriščanje regijskih razlik in posebnosti preko projektov za razvoj podeželja, turističnih in ekoloških projektov;
• ustrezna davčna politika, ki preprečuje utajo davkov, obdavčitev kapitalskih dobičkov;
• priložnosti za malo gospodarstvo - obrt, podjetništvo, turizem;
• pravica do bivanjskega prostora;
• dekriminalizacija konoplje kot nove razvojne priložnosti;
• prenova izobraževalnega sistema, ki spodbuja kritično mišljene;
• vlaganja v raziskave in razvoj, s katerimi bi lahko proizvajali tehnološko bolj dovršene proizvode;
• Evropa na drugačnih temeljih, demokratizacija institucij EU; začetek postopka za izstop iz zveze NATO.

ker štejemo vsi!

Lastna svoboda je svoboda drugih, lastne pravice so pravice drugih in lastna odgovornost je odgovornost drugih.

Preberi več...

Program

Vzemimo demokracijo v svoje roke!

Mogoče je misliti boljši svet za vse; ker ga je mogoče misliti, smo ga dolžni tudi ustvarjati. Takšnega v katerem se ljudje ne bodo počutili odrinjene in pozabljene. Želimo aktivirati državljanke in državljane ter civilno družbo v politično in ustvarjalno življenje. Naš namen je vzpodbujanje ljudi k samostojnemu in kritičnemu mišljenju ter k aktivnosti pri političnem udejstvovanju.
Lastna svoboda je svoboda drugih, lastne pravice so pravice drugih in lastna odgovornost je odgovornost drugih.

Zakaj?

Članice in člani se združujemo v stranko, da bi v njej in skozi njo izkoristili ustavno pravico do svobodnega združevanja in pravico do sodelovanja in soodločanja pri upravljanju javnih zadev.

Združujemo se z namenom politične participacije in aktivne borbe za prijaznejše ter pravičnejše razmere življenja vseh ljudi, za njihove enake možnosti ter za tako antidiskriminacijsko zakonodajo ter prilagajanje obstoječe, ki bo omogočila kvalitetno prihodnost mlajše in srednje generacije, za dostojno tretjo jesen starejše generacije ter za priložnosti polnopravnega vključevanja vseh državljank in državljanov v smislu razvijanja večje solidarnosti in medsebojne pomoči ter sodelovanja in potrebnega zmanjšanja prevelikih socialnih razlik.

Pri tem nas vodijo načela zavzemanja za odprto družbo, ki temelji na doslednem spoštovanju temeljnih človekovih pravic, državljanskih svoboščin, družbeni solidarnosti in možnosti participacije vseh državljanov in državljank ter drugih prebivalcev. Temeljna naloga in cilj našega delovanja je tudi v konkretnih aktivnostih za odpravljanje revščine, nepravične socialno-ekonomske odvisnosti, nemogočih in neenakih ter diskriminatornih pogojev za normalno in kvalitetno delo ter neodvisno življenje vseh prebivalcev ter zaščito ranljivejših socialnih skupin. To preprosto zato, ker se vse preveč državljank in državljanov, posameznic in posameznikov, njihovih družin, srečujejo z nepremostljivimi socialno-ekonomskimi težavami, ki povzročajo prehodno naštete družbene probleme.

Zavzemali se bomo za odzivno in konkretno politično delovanje v vsakdanji praksi, ki razume državo kot priložnost in življenjski prostor za vse prebivalce Republike Slovenije, za takšen trajnostni razvoj v dobrobit vseh državljank in državljanov, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti in predpostavlja takšno razvojno politiko, ki upošteva predvsem potrebe in dostojanstvo ter človekove pravice in odgovornost vseh ljudi, zdravega življenjskega okolja in svobodnega inovativnega gospodarstva z družbeno odgovornostjo do ljudi in okolja.

Kako naj državljani in državljanke EU gojimo zaupanje do institucije EU, ko pa ob vsakem poskusu udejanjanja številnih zavezujočih upravnih aktov s področja človekovih pravic, naletimo na odgovor, da je to v pristojnosti nacionalnih vlad? Kot, da se standardi nediskriminacije, načela enakosti, pravice do izbire, pravice do enakih možnosti ter enakopravnosti, lahko poljubno razlagajo in interpretirajo na nacionalni ravni. Čemu se torej združujemo v EU, če v njej ni na prvem mestu prav skrb za spoštovanje teh naštetih načel in vrednot?



MANIFEST NOVE EKONOMIJE

Uvod

Kolikor daleč v zgodovino seže naš pogled, praktično v vseh družbah - navzven in navznoter - opazimo enoten vzorec ekonomskega ravnanja, ki ga s skupnim imenom lahko imenujemo vojna za dobrine. Na zunaj so bili vojaški konflikti res da »pokriti« z verskimi (npr. križarske vojne) ideološkimi ali političnimi razlogi, a dejansko so si politično-ekonomske elite vedno znova s silo prisvajale nadzor nad dobrinami, njihovim izkoriščanjem in (poceni ali zastonj) delovno silo.

Danes ni nič drugače, le da so vojaške armade nadomestile ekonomske ustanove (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija, nadnacionalne korporacije, finančne institucije in druge), namesto orožja pa so se uveljavili ekonomski mehanizmi, katerih temeljni cilj se ne razlikuje bistveno od preteklih osvajalnih in kolonialnih teženj - nadzorovati, obvladovati in izkoriščati dobrine ter ljudi kot poceni delovno silo.

Privatizacija in komercializacija dobrin ter družbenih storitev, borzne špekulacije in nereguliran finančni sistem, v ozadju katerih je neizmeren človeški pohlep, so ključni mehanizmi, ki so v zadnjih nekaj letih povsem nadvladali vse druge oblike ekonomskega življenja in se razširili po večjem delu planeta. Povzročili so krizo izjemnih razsežnosti, ki še zdaleč ni samo ekonomska, temveč tudi ekološka in družbena (politična in socialna). Ta kriza ne grozi samo z ekološko katastrofo planetarnih razsežnosti, temveč v zadnji instanci celo z razpadom družbenih skupnosti.

Da bi se izognili katastrofi, ki se nam nezadržno bliža, se moramo posvetiti temeljiti preobrazbi ekonomskega sistema in bistveno spremeniti naš pogled na celotno ekonomsko področje.

Skupni cilji namesto ideologij

Namesto, da se ukvarjamo z brezplodnimi razpravami o tem, kakšno ekonomsko ideologijo naj (ponovno) uvedemo (kapitalizem, socializem, komunizem, liberalizem itd.), se moramo rajši osredotočiti na cilje, ki so skupni ljudem kjerkoli po svetu. Blaginja, primerno okolje za bivanje in mir so nedvomno tisti cilji, ki so nam kot celotnemu človeštvu skupni.

Da bi te cilje dosegli morajo biti vse naše ekonomske aktivnosti (katerih cilj je najprej zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in v končni instanci blaginja človeštva) skladne tako s področjem ekologije (katere cilj je ohraniti planetarno okolje za prihodnje rodove) kot etike oziroma družbene pravičnosti, ki je predpogoj za mir. Celostni pristop, ki ga na kratko poimenujemo kar 3E (sestavljanka iz začetnic besed ekonomija, ekologija in etika) je zato nujno potreben, če se zares želimo lotiti reševanja trojne narave današnje krize - ekonomske, ekološke in družbene.

Novi principi

Vendar danes prevladujoči principi, na podlagi katerih deluje ekonomski sistem, ki bistveno vpliva na celotno družbeno skupnost, nikakor ne morejo pripomoči k potrebnim spremembam. Konkurenčnost, ki je le drugi izraz za tekmovanje in konflikt, razvoj v obliki trajne rasti proizvodnje, zasebni interes (pohlep in sebičnost) kot gonilo napredka so prej vzroki za krizo kot pa obljuba izhoda iz nje.

Družbena solidarnost in pravičnost, resnično sodelovanje in medsebojna delitev so novi družbeno-ekonomski principi, ki predstavljajo podlago za potrebne spremembe, ki jih moramo nujno storiti. Ekonomske spremembe, ki na podlagi novih principov upoštevajo tako ekološko kot etično dimenzijo, smo razporedili v pet sklopov, ki se jih moramo lotiti tako na zakonodajni ravni kot na ravni naših ekonomskih aktivnosti in medsebojnih odnosov. Teh pet sklopov je:

redefinicija lastnine
raznolike oblike izmenjave dobrin
demokratizacija podjetij in ekonomskih institucij
drugačen odnos do dela
prenova ekonomske politike
Redefinicija lastnine

Že stari Rimljani so poznali tri vrste lastnine: res privatae (privatna lastnina), res publicae (javna) in res communes (skupna). Danes je povsem prevladala privatna lastnina, na škodo javne lastnine oziroma javnih dobrin, medtem ko skupne lastnine praktično ne poznamo več, obstajajo samo še dobrine, ki se jih povsem brez odgovornosti izkorišča. Ponovno moramo uravnotežiti vse tri vrste lastnine - privatno, javno in skupno.

Procese privatizacije javnih dobrin in storitev (predšolska vzgoja, šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo; komunalna, energetska, informacijska, komunikacijska in prometna infrastruktura) je potrebno zaustaviti in jih kar v največji meri vrniti pod okrilje družbene skupnosti (lokalne ali državne).

Kot novo kategorijo lastnine pa moramo uvesti tako imenovane skupne dobrine človeštva, ki so po svojem bistvu skupna lastnina celotnega človeštva, z njimi pa v okviru globalne skupnosti (za kar bi lahko skrbela nova agencija v okviru OZN) lahko upravlja in je zanje odgovorna vsaka posamezna država. Skupne dobrine lahko definiramo kot vse tiste dobrine, ki jih sleherni posameznik potrebuje za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, sleherna skupnost - od lokalne do globalne - pa za blaginjo celote.

Po eni strani so skupne dobrine tiste, ki izhajajo iz narave (skupne naravne dobrine), po drugi pa so rezultat preteklega in sedanjega človeškega razvoja (skupne družbene dobrine).

V splošnem lahko rečemo, da so skupne naravne dobrine naslednje:

voda v vseh oblikah,
prehranski pridelki (žitarice, sadje, zelenjava ...),
obdelovalna zemlja,
atmosfera (ozračje, ozonski plašč, primerna količina toplogrednih plinov),
gozdovi, mokrišča, pašniki,
biotska raznovrstnost celotne biosfere (vse življenjske oblike),
rudna in druga zemeljska bogastva,
obnovljivi in neobnovljivi energetski viri,
genska struktura (DNK) vseh živih bitij, semena.
Skupne družbene dobrine pa so:

znanje (družboslovno, tehnološko ...; patenti in licence),
jeziki, kulturna raznovrstnost,
arhitekturna in umetniška dediščina človeštva,
transportna in informacijska infrastruktura (o tej obliki lastnine smo sicer govorili že pri javnih dobrinah, a tokrat imamo v mislih infrastrukturo, ki je globalnega pomena).
Uveljavitev skupnih dobrin kot posebne kategorije lastnine pomeni, da mednarodna skupnost tem dobrinam podeli poseben status, s tem pa tudi posebno zaščito in poseben način ravnanja z njimi.

Za skupne dobrine je odgovorna celotna človeška skupnost, v praksi pa bi skrb za te dobrine prevzela nova, že omenjena agencija OZN in sicer tako, da bo vsem državam priporočala količino skupnih dobrin, ki jo bodo lahko izkoriščali in uporabljali, ne da bi pri tem ogrozili planetarno ravnovesje in s tem prihodnost človeštva. Agencija bo priporočila najboljše in najvarnejše načine izkoriščanja skupnih dobrin in skrbela za koordinacijo medsebojne delitve teh dobrin med državami, kar je sploh ključnega pomena, če želimo odpraviti strahovit prepad med bogastvom in revščino v svetu, ki neprestano generira družbene in vojaške konflikte.

Raznolike oblike izmenjave dobrin

Prepustiti trgu, da bo sam optimalno poskrbel za kolikor toliko pravično porazdelitev dobrin, je neresno in nevarno, če ne kar utopično; to smo že izkusili. Trg ni neodvisen mehanizem, ki samodejno uravnava ponudbo in povpraševanje, temveč je celota odnosov med tržnimi subjekti, kjer glavno vlogo igrajo močni in brutalni igralci (korporacije, finančne ustanove in vplivne skupine), ki imajo ključni vpliv tako na porazdelitev dobrin kot na njihove cene. Poleg tržne menjave moramo sprejeti še druge načine izmenjave dobrin, ki predstavlja »kri ekonomskega telesa« družbene skupnosti.

Medsebojna delitev

Medsebojna delitev je nov družbeno-ekonomski koncept, ki ne ukinja današnjega ekonomskega sistema, temveč ga nadgrajuje. Del ekonomije, ki je ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih potreb (po hrani, vodi, prebivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju) vseh ljudi na planetu, ne bo več temeljil na tržnih zakonitostih, temveč na podlagi mednarodnega ali državnega sodelovanja in dogovarjanja. Ves preostali del ekonomije lahko ostane »tržen«, vendar »postavljen« na bolj pravične temelje.

Ključne skupne dobrine človeštva (voda, hrana, obdelovalna zemlja, gozdovi, zemeljsko bogastvo, ozračje, znanje ...), »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, se bodo menjale neposredno med državami, vendar s pomočjo posebne agencije v okviru OZN, ki bo koordinirala njihovo menjavo ter priporočala obseg njihovega izkoriščanja. Ta menjava bo prostovoljna in bo utemeljena na pravičnosti ter solidarnosti (lahko tudi s pomočjo nove globalne virtualne obračunske valute).

Podoben sistem lahko uvedemo tudi znotraj posameznih držav, kjer bi prav tako lahko ustanovili posebno agencijo, ki bi spremljala oziroma pridobivala informacije o presežkih in primanjkljajih dobrin v državi. Na podlagi ugotovljenega, bo koordinirala njihovo delitev.

Primer: Slovenija ima letno približno 15.000 ton kruha (podatek iz leta 2007), ki neporabljen iz trgovskih polic »roma« na smetišča. Agencija bi imela več možnosti za rešitev tega problema (presežka dobrin, ki je ključnega pomena za preživetje ljudi):

Agencija presežke kruha preusmeri v posebne oskrbovalne centre (recimo v večjih mestih), kjer se poceni ali zastonj lahko oskrbujejo revnejši prebivalci.
Agencija spodbudi trgovine, da kruh v določenih urah prodajajo po bistveno nižjih cenah.
Agencija proizvajalce in trgovine spodbudi, da presežne izdelke iz kruha (ustrezno pakirane) namenijo za državno ali globalno delitev dobrin in si s tem pridobijo pravico do pridobitve določene druge potrebne dobrine v okviru državne ali globalne delitve.
Medsebojna delitev znotraj lokalnih skupnosti pa je prepuščena iznajdljivosti, tradiciji in kulturi tega okolja. Naj naštejemo nekaj možnosti, ki bi potrebovale tudi zakonsko »pokritje«.

Druge oblike izmenjave dobrin

Delitev storitev - storitve znotraj lokalnih skupnosti se lahko izmenjujejo preko tako imenovane časovne banke, ki beleži vsako uro opravljene storitve posameznika v skupnosti na posebnem računu z eno »denarno« enoto, medtem ko ura opravljenega dela v njegovo korist, zmanjša »vrednost« na njegovem računu za eno »denarno« enoto.

Kooperative - so svobodne in demokratične družbeno-ekonomske oblike organiziranja državljanov, ki skupaj vodijo, organizirajo in uporabljajo določene storitve ali dobrine. Na primer: skupina državljanov vodi manjšo prehrambeno trgovino v lokalnem okolju katere storitve tudi sama uporablja; ponavadi se takšna trgovina oskrbuje pri lokalnih kmetovalcih. Obstaja še cel spekter drugih oblik kooperativ: delavska, proizvodna, stanovanjska itd., zakonodaja bi morala to področje urediti.

Souporaba lastnine - po vzoru knjižnic bi lahko organizirali tudi izposojo drugih koristnih predmetov, ki jih uporabljamo zgolj občasno; npr. orodje, kolesa.

Možnosti drugačnih ekonomskih oblik izmenjave dobrin je še veliko in lahko bistveno pripomorejo k zmanjšanju destruktivnega potrošniškega obnašanja, boljšim medsebojnim odnosom kot tudi k zmanjšanju pritiska na naravne vire.

Demokratizacija podjetij in drugih ekonomskih institucij

Poznamo vsega nekaj oblik podjetij (in še ta se razlikujejo samo s pravnega vidika, npr. d.o.o., d.d. itd.) in finančnih ustanov, ki predstavljajo hrbtenico ekonomskega življenja družbe. Čeprav se veliko govori o timskem delu in horizontalnem organiziranju, pa so strukture vodenja današnjih podjetij strogo hierarhične in nedemokratične. Prav tako so v podjetjih kot temeljnih ekonomskih subjektih zastopani predvsem zasebni interesi in interesi posameznih političnih skupin, medtem ko so interesi javnosti praktično izključeni.

Ker so podjetja in finančne ustanove nosilci materialnega razvoja skupnosti (lokalne, državne globalne), morajo biti v njih zastopani interesi celotne skupnosti. Da bi to zagotovili, bi morali biti tako v lastniški kot nadzorni funkciji zastopani interesi: skupnosti, nevladnih organizacij (npr. za zaščito okolja ali za človekove pravice), zaposlenih in upokojencev. Njihovi deleži bi morali biti neprenosljivi oziroma se jih ne bi dalo prodati na trgu. Preostali delež zasebnih lastnikov pa ne bi smel presegati 50% oziroma polovice podjetja.

S takšno obliko lastništva bi zagotovili odločanje, ki bi koristilo širši skupnosti (preprečevanje uničevanja okolja, preprečevanje izkoriščanja delovne sile itd.) in pravičnejšo porazdelitev presežne vrednosti, kar bi omogočalo stabilnejše financiranje skupnih družbenih potreb (šolstva, zdravstva, socialnega zdravstva; zaščite okolja; kulture, umetnosti, športa itd.). Seveda smo omenili samo delitev presežne vrednosti podjetij, še vedno pa ostanejo že uveljavljeni načini »vračanja« skupnosti: davki, koncesije itd.

Podobno bi morali tudi v vseh drugih ekonomskih institucijah - od centralne banke do različnih finančnih ustanov - zagotoviti vpliv družbene skupnosti. S tem bi tudi na področje segel vpliv družbene skupnosti in bi vsaj deloma demokratizirali aktivnosti ekonomskih subjektov.

Nov odnos do dela

Sleherni človek opravi mnogo dela, ki ga s skupno besedo lahko imenujemo nevidna ekonomija ali ekonomija gospodinjstva ter lokalnih skupnosti. Vzgoja otrok, urejanje vrta, različno prostovoljno delo v lokalni skupnosti (bodisi v okviru društev ali kako drugače) predstavljajo veliko korist za celotno družbo. Majhen otrok, ki potrebuje veliko skrbi in nege, bo nekega dne postal delavec v tovarni, uslužbenec, politik, inženir ali kaj drugega. A do tja je dolga pot in mnogo ur, ki jih mora nekdo »vložiti vanj«.

Koliko dela je šele opravljenega v okviru gospodinjstev? Ta dela so nujno potrebna, da lahko tisti, ki delajo v podjetjih ali državnih ustanovah svoje delo nemoteno opravljajo. Delo v okviru nevidne ekonomije je težko ovrednotiti in izplačati v obliki plače. Le redko kdo na planetu ne prispeva vsaj majhnega deleža k nevidni ekonomiji, ki po vloženem delu presega uradno in - plačano ekonomijo. Primeren način plačevanja takšnega dela je zato ideja univerzalnega temeljnega dohodka.

Da bi se izognili vse večjemu odpuščanju ljudi bi morali zmanjšati delovne obremenitve (krajši delovni čas; npr. 4, 5 ali 6 urni delovnik, odvisno od panoge) in hkrati zaposliti več ljudi, del dohodka pa zaposlenim lahko neposredno izplačuje država (ne preko podjetij), namesto, da jim plačuje socialno podporo.

Ljudi je mogoče zaposliti z obsežno mrežo javnih del ali preko že obstoječih organizacij (pomoč starejšim in hendikepiranim, osebna asistenca, čistilne akcije itd.), ki so poleg univerzalnega temeljnega dohodka dodaten vir dohodka težje zaposljivim.

Država mora finančno podpirati tudi nevladne organizacije in društva, ki tako vsaj deloma lahko financirajo svoje družbeno koristno delovanje, ki ga zdajšnji ekonomski sistem povsem ignorira.

Poleg določanja najnižjih dohodkov državljanov je dohodke potrebno omejiti tudi navzgor, posebej na področjih, ki bodisi delajo za državljane bodisi uporabljajo, četudi posredno, javno infrastrukturo.

Ekonomska politika skupnosti

Tudi na področju dveh ključnih ekonomskih politik - monetarne in fiskalne, ki jih vodi država so potrebne spremembe, če želimo ustvariti pravičnejšo ekonomijo in s tem tudi družbo.

Monetarna politika

Žal je naša država z vstopom v EU in evrsko območje izgubila pomemben del suverenosti nad tem pomembnim delom ekonomske politike, ki s tiskanjem denarja, z določanjem obrestnih mer, z izdajanja »državnih« obveznic itd. uravnava količino denarja v obtoku, kreditno aktivnost in na sploh pomembno vpliva na ekonomsko življenje države. Vendar bi morala tudi v centralni banki, ki ima še vedno nekaj vpliva na aktivnosti finančnih ustanov države (poslovne banke, zavarovalnice), javnost pridobiti večji vpliv, podobno kot v podjetjih. Prepustiti zgolj ekonomskim »strokovnjakom« vodenje ekonomske politike države, povsem mimo javnosti, se vedno znova izkazuje kot destruktivno početje.

Fiskalna politika

Vladi tako ostane v rokah še fiskalna politika, ki preko davčnega sistema in proračuna skrbi za funkcioniranje države: od javnih storitev kot sta šolstvo in zdravstvo do državne uprave, obrambe in policije. Davčni sistem bi moral biti progresiven, z visoko obdavčitvijo premožnih in nizko obdavčitvijo revnejšega sloja.

Vse finančne transakcije, posebej tiste, ki so špekulativne narave (špekulacije na borzah) je potrebno obdavčiti. Če neko podjetje kupi drugo, je potrebno transakcijo obdavčiti, prav tako kot morajo običajni ljudje plačati davek za vsak nakup.

Z zbranim davkom je potrebno okrepiti javno in skupno sfero ekonomije: javne storitve in koordinacijo medsebojne delitve skupnih dobrin.

Na globalni ravni si moramo prizadevati za tako imenovan Tobinov davek, ki predlaga obdavčenje vseh čezmejnih kapitalskih in valutnih transakcij, zbrani denar bi se namenil financiranju odpravljanja revščine in ozdravljivih bolezni ter reševanja globalnega okolja.

Z uvedbo bolj socialno tenkočutne družbe, se bo tudi na globalni ravni zmanjšala potreba po megalomanskih vojaških izdatkov, ki uničujejo socialne storitve držav.

Finančni sistem

Finančni sistem (poslovne banke, zavarovalnice in druge finančne institucije) mora država regulirati in nadzorovati. Tudi pri nas bi lahko razmislili o tako imenovanem sistemu mikrokreditiranja, ki se je doslej že uveljavil v manj razvitih državah. Naše banke preprosto ignorirajo manjše vsote kreditov po nižjih obrestnih merah za revnejši del prebivalstva, kar bi lahko znatno izboljšalo njihovo življenje.

V prihodnosti bomo morali razmisliti tudi o finančnem - denarnem sistemu, ki ga ne bodo vodili zasebni interesi, temveč interesi celotne družbene skupnosti. Današnji finančni sistem, ki ga sestavljajo centralne in komercialne banke ter druge finančne institucije, je pretežno v zasebni lasti in ima monopol nad ustvarjanjem denarja. Denar danes vstopa v ekonomijo s ustvarjanjem kreditov (komercialne, pa tudi centralne banke) in s tiskanjem papirnega denarja, ki ga centralne banke državam zgolj posojajo v zameno za dolžniške papirje oziroma obveznice - v obeh primerih je tako prebivalstvo kot država dolžnik (pretežno zasebnim) bankam. Mehanizem ustvarjanja denarja je tako v rokah ne-izvoljenih lastnikov zasebnih, povsem nedemokratičnih ustanov, ki tako obvladujejo gospodarstvo držav in s tem ključno področje, ki je »odgovorno« za blaginjo celotne družbe. Tako vlade kot prebivalstvo smo v resnici talci finančnih mogotcev.

Alternativa današnjemu pretežno zasebnemu finančnemu sistemu, ki obvladuje in nadzoruje ustvarjanje in obtok denarja, je tako imenovani dolgov prost denar, ki bi ga izdajale (izvoljene) vlade pod nadzorom in s soodločanjem državljanov. Takšen denar bi v ekonomski sistem vstopal preko socialnih in javnih izdatkov (šolski, zdravstveni in socialni sistem; pokojnine; gradnja javne infrastrukture itd.) namesto, da v obliki kreditov (dolgov) vstopa preko zasebnih komercialnih in centralnih bank. Takšen sistem je bistveno bolj pod nadzorom in v korist državljanov kot pa sistem, ki ga upravljajo majhne in zaprte finančne elite. Dolgoročno bomo morali torej razmisliti o neodvisnem ustvarjanju lastnega denarja, ki bo dolgov prost.

To je le del sprememb, s katerimi bi lahko preobrazili ekonomski sistem, da bi deloval v korist vseh ljudi, ne pa zgolj služil interesom ozkih družbeno-ekonomskih elit. Predlagane spremembe je mogoče izvesti razmeroma enostavno, predvsem s spremembo zakonodaje, ki bi odprla pot novim oblikam ekonomske organiziranosti in spodbujala nove ekonomske odnose. V nasprotnem nas čaka boleča ekonomska preobrazba, ki smo jo v dolgi in krvavi zgodovini že prevečkrat izkusili.

Ekonomija

Razmišljati moramo o drugačnih temeljih na katerih sloni ekonomija, ki je tesno povezana in prepletena z drugimi družbenimi področji, cilj katere pa mora biti blaginja ljudi. Merilo ni zgolj neprestana gospodarska rast, ki je izražena v BDP. Ekonomija mora biti vedno povezana z vidiki etike in ekologije, saj mora biti v funkciji kvalitete življenja in medsebojnih odnosov, ne pa videna zgolj kot kopičenje bogastva, koncentracije moči in kapitala v rokah manjšine. »Ekonomija pomeni modro in skrbno upravljanje človeštva s planetarnim bogastvom in z okoljem nasploh ter pravično porazdelitev koristi od tega bogastva med vse.«

Ekonomsko ravnanje, ki ne upošteva etične in ekološke dimenzije, prinaša kot svojo posledico okoljsko in družbeno upostošenje, ter vse večje razslojevanje, ki se kaže v pretiranem bogastvu in trošenju manjšine in na drugi strani lakoto, revščino, nasilje in vojne.

Ker sta ekonomija in politika povezani, prepleteni in se pogojujeta, ne smeta biti zgolj v dometu in rokah strokovnjakov in profesionalcev, ampak se mora o njih odločati skupno in v skupnosti. Ljudje morajo biti soudeleženi kar v največji meri pri pomembnih zadevah, ki se tičejo njihovega življenja.

Ekologija

Temelj trajnostnega razvoja je dvig kakovosti življenja človeka in ne zgolj maksimiranje količine materialnih dobrin. Pomeni celovit družbeno-gospodarski razvoj in ne zgolj količino dobrin usmerjenih v ekonomski napredek. Projekcija trajnostnega razvoja ima za cilj vzpostavitev razmer, v katerih bodo ljudje deležni primernega dohodka, zdrave hrane, dobrih zdravstvenih storitev, varnejšega življenja ter zaščite pred kriminalom in psihičnim nasiljem, dovolj časa za počitek ter svobode političnega in kulturnega delovanja z zadovoljeno aktivno udeležbo pri odločitvah o okolju v katerem živimo.

obnovitev lokalnega trga, obnovitev lokalne kmetijske pridelave in samooskrbe;
ohranjevanje biotske pestrosti.
varstvo osnovnega standarda človeške eksistence (zrak, voda, okolje, hrana, stanovanje);
prehranska samozadostnost;
vlaganje v obnovljive energetske vire
ozaveščanje, osveščenost in informiranje javnosti o ekoloških temah; o vprašanjih povezanih s prehrano, pitno vodo, onesnaženjem, zdravilih in pesticidih...
Etika

pravičnost,
solidarnost,
enakopravnost,
soodgovornost in participacija,
medsebojna delitev
politično opolnomočenje posameznikov in manjših družbenih skupin
trening intelektualne samoobrambe
ENAKE MOŽNOSTI + POZITIVNA AKCIJA = DRUŽBENO VKLJUČEVANJE, SODELOVANJE IN USTVARJANJE.

Principi in načela:

Izhajamo iz principa univerzalnosti, spoštovanja človekovih in državljanskih pravic. To pomeni, da se oblikujejo politike posameznih področij tako, da se vključi in upošteva raznolikost potreb najširšega kroga državljank in državljanov in se znotraj teh politik vključi različne skupine prebivalstva ter vso heterogenost njihovih potreb.

Verjamemo, da je možno delati drugačno politiko; politiko, ki bo usmerjena v prihodnost in bo pred seboj imela dobrobit in blaginjo ljudi. Politiko dejanj, ki jih bomo sooblikovali državljanke in državljani. Drugačna politika mora temeljiti na načelu enakih možnosti.

Gre za pomembno spremembo v konceptu oblikovanja politike, saj se le-ta drži temeljnih konsenzualno sprejetih načel kot so:

načelo enakih možnosti,
enakopravnosti,
preprečevanje diskriminacij,
spodbujanje aktivne soudeležbe v družbenem življenju državljank in državljanov in pri oblikovanju politik.
Vrednote enakih možnosti:

participacija, soodločanje
aktivnost pri oblikovanju strategij in politik
samo-determiniracija
državljanske in človekove pravice
možnost izbire
odgovornost
avtonomnost
solidarnost
Cilji:

aktiviranje državljank in državljanov ter civilne družbe v politično ustvarjalno življenje;
zmanjšanje stroškov države in politike ter v približevanju oblasti ljudstvu, zmanjšanju in optimiranju državnega aparata ter preusmeritvi prihranjenih sredstev v NVO projekte oziroma povečevati vpliv civilne družbe kot avtonomnega dejavnika vplivanja na politiko;
potrebno je urediti in aktivirati obvezno sodelovanje in dialog med oblastniki in državljani. Kdor je na oblasti in zaseda pomembna javna mesta, se mora zavedati, da služi ljudem. Ne pa, da si umišlja, da mu morajo ljudje slediti, ga poslušati ter ubogati in da celo izvaja samovoljo oblasti;
večja materialna in kazenska odgovornost javnih uslužbencev, ki zasedajo pomembna mesta v javnih institucijah;
vrednotenje javnih politik;
antidiskriminaciska zakonodaja
ekonomska neodvisnost in zmanjšanje prevelikih socialnih razlik, participacija delavcev pri dobičku in kapitalu, prepis večine kapitala iz "tajkunskih" odkupov delavcem pri čemer se kapital kot osebno premoženje maksimira na določeno sprejemljivo vrednost povprečnih plač delavca;
demontaža ideologije korporativizma;
solidarnost - in polna zaposlenost pri maksimalnem razponu v plačah 1:7 (in če to ne bo dovolj za odpravo brezposelnosti 1:5), ostalo pa postane javno premoženje v upravljanju privatnika - začasnega lastnika...);
ohranitev kvalitetnega javnega zdravstvenega in socialnega ter pokojninskega vzgojno izobraževalnega sistema - solidarnost pomeni, da smo ljudje, odvisni drug od drugega, sprejemamo vzajemno odgovornost do drugega in do družbe tako za sedanje kot za prihodnje generacije, vzpodbujanje etičnega vidika solidarnosti pa predpostavlja, da nihče ne more biti ravnodušen, če so v njegovi okolici ljudje, ki živijo v pomanjkanju in si sami ne morejo pomagati;
izhodišče je, da potrebujemo ljudsko oblast in nam je
dovolj elitistične politike oziroma se deluje v podržavljanju volitev;
izgradnja države dobrih primerov;
izkoriščanje regijskih razlik in posebnosti preko projektov za razvoj podeželja, turističnih in ekoloških projektov, s ciljem uravnoteženega regionalnega razvoja;
krepitev demokratičnih procesov pomeni transparentnost v delovanju javnih institucij, možnost soudeležbe pri oblikovanju politik in ukrepov s strani javnosti;
nujno je vzpostaviti civilne monitorje delovanja demokratičnih mehanizmov in institucij s posebnim poudarkom na dostopnosti informacij javnega pomena;
pravni red mora varovati posameznika in skupnost pred samovoljo in prevlado zasebnih interesov medsektorske kapitalske koncentracije je treba nadzirati in regulirati v javnem interesu;
družba mora temeljiti na medgeneracijski solidarnosti in vzajemnosti ter na pravnih, enakopravnih in pravičnih temeljih. Pogoj za krepitev socialne države je ustvarjanje ugodnih pogojev za ekonomsko-gospodarsko rast, ki se mora izražati in udejanjati v kvaliteti življenja vseh državljank in državljanov še posebno tistih najbolj ranljivih ali šibkih skupin prebivalstva;
ukrepi proti preprečevanju vse večjega razslojevanja prebivalstva; ustrezna davčna politika, ki preprečuje utajo davkov, obdavčitev kapitalskih dobičkov in davek na dobiček iz borznih vlaganj;
rezerve so v zmanjšanju javne porabe oz. ekonomizirati stroške in povečati učinkovitost institucij, ki morajo izkazovati, da delujejo v skladu z nameni in cilji, za katere so bili ustanovljene, v korist državljank in državljanov, ki se nanje obračajo. Izboljšati učinkovitost javne administracije. Možnosti za pridobitev sredstev za področje socialnega varstva oz. preprečevanje revščine ter večanje razslojevanja so predvsem možne v racionalizaciji in zmanjševanju stroškov državnega aparata ter omejitev privilegijev in ugodnosti vseh javnih funkcionarjev in uslužbencev npr. enoletno izplačevanje plač po končanem ali prekinjenem mandatu;
priložnosti za malo gospodarstvo - obrt, podjetništvo, turizem, mali trgovci;
višanje konkurenčnosti slovenskih podjetij, predvsem preoblikovanje panog s preveliko delovno intenzivnostjo;
pravica do bivanjskega prostora,
prenova izobraževalnega sistema, v smeri spodbujanja kritičnega mišljenja in okrepitve teoretičnih ter interdisciplinarnih študij;
potrebujemo več vlaganj v raziskave, inovacije in razvoj, s katerimi bi lahko proizvajali tehnološko bolj dovršene proizvode;
Evropo na drugačnih temeljih, demokrakratizacija institucij EU;
začetek postopka za izstop iz zveze NATO, demilitarizacija v čim večjem obsegu;
za kritično ocenjevanje stroškov v zvezi s članstvom v NATO.
ZAKLJUČEK:

Izhajajoč iz načela enakosti, spoštovanja človekovih in državljanskih pravic ter pravic, ki izhajajo iz mednarodnih pravnih aktov in direktiv EU smatramo, da se moramo državljanke in državljani, da bi se ta načela in pravice tudi resnično uveljavila, sami organizirati in oblikovati politike posameznih interesnih področij tako, da bodo zadovoljevale in upoštevale raznolikost različnih skupin prebivalstva.

Gre za pomembno spremembo v konceptu oblikovanja politike, saj uvaja spodbujanje aktivne soudeležbe državljank in državljanov pri oblikovanju teh politik in jim daje možnost direktnega vpliva na oblast.

SEM Slovenije se bo kot neklasična politična stranka organizirala kot ljudski forum oz. fronta, ki bo pomenila dejansko direktni vpliv zainteresiranih na oblast. Tiste posameznike in skupine pa, ki jim gre sedaj samo za oblast in osebno bogastvo, vendar brez vsebine, pa bomo poskušali vključiti v naše programe ter omejiti njihov prekomerni vpliv na oblast in nepravično prerazporejanje bogastva. Bistvo našega programa je, da se poveča občutek varnosti posameznika, da se poveča njegova blaginja (sreča) ob hkratnem zmanjšanju njegovih neracionalnih potrošniških želja, kar je pogoj za prehod v trajnostno razvito in odprto družbo.

Za dosego tega cilja se SEM povezuje v mrežo vseh posameznikov, organizacij, društev, sindikatov, neparlamentarnih strank, socialnih kooperativ in ostalih organiziranih skupin. Taka mreža lahko predstavlja alternativo obstoječemu sistemu oblasti in gospodarstva oz. njegovim anomalijam.

!!!

Zelo lep program!

Na tej spletni strani berem, različne metrske in kilometrske razprave o brezveznih stvareh in mislim - koliko energije ljudje vržejo, kar tako - v nič, na mesto tega, da bi jo uporabili v nekaj bolj koristnega zase in druge.

Pohvala vam, vsaj kakšen posameznik si ne dela iluzij in se trudi nekaj narediti v realnem svetu.