Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vzgoja in izobraževanje tako kot funkcionira danes, razvija le en del človeka, to je razum.
Mladega človeka vglavnem učijo, kako čim bolje in čim več pomniti in ponavljati kar mu učitelji prenašajo. Tako znanje je seveda potrebno za življenje, a je zagotovo premalo, za razvoj celostnega človeka.
Rezultat današnje vzgoje in izobraževanja, je parcialno inteligenten človek, ki je mogoče dober strokovnjak na svojem področju, a je premalo človek.
Vzgoja in izobraževanje ne poučujejo mladih, o primarnem in bistvenem, ne naučijo ga da bi spoznal sebe, oziroma tega, ki se uči.
Posledično se skozi odraščanje in tako vzgojo in izobraževanje, človek razvije neharmonično in deluje kot robot brez srca in duše.
Žal sistem izobraževanja, takšen kot je, je tudi sam postal mehanski in ne služi več človeku, temveč je človek postal njegov suženj.
Če bi želeli nekaj premakniti, nekaj spremeniti, bi se kot prvo morali izobraziti sami učitelji.
Potrebujemo nove učitelje, ki bi na vzgojo in izobraževanje gledali celostno in mlade ljudi zraven standardnih predmetov poučevali še o življenju, o tem iz česar so sestavljeni, o odnosih, o pravilnem razumevanju želje, o pristopu k strahu in nemiru, o umetnosti opazovanja...skratka naučili bi jih, da se znajo soočati z vsemi življenjskimi problemi.
Kaj je bolj važnega kot prav to? Saj sami vidimo kakšni ljudje smo in kakšen svet smo ustvarili, le zato ker nismo zavestni povezanosti z njim in kaj smo v resnici. Zato je najbolj odgovorna ravno vzgoja in izobraževanje.
Potrebujemo drugače misleče ljudi z novo zavestjo. Potrebujemo bitja, ki bodo uvidela, da ves materialni razvoj, brez radosti in sreče ni pravi razvoj in je kot tak v osnovi zgrešen.
Naj bo to iztočnica za začetek, v nadaljevanju pa kot sedaj kaže več o tem.
Majhen ogenjček zaneti veliki ogenj. Drugih možnosti kot prižgati majhen ogenjček, ne vidim.
Še kak majhen ogenj z večih strani, pa podvžge še večji ogenj in tako to gre.
Zavedam se, da je skala (sistem) trda, a to ne zmanjšuje potrebo pokazati na vzroke. Ravno obratno.
O POZORNOSTI
Pozornost je ena tistih reči, o kateri bi si prvo morali biti na jasnem učitelji in jo potem prenesti na učence.
Pozornost nikakor ni koncentracija. Koncentracija pomeni osredotočenost na eno točko ali omejeno stvar, pojem... Npr. ko učenec ne posluša pouka, ampak mu pogled šviga ven skozi okno, v nekaj drugega, se ravno ta trenutek, dogaja povsem naravna pozornost. V tem pa nastane problem za učitelja ker učenec ni "skoncentriran" na snov.
Nastane neke vrste konflikt, med učiteljem in učencem. Navidez nedolžnen problem, a v resnici zelo velik, saj se med učencem in učiteljem sproži celi proces, ki pripelje do reakcije učitelja, ki deluje z avtoriteto (prisilo, ukrepi, kaznimi...), kar rodi upornike in podira se most zaupanja, med učitelji in učenci.
V kolikor bi učitelj razumel, v kaj pripelje njegova napačna predstava o pozornosti in reakcija pogojena s tem, bi lahko celotni dogodek zapeljal povsem drugače. Uvidel bi, da je učenec ravno ta hip pozoren (kar je bistvo), sicer na nekaj drugega, pa vendarle mu te pozornosti nikakor ne bi ubijal, ampak bi jo znal usmeriti v svoje predavanje.
Ti mladi ljudje zrastejo v odrasle ljudi in nosijo te probleme (psihološke vozle), skozi celo življenje, ne da bi kdaj vedeli kaj jih tare.
Kot rečeno v uvodu, mnogo tega, tak človek prenaša tudi v t.i. duhovnost in se tako le potencira začetni, navidez majhen problem v zelo velikega. V kolikor nismo pozorni (ker nam je to nekdo v fazi odraščanja ubil), nimamo možnosti spoznavati subtilnih procesov življenja in nas samih.
O tem pa v nadaljevanju.
Mirko
panefin, ali imaš v mislih kaj bolj konkretnega ali zgolj debato?
Sama sem napisala dva prispevka glede vzgoje in izobraževanja, enega na forumu, drugega kot članek. Pa na to temo nekako ni velikega odziva. Veliko sem sodelovala na drugih forumih, na temi Šolanje na domu, kar je trenutno (zame) edina sprejemljiva alternativa obstoječemu šolstvu, ostale so vse preveč filozofsko obarvane. Drugače pa je že Janez Svetina pisal o nujnosti spremembe šole in v svoji knjigi Slovenska šola za novo tisočletje opisal svojo vizijo, ki je meni osebno zelo blizu.
Spoštovana hetLicht,
del konkretnega se meni zdi že vsakršna akcija v pravi smeri, ki je več od anemičnega čakanja.
Ob tem se popolnoma zavedam, kako težko je prebiti lupine starega, saj to doživljam dnevno.
To bolj konkretno, je organiziranje lastne privat šole, znotraj katere bi se odvijalo učenje, kot se sedaj v šolah tudi odvija. Skratka, taka šola bi upoštevala veljavno zakonodajo, glede učnih programov in bi zraven tega, nekaj ur bilo namenjeno rečem, o katerih pišem, oziroma še bom.
Seveda je za privat šolo potrebno tudi veliko kapitala, pa še marsikaj, a vse to je tudi relativno. Pri realizaciji kakršnekoli pobude, moraš narediti prvi korak. V kolikor človek ima popolnoma jasno sliko glede nečesa, je ogromna možnost, da jo tudi konkretizira.
Odprtost na vse možnosti, ob tem da delaš kar je v tvoji moči in pri tem ravnaš pravilno, to je največ kar lahko storiš. Kot rečeno anemičnost in apatičnost, je slabša od tega.
Draga hetLicht, glede na dejstvo, da sem se komaj pred kratkim vključil v forume na Pozitivkah, nisem zasledil tvojega pisanja, tako da ne vem, kakšni so tvoji pogledi glede teh tem. Prosim te, če mi tvoje članke lahko pošlješ.
Kdo ve, mogoče se ogenjček lahko rasplamti.
S spoštovanjem,
Hvala ti za poslano.
Pobude in spremembe so dobrodošle tudi če delamo povsem prve korake in se morebiti motimo. Važno je le, da smo prožni in dovzetni za učenje, opazovanje... Ne mislim na učenje z nabiranjem, ampak z opuščanjem napačnega.
Bomo videli kaj bo...
Se oglasim s čem novim.
L.P.
Mirko-PA
NE ZAMUDITE
