1.Uvod

Po vpisu kolišč Ljubljanskega barja na Unescov seznam svetovne dediščine se zdi da so ponovno oživile nekatere pozabljene možnosti Ljubljanskega barja. Morda pa so nekatere druge možnosti s tem vpisom tudi dokončno »splavale po vodi«. Kakorkoli že me je ta informacija spodbudila k ponovni objavi nekaterih idej tu na forumu, morda samo za lahkotnejšo razpravo v tem poletnem času.

Ljubljansko barje zlasti ljubiteljem narave in rekreacije pomeni privlačen bližnji cilj sprostitve in uživanja v relativno dobro ohranjeni naravi. Naravni zakladi tega območja v neposredni okolici mesta Ljubljane so z razglasitvijo zaščitenega območja krajinskega parka dobili potrditev in veljavo, ki jim gre.
Temu območju daje značilni pečat reka Ljubljanica, ki se leno vije od Vrhnike skozi Ljubljano pa do izliva v Savo. Tu se lahko človek znebi občutka mestne utesnjenosti, gneče, omejenosti, vrveža, hrupa, nervoze in zadiha svež zrak v naravnem okolju. Zaradi prostranosti, odprtosti in nenaseljenosti na Barju zlahka poiščemo samoten kotiček, kadar potrebujemo mir. In temu vzdušju pridoda svoj čar reka s svojim tipičnim večinoma lenobnim tokom skozi zeleno ravnino, s katere se ponujajo odprti razgledi na vse strani po širši okolici Ljubljane, ki jih krasijo zlasti Kamniške alpe na severu in Krim na jugu.

Te naravne danosti Barja omogočajo rekreacijo in oddih v naravi, turizem in tudi šport. Lahko pa bi naravne možnosti oplemenitili in jim dodali kvaliteto ob istočasni skrbi za naravno okolje krajinskega parka. Mnoge nove, bogatejše in privlačne možnosti bi se ponudile z jezerom, ki bi lahko imelo mnogostranski namen. K možnostim v povezavi z jezerom pa lahko dodamo še kolišča in Argonavte.
Mišljeni sta maketi kolišča in barke Argo v naravni velikosti. Tako bi Ljubljana poleg nove turistične in športne privlačnosti dobila še dostojno obeležje svoje antične zgodovine pred časom starih Rimljanov.
Ljubljansko barje je izjemna zakladnica za razna področja. Omeniti velja recimo zgodovino gradnje železnice čez močvirje, kar bi še danes veljalo za izjemni gradbeni podvig, pa prestavitev struge Ljubljanice v rimskih časih zaradi kamnoloma v Podpeči. V izogib preobsežnosti tega prispevka se bom torej posvetil le ideji jezera na Ljubljanici in s tem v navezi možnostim postavitve kolišča in Argonavtov v obliki muzeja na prostem in pa delno vprašanju turistične rečne plovbe.


2. Idejna izhodišča, nameni in cilji

Oglejmo si razloge za jezero in kaj bi njegov nastanek omogočal in podpiral.

a) Ljubljana je brez naravnega kopališča, zato bi bilo kopališče ob jezeru zelo dobrodošlo. Poleti se množica Ljubljančanov, ki ne letuje ob morju, drenja v prenatrpanih, dragih in hrupnih kopališčih s klorirano bazensko vodo vprašljive čistosti. V mestu in okolici ni druge izbire.

b) V mestu ni možno čolnarjenje na stoječih vodah, da o jadranju ter drugih oblikah rekreacije in športa na vodi sploh ne govorim. In vendar bi vse to bilo možno, če bi ustvarili primerno jezero na Ljubljanici. Ob zadostni velikosti jezera bi Ljubljana lahko postala tudi veslaški in celo jadralni center.

c) Z možnostjo plavanja, veslanja, in morda celo jadranja na jezeru v neposredni bližini mesta pa še nismo izčrpali naštevanja privlačnih pridobitev takega jezera. Tu so še možnosti kolesarjenja, teka in hoje okoli jezera, pozimi pa drsanja na jezeru in še kaj bi se našlo, naprimer ribištvo, pa konjeništvo, itd.

d) Ljubljana postaja vse bolj turistično mesto. Toda s pomočjo jezera bi mesto lahko izdatno okrepilo svojo turistično podobo in naredilo celo korak k originalni turistični promociji svojih antičnih zametkov.
V našem primeru bi postavitvi kolišča iz bronaste dobe lahko dodali še maketo ladje Argo. Tako bi zaokrožili naše muzejsko področje na prostem, ki bi prikazovalo starodavno zgodovino mesta Ljubljane.
Za postavitev kolišča menda že obstaja lokacija in izvedbeni načrti, ni pa jasno kaj zavira realizacijo.

Ideja je preprosta, vzeta iz legende o Argonavtih, ki so iskali zlato runo in pri tem domnevno potovali tudi preko ozemlja današnje Ljubljane, ki je bilo tedaj v veliki meri pokrito z jezerom in domnevno takrat morda še naseljeno s koliščarji. Argonavti pa so po nekaterih virih prvi ustanovili naselbino z imenom Emona. Torej še pred Rimljani !
Strogo zgodovinsko – znanstveno vzeto ni zadostnih dokazov o Argonavtih na Ljubljanskem barju, kjer v tistem času morda ni bilo več jezera. Še manj je dokazljiva Jalnova zgodba o srečanju koliščarjev in Argonavtov. Ampak ta zgodba je že skoraj postala narodov zgodovinski mit. In če imajo vsi narodi svoje mite in legende zakaj bi se mi sramovali izmišljene literarne osnove za to zgodbo. Saj ni treba posebej povdarjati da miti in legende tudi pri drugih narodih niso strogo znanstveno dokazljivi. Še celo Argonavti sami ne.

e) Jezero bi omogočalo plovbo po osrčju Ljubljanskega barja z odprtim razgledom po širši okolici Ljubljane.V času narasle in deroče Ljubljanice pa bi ostalo relativno mirno in še vedno omogočalo izletniško turistično vožnjo z ladjico. Za turistično plovbo bi bil najatraktivnejši parnik na kolesa, kakršen je včasih vozil po reki. Za tak parnik, ki bi bil posnetek iz pionirskih časov parnega stroja menda že obstajajo izvedbeni načrti, vendar se tudi tu zatika pri realizaciji iz meni neznanih razlogov .

f) Omejevanje poplav na Barju z jezersko akumulacijo v primeru stoletnih voda, pa tudi zaloga vode v primeru izjemne suše sta tudi dve dodatni možni uporabi jezera. Jezero bi moralo imeti v funkciji zadrževalnika vode kar precejšen volumen, verjetno tudi zapornice, itd., kar za prve 4 namene ni potrebno.


3. Praktični vidiki realizacije

Primerna možna lokacija jezera bi bila lahko naprimer na levi strani Ljubljanice gledano v smeri toka, z začetkom v zavoju reke, preden jo premosti južna mestna obvoznica. Do te zamišljene izhodiščne točke ob jezeru imamo že sedaj cestni dostop, ki poteka od izvoza Center na obvoznici. Jezero bi od tu postopno izkopavali na levi strani Ljubljanice v nasprotni smeri toka. Zadostovala bi že majhna globina izkopa, jezero pa bi bilo lahko tudi relativno ozko. V bistvu bi imeli samo razširjeno strugo, ki bi vodo dovolj upočasnila, ne bi pa potrebovali nobenih zapornic in druge tehnične opreme.Vprašati se moramo tudi kam bi z izkopanim materialom. Deloma bi z izkopanim materialom nasuli in utrdili bregove jezera, lahko pa bi z njim nasuli tudi majhno vspetinico, ali grič, ki bi služil razgledu po Ljubljanskem barju. Upoštevati gre tudi ugrezanje in posedanje nasipov na mehkih barjanskih tleh.
Obalo jezera bi uredili za rekreacijo in oddih. Na primernem mestu ob jezeru bi zgradili čolnarno z možnostjo izposoje plovil v rekreacijske namene, uredili pa bi tudi primerne površine za kopalce z nujnimi spremljevalnimi objekti in dostopom. Kalnost vode bi zmanjšalo peščeno nasutje dna na področju kopališča. K naravnemu čiščenju vode pa bi lahko pomagalo tudi vodno rastlinje.

Predel ob Ljubljanici, kjer naj bi bil začetek našega jezera je delno močvirnat in popolnoma nekoristen, ter neizrabljen teren. Ob toku navzgor je obrežje deloma zaraščeno z grmovjem, deloma zasajeno z drevesi, ter neurejeno in nedostopno. Z izjemo nekaj polj obdelane zemlje levi breg ne kaže, da bi bil kmetijsko in gospodarsko resneje izrabljen, oziroma obdelan. Tako lahko upravičeno domnevamo, da poseg v prostor ne bi predstavljal velike izgube za kmetijstvo. Sedanji živalski prebivalci pa bi dobili ob zaščitenem delu jezera še večja območja za svoje domovanje.
Vsporedno z levim bregom Ljubljanice, nekaj 100 m stran je makadamska cesta in se na vshodu stika s koncem dostopne ceste, ki se Ljubljanici približa s severa od izvoza obvoznice za Center. Makadamska cesta bi tako zamišljeno jezero omejevala na severu, na jugu pa rečno korito Ljubljanice. Na zahodu bi bila lahko naravna meja druga dostopna makedamska cesta, ki ima izhodišče pri izvozu obvoznice Vič in mimo tovarne Plutal pelje do brega Ljubljanice, ki je tu premoščena z mostom za vodovodne cevi. V križišču s to zahodno dostopno cesto se konča na zahodu prej omenjena vsporedna cesta z reko. Jezero s takimi izhodišči bi bilo lahko dolgo približno 3 do 4 km. Odvisno od ekoloških pokazateljev vplivov na okolje in še bolj od ambicij ter finančnih možnosti pa bi bilo jezero lahko še precej daljše, naprimer do Vrhnike. Pred leti so obstajale ideje o jezeru večjem od Vrbskega na Koroškem…

Poglejmo še možnosti poletnega kopanja v jezeru predvsem iz vidika čistosti in temperature vode.
Lokacija našega jezera bi bila nad mestom. Tako se izognemo mestnemu onesnaženju pa tudi iz komunalne deponije (pritok Curnovec) in iz Rakove jelše. Ljubljanica je do tu podvržena le onesnaženju na Vrhniki in v Podpeči. V bodočnosti bodo tudi tam čistilne naprave in urejena kanalizacija. Toda tudi obstoječe stanje onesnaženosti Ljubljanice morda ni kritično za kopalce. Upanje vliva tudi naravna sposobnost samočiščenja reke. Osnovna ideja čiščenja vode v jezeru temelji na možnosti naravnega čiščenja vode z vodnim rastlinjem. Ljubljanica je tudi poleti kar hladna, toda domnevamo lahko, da bi se stoječa voda v plitkem jezeru dovolj segrela, da bi bila ob izpolnjenem pogoju zadostne čistosti lahko prijetna za kopanje. Sicer pa so se naši dedki in babice kopali v Ljubljanici v samem mestu, sedaj pa smo si reko nekako po krivici odtujili.


4. Reference

Za osnovno referenco predlaganega jezera na Ljubljanici bi morda lahko vzeli zagrebški Jarun, jezero na Savi, dolgo 7 km. Zagrebško umetno jezero je bilo zgrajeno za potrebe univerziade, s svojimi športnimi objekti omogoča izvedbo največjih mednarodnih veslaških tekmovanj. Obala jezera pa je postala priljubljeno sprehajališče sprostitve in oddiha željnih prebivalcev mesta.

Društvo Planja se ukvarja z realizacijo svojega turističnega projekta parnika in kolišča na Ljubljanici. Ovire za takojšnjo realizacijo pa so predvsem administrativne in finančne. Take so bile moje zasebne toda nepreverjene informacije izpred nekaj.
Predviden turistični parnik bi v okviru tega projekta vozil obiskovalce do kolišča v manjši laguni ob Ljubljanici. Iz ekooškega vidika bi bil seveda dostop s parnikom do kolišča mnogo boljši, kot cestni.
Po dosegljivih informacijah jim je uspelo celo vzgojiti vodne oreščke, s kakršnimi so se hranili koliščarji.
Njihov referenčni produkt je menda tudi vsem znan viteški turnir v Postojni z vso njegovo srednjeveško opremo in kostumografijo

Vsaj eno tujo referenco za maketo koliščarskega naselja, to je bivališča pradavnih mostiščarjev kamene dobe lahko najdemo naprimer v Nemčiji ob Bodenskem jezeru. Tam so postavili pri mestu Uhldingen za turistične obiskovalce muzej na prostem v podobi mostiščarskega naselja na kolih v naravni velikosti, kjer vodnik napravljen v kamenodobnega prebivalca naselja pripoveduje o življenju pred 5400 leti.
Omeniti velja, da so pri nas skavti tudi že postavili svojo maketo kolišča na Ljubljanici.

Na mnogih mestih po svetu imajo bodisi restavrirane originale starih ladij, ali pa njihove makete, kot je naprimer barka Krištofa Kolumba v Barceloni. Grki so naredili plavajoči posnetek barke Argo in izvedli nekakšno ponovitev potovanja Argonavtov s plovbo na vesla.

V enem izmed tujih elektronskih atlasov piše nedvoumno, da je bil antični ustanovitelj prvega mesta na področju Ljubljane poveljnik Argonavtov Jazon. To je bilo seveda še mnogo pred rimsko Emono. Zakaj tega ne povemo in ne pokažemo svetu tu v Ljubljani ?

V glasilu Mol-a št 11/12. leto IX, november/december 1994 najdemo članek o Argonavtih in njihovi povezavi z nastankom prve antične mestne naselbine na ljubljanskem območju, ki se je imenovala Emona. O tem je pisal tudi ugledni angleški popotnik skozi Ljubljano Edward Brown leta 1673. Med drugim piše tudi o živo prisotni legendi o Argonavtih pri takratnih meščanih.

Ekološki zgled skrbnega ravnanja z reko nam je lahko očiščenje reke Temze, ki je bila zaradi onesnaženja popolnoma mrtva, sedaj pa je njena čistost v precejšnji meri povrnjena!

Naš maratonski plavalec Martin Strel je poročal o presenetljivo čisti reki Donavi v njeni delti, kar je pripisal naravnemu čiščenju vode z vodnim rastlinjem. Menda je tam Donava celo pitna …..

In koneckoncev zakaj ne bi prikazali celo Jalnove izmišljene literarne zgodbe o Argonavtih in koliščarjih.


5. Zaključek

Za sedaj obstoječi raznovrstni splavi na Ljubljanici krpajo turistično ponudbo Ljubljane s svojimi prevozi turistov po reki. Vsekakor pa bi bila vožnja po Barju izven mesta panoramsko zanimivejša, še posebej, če bi turiste prevažal stiliziran rečni parnik kakršen je v ranjkih časih po Ljubljanici že vozil.
Urejenost in dostopnost bregov Ljubljanice se konča že na robu mesta, ali še prej. Namesto, da bi izrabili naravne možnosti bližnje okolice mesta, jo prepuščamo divjim odlagališčem smeti, nedostopnosti, zaraščenosti, itd.
Tudi brez jezera bi bilo možno urediti dostopnost in bregove reke, da bi bila okolica Ljubljane bolj prijazna in dostopna oddiha željnim meščanom in še zlasti ljubiteljem narave.
Zdi se da je s stališča varovanja narave najprimernejši dostop do izletniških točk na Ljubljanskem barju prav po reki Ljubljanici. Tako odpadejo dodatne ceste in parkirišča za dostop do rečnih bregov, ki so dokaj obremenjujoča za občutljiva barjanska tla, prinašajo pa tudi hrup in onesnaženje. Potrebno bi bilo zgraditi samo ustrezne pristane ob jezeru, oziroma ob reki, kjer bi se potniki izkrcali in se potem napotili v neokrnjeno naravo rečnih in jezerskih bregov in bližnjih predelov barja.
Zamišljena lokacija našega jezera na zemljevidu pokriva področje, kjer je po prostorskih načrtih MOL predvidena parkovna ureditev in zelene površine mesta. Taka področja, namenjena sprostitvi in oddihu, ter rekreaciji, pa tudi šoli v naravi bi lahko ponudila tudi možnost ogleda tipične barjanske flore in favne. Tu bi lahko bili urejeni in zaščiteni travniki, livade z drevesi, pa tudi vodne površine, kot so ribniki, kanali z vodnim cvetjem in rastlinjem, ki ga najdemo na Barju, vse pa povezano z urejenimi pešpotmi.
Taka ureditev se tudi sklada z konceptom zaščitenega krajinskega parka Barje.