Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
(Reuters)
V šoli so nas učili, kako se zgodovina človeštva začne s komunizmom v praskupnosti in kako se preko razvoja razrednih družb konča na novem začetku. V komunizmu. V večnosti brezrazrednih družbenih odnosov. Takrat je veljalo prepričanje, da je kapitalizem grobar vse dosedanje zgodovine, saj se s komunizmom konča zgodovina izkoriščanja in mezdnih, na dobičku oziroma profitu temelječih družbenih odnosov. S propadom socialističnih družbenih ureditev je v naših krajih tudi postalo zelo neprimerno, če se je za koga reklo, da je "marksist". Pravzaprav so izpeljave pojma "marksizem" postale nekakšne psovke. V vsakem primeru pa označbe, od katerih si človek ni mogel obetati niti kakšnih dnevnopolitičnih ali teoretskih koristi, kaj šele kakšnih drugih.
V zadnjih tednih vedno znova vidim, da tudi zelo resni ljudje menijo, da so utemeljitelji marksističnega pogleda na svet bratje Marx in ne nemška prijatelja Friedrich Engels in Karl Marx. Takšne so namreč njihove razlage sedanjih svetovnih družbenih dogajanj in njihove projekcije za naprej. Kot da še nikdar ne bi slišali za njune teoretske zastavitve, ki pravijo, da je v ozadju vseh družbenih odnosov odnos med kapitalom in delom. Ki je v osnovi konflikten: torej v težnji lastnikov proizvajalnih sredstev ("kapitalistov", da povsem nadzirajo in da si povsem prisvojijo tako presežno delo in vrednost, ki nastaja v procesu dela, kot na njej temelječ dobiček, ki jo priznava trg.
Spoznanje globoko konfliktne narave družbenih odnosov je eden od teoretskih odgovorov Marxa in Engelsa na pojav kapitalizma na svetovnem zahodu. Ki naj bi se po drugem Nemcu, sociološkem klasiku Maksu Webru (nekaj desetletij kasneje) bistveno razlikoval od vseh dosedanjih oblik kapitalizma. Weber je namreč prišel do spoznanja, da se je na zahodu zaradi različnih kulturnih in zgodovinskih procesov razvil poseben tip racionalnega kapitalizma. To je kapitalizem, ki v svoje središče postavlja umni premislek in kalkulacijo pri načrtovanju družbenih proizvodenj. S tem naj bi bil ta "Webrov" kapitalizem vzpostavil bistveno razliko od vseh predhodnih oblik kapitalizma (v moji šoli bi rekli "fevdalizma" in "sužnjelastništva", za katere je bila značilna iracionalnost kot neprestano pehanje za dobičkom brez kakršnihkoli moralnih in drugih omejitev. Na zahodu naj bi se pri organizaciji družbe zgodil pomemben obrat v smeri in s pomočjo človekovega razuma, ki načrtuje, primerja in ocenjuje ter si v razumnih mejah prizadeva za tržnim dobičkom. Tako Weber.
Dogajanja na večjem delu svetovnih in nanj vezanih trgov demantirajo tako Webra kot vse tiste družboslovce, ki so začeli Marxu v brk in v slavo sedanjega modela kapitalizma oznanjati konec zgodovine. Weber je krepko demantiran, saj je na dlani, da so aktualna padanja vsemogočih trgov (in držav) posledica neverjetnih špekulacij in na različnih fikcijah utemeljenih načinov razmišljanja. Profesor Jože Mencinger jih označuje s pojmoma "hazarderstvo" in "kriminal". Sedanja grožnja kolapsa svetovnih družbenih redov tudi kaže, da na "svetosti" (to je na nedotakljivosti) zasebne lastnine in na nadnaravni sposobnosti trga po uravnavanju ponudbe in povpraševanja utemeljeni kapitalizem še zdaleč ni zadnja ter najbolj primerna oblika človeških družb. Prav nasprotno: takšen kapitalizem je postal globalna grožnja tako človeštva kot narave. Izgubil je stik tako z realnimi potrebami ljudi kot s samoobnovitvenimi sposobnostmi naravnih sistemov. Brez prvega in drugega pa niso mogoči niti družbeni niti naravni odnosi. Takšna enačba z dvema neznankama je nerešljiva. Račun se ne izide.
Ko ugotavljam, da sedanja oblika dominantnega kapitalizma demantira Webra, to istočasno ne pomeni, da Weber nima prav. Ko Weber govori o posebni obliki kapitalizma, ki sloni na racionalni presoji, govori o edini mogoči obliki kapitalizma, ki ponuja naravi in človeštvu prihodnost. Govori namreč o kapitalizmu, ki se zaveda, da ni mogoče nikakršno družbeno delovanje, če v njem ne sodelujeta tako človek kot narava.
Vsak s svojo vrednostjo in ceno. Ki jo je treba upoštevati pri oblikovanju vrednosti posameznega družbenega proizvoda. Na tak način postaneta tako narava kot človek s svojimi resničnimi potrebami omejitvena dejavnika vsakršnega družbenega delovanja. Na drugi strani (v svetu lažnih potreb in v naravi, ki ji ne dopuščamo samoobnovitve) ni ničesar. Na drugi strani ni mogoča človeška družba. Na drugi strani sonce ne vzhaja in ni slišati ptičjega petja. Na drugi strani tudi ni nobene od oblik kapitalizma... Večinski propad socializma v svetu istočasno tudi ne pomeni, da sta se Marx in Engels (z)motila in da nimata prav. Obeh ne enačim kar tako s propadlimi socialističnimi ureditvami, saj ju razumem predvsem kot teoretika, ki sta skušala razumeti naravo kapitalističnih družb svojega časa. Pri tem razumevanju (ki je temeljil na obdelavi velikih količin empiričnih podatkov, takrat seveda še brez računalnikov) sta bila izjemno prodorna s svojo ugotovitvijo o lastninski pogojenosti konfliktnih odnosov v družbi. In to je tisto, mimo česar danes preprosto ne moremo iti. In da ne bo pomote, te teoretske dimenzije se zavedajo tudi vsi najvidnejši (tudi nemarksistični) svetovni sociologi in družboslovci.
Vendar konflikta med delom in kapitalom v družbi ni mogoče spremeniti, če v temeljih ne spremenimo položaja dela v družbi. Toda treba se je zateči k ekonomskim in socialnim idejam dr. Rudolfa Steinerja, še tretjega etničnega Nemca. Sam je prišel do spoznanja, da je človeško delo tako kot človek enkratno in neponovljivo. Zaradi tega je nemogoče abstraktno ovrednotiti njegovo vrednost in mu postaviti ceno. Človeškega dela ni mogoče razumeti kot izolirano, neodvisno tržno blago, ki ga je mogoče menjavati kot mrtev predmet. V osnovi ni mogoče postaviti natančne vrednosti človeškega dela kot takega. Vrednost dela se lahko določa skozi konkretne socialne odnose in stike, ki sledijo logiki resničnih človekovih potreb ter nujnih naravnih in družbenih okoliščin, ki jih posameznik potrebuje za svoje učlovečenje. Zaradi tega sta tako vsa ekonomija kot celotna družba prežeti s številnimi socialnimi vezmi in odnosi, brez katerih družba ni mogoča. Vrednost človekovega dela se oblikuje skozi mrežo družbenih odnosov med ljudmi, kjer pride do menjave dveh najbolj redkih dobrin, kar jih poznamo: enkratne človekove ustvarjalnosti in na tej osnovi enkratne predelave naravnih surovin, s katerimi človek vzpostavlja kulturo svojega bivanja na planetu Zemlja.
Velike osebne krize, skozi katere potujemo posamezniki v svojem življenju, so na eni strani pokazatelji nizov korakov in dejanj, ki bi lahko bili drugačni in so nas pripeljali vanjo, na drugi strani pa so znanilci novih in drugačnih osebnih možnosti, do katerih ne bi prišli, če se ne bi znašli v padcih svojih osebnih svetov. Na družbeni ravni ni nič drugače. Svetovna gospodarska in družbena kriza, v kateri smo danes, tako ni samo grožnja naši osebni in družbeni identiteti. Prav tako kot grožnja, in ravno zaradi nje, je sedanji čas tudi velika priložnost za uresničitev nečesa boljšega in drugačnega. Engels, Weber in Steiner so nam tako lahko v veliko pomoč pri oblikovanju novega družbenega reda, ki ne bo samo slepo ponavljanje do sedaj neuspešnih obrazcev urejanja družbenih in naravnih odnosov, ki nas vedno znova pripeljejo na prag stopnjujoče se družbene in naravne katastrofe.
NE ZAMUDITE
, da povsem nadzirajo in da si povsem prisvojijo tako presežno delo in vrednost, ki nastaja v procesu dela, kot na njej temelječ dobiček, ki jo priznava trg.
