Zanimiva informacija prispela po elektronski pošti

ponedeljek, 14. februar 2011
Kako preživeti z evrom na dan
Natančno beleženje, kaj vse smo v enem dnevu pojedli in koliko nas je to stalo, je zahtevnejša naloga, kot se zdi na prvi pogled. Kar naenkrat smo soočeni z golimi dejstvi in ne več z zablodami in predsodki. Aleš Čerin, 48-letni farmacevt iz Ljubljane, ima natančnost v krvi. Izziv, da dva meseca za hrano zapravi vsega evro na dan, mu je odprl nov pogled na svet.

Aleš Čerin je vso hrano do grama natančno stehtal, pri izračunih stroškov pa upošteval vsak cent

“Vrt in gozd sta mi v dveh mesecih prinesla 86 evrov ali 1,42 evra na dan. Pa nimam velikega vrta, tudi obdelujem ga ne zelo zavzeto.”
Foto: ALJA TASI

Jedilnik za evro
Foto: ALEŠ ČERIN

Aleš Čerin ugotavlja, da je doma pečen kruh izjemno poceni. Kilogram ga je stal vsega 30 centov; ob tem je upošteval tudi strošek električne energije.
Foto: ALJA TASI

Ugotovil je, da skromen vrt lahko štiričlanski družini veliko prinese. Že samo s tem, da pečemo kruh doma, lahko družini prihranimo 330 evrov na mesec. Jabolčni zavitek, ki ga kupimo v trgovini, pa je kar 19-krat dražji od domačega. A šele ko k temu prištejemo tono riža, ki jo je Čerin z dvomesečnim prihrankom kupil lačnim otrokom z Madagaskarja, dobi njegova zgodba pravo razsežnost.
Pomembno sporočilo
V Čerinovi hiši na obrobju Ljubljane si novinarji podajamo kljuko. O njegovem načrtu, ki se ga je lotil konec lanskega leta, je poročala tudi agencija Reuters. Čerin prijazno sprejme vsakega, ki želi širiti glas o projektu “evro na dan”, saj se mu zdi njegovo sporočilo pomembno. Sploh v času malodušja in vznemirjenja zaradi podražitev hrane nam lahko njegova spoznanja precej spremenijo perspektivo.
A ostanimo pri dejstvih in izračunih, rezultatu Čerinovega dvomesečnega discipliniranega življenja. Farmacevt se je z dlakocepsko natančnostjo lotil načrtovanja jedilnikov. Vsak dan je zaužil povprečno 2944 kalorij. Pozoren je bil, da je telesu zagotovil vsa potrebna hranila. Za vse to je na dan porabil natanko evro. Kljub temu, da je bil včasih malce lačen, je redno tekel, kolesaril in hodil v hribe.
Kaj se nam torej najbolj splača jesti? “Olje je zelo kalorično, ampak tega ne moremo veliko zaužiti. Kruh in riž, to se splača,” ugotavlja Čerin. Sploh kruh je izjemno poceni, če ga pečemo doma. Kilogram kruha je Čerina stal vsega 30 centov; ob tem je upošteval tudi strošek električne energije. “Zdaj, ko se je moka podražila, kilogram doma pečenega kruha stane okrog 35 centov. V trgovini pa zanj odštejemo od enega do treh evrov. Za žemlje in druge štručke tudi do 5 evrov,,” ugotavlja naš sogovornik.
Aleš Čerin pripravlja predavanja na temo Bolj preproste izbire - koliko je zame dovolj? Stik: ales@cerin.si.
Dejstva in zablode
“Ko si predočiš dejstva o ceni hrane, te kar spreleti,” priznava Čerin.
Ena od zablod, ki jo je ovrgel, je, da je energija draga. “Velikokrat slišim ljudi govoriti, da se ne splača doma pripravljati hrane. Da je elektrika draga. Pa še naporno je! Ali ni bolje, da gremo v trgovino? Ni!”
Gostitelj mi postreže z domačim zeliščnim čajem. In seveda z izračunom stroškov. “En cent me je stalo, da sem segrel liter vode od 17 stopinj do vrenja. To je ves strošek za čaj. Če bi naročil čaj za dva v lokalu, bi odštel najmanj 3 evre, pa bi bil čaj manj kakovosten in tudi manj bi ga bilo. Tega prej nisem vedel. Voda iz pipe je praktično zastonj, mi pa pijemo tisočkrat dražjo vodo iz plastenk. Energija je poceni, no, razen če med tuširanjem ne porabimo 80 litrov vroče vode in zraven prepevamo. To je drago. Za 2,5 kilograma kruha, ki ga spečem v ne najbolj ekonomični pečici, pa za energijo porabim vsega 18, morda 20 centov.”
En vrt za dve plači
Splača se torej pomisliti, preden zavijemo v trgovino. Čerin priznava, da bi se mu račun težko izšel, če bi vse surovine kupoval. Prehranjeval se je tudi z zelenjavo z domačega vrta, ki je bila tako rekoč zastonj. Je pa izračunal stroške, ki bi jih imel, če bi zelenjavo kupoval v trgovini.
“Nisem si mislil, da nam vrt toliko prinese,” priznava. V dveh mesecih je med drugim pojedel 6,2 kg solate, kilogram pora, 2,4 kg fižola, 30 kg jabolk, 8 kg grozdja in 10 kg kostanja, ki ga je nabral v bližnjem gozdu, kamor z ženo redno hodita na sprehod. “Pa se nama prej ni ljubilo nabirati kostanja. Med mojo akcijo sva se dvakrat v gozdu zamudila kakšno urico dlje, in lahko sem vsak večer jedel kostanj.”
“Če bi ga kupil na trgu, bi zanj odštel 24 evrov. Vrt in gozd sta mi v dveh mesecih prinesla 86 evrov ali 1,42 evra na dan. To so dejstva. Pa nimam velikega vrta, tudi obdelujem ga ne zelo zavzeto.”
Računava naprej. Če štirim članom družine vrt prinese skoraj 4 evre na dan, je to 120 evrov na mesec in skoraj 1500 evrov na leto. To pa sta že dve slabi plači. “Stiska je v marsikateri družini globoka in huda, marsikje pa bi jo lahko precej omilili, če bi začeli malce drugače gledati na stvari,” razmišlja Čerin. “Nič ni narobe, če smo se prisiljeni malce bolj potruditi za svoj obstoj. V stiski se najprej obrnemo na socialno službo, na Karitas ali Rdeči križ. Morda bi se najprej zazrli vase in globlje razmislili o stvareh.”
JEDILNIK ZA EVRO: zajtrk - 200 g endivije z vrta, 50 ml sončničnega olja, 300 ml jabolčnega kisa, 250 g kuhanega krompirja, 96 g kruha, 14 g masla; malica - 2 jabolki z domačega vrta; kosilo - fižolova juha iz 150 g stročjega fižola z domačega vrta, 100 g kuhanega fižola, 140 g čebule, 64 g špagetov, 20 ml sončničnega olja, strok česna, 30 g kisle smetane, 20 g moke (pojedel 80 odstotkov, drugo prihranil za zajtrk); večerja - 50 g kruha, 40 g jabolčnega namaza, 120 g jabolk.
Kako do beljakovin
Ko je prijatelj pogledal Čerinove jedilnike za evro na dan, mu je očital, da poje premalo beljakovin. Zato je Čerin pozorno proučil, kje bi lahko dobil več beljakovin za manj denarja. In spotoma ovrgel še nekaj zmot oziroma mitov, v katere običajno verjamemo.
“Ko razmišljamo o beljakovinah, najprej pomislimo na mleko, jajca in meso. Vse to pa je drago,” nadaljuje Čerin. Jajce stane 15 ali 18 centov, kar na prvi pogled ni veliko. A podrobnejši izračun pokaže drugačno sliko. “V jajcu je razmeroma malo beljakovin,” pojasni Čerin. “Če pojem dve jajci, kar me stane 30 centov, dobim le 26 gramov beljakovin. Zapravil sem tretjino dnevnega proračuna, dobil pa manj kot polovico potrebnih beljakovin. Tudi energije ima jajce zelo malo, vsega 150 kilokalorij.”
Podobno je z mlekom, kjer za 60 centov dobimo le 3 grame beljakovin. Najdražje pa je meso. Stogramski svinjski zrezek nam da le okoli 20 gramov beljakovin in stane 50 centov. Eno tretjino beljakovin za polovico proračuna, torej. In le 160 kalorij, malo več, kot jih vsebuje lonček jogurta.
“Če nimamo denarja, imamo pa čas. Torej dodajajmo vrednost hrani sami, namesto da se na naš račun redijo trgovci.”
“Zanimivo, da je zelo veliko beljakovin v kruhu,” rešitev uganke ponudi Čerin. “V 100 gramih pšeničnega kruha kar 8 gramov. Brez težav ga pojemo 300 gramov, pa še veliko kalorij ima. Tudi arašidi so bogati z beljakovinami in energetsko močni, pa riž in seveda stročnice.”
Nesmisli, nesmisli
“Zdaj boste rekli, da sem kot mesija, ki prinaša rešitev,” se smeji Čerin. “A dejstvo je, da smo ljudje preveč stvari spustili iz rok. Vse nam je postalo težko. Obdelovati vrtiček je lahko muka ali pa prijetna rekreacija. Odkrito povem, da tudi sam prej nisem tako razmišljal. Namesto da bi okopaval vrt, sem šel raje na kolo ali v fitnes. Najprej sem plačal za hrano v trgovini, potem pa še za to, da sem se rekreiral.”
“Veliko ljudem ne bi bilo treba biti revni, če bi drugače razmišljali.”
Lahko pa združimo prijetno s koristnim. Hrana bo ob vseh nesmislih, ki jih počnemo, samo še dražja, je prepričan Čerin. “Samooskrba s hrano je v Sloveniji padla pod 50 odstotkov. Ogromno zemlje je neobdelane. Po drugi strani pa subvencioniramo pridelavo koruze, ki jo kasneje predelamo v biodizel. Potem pa s tem gorivom prevažamo solato iz južne Italije ali Španije, da naredi 2000 kilometrov, preden pride na naš krožnik. Pravijo, da vrtičkarstvo ne bo rešilo naše samozadostnosti. Seveda ne, ker smo postali leni! Še ne tako dolgo tega smo živeli drugače. Moja mama in vse njene sosede so obdelovale velike vrtove, pa so prav tako hodile v službo. Danes za nas delajo računalniki, pa pravimo, da nimamo več časa.”
Perverzno se ukvarjamo s štetjem kalorij z namenom, da bi jih pojedli čim manj in ob tem čim bolj zadovoljili svoje čute, ugotavlja Čerin. Na milijone lačnih po svetu pa se ukvarja s povsem drugačnim problemom. “Iznašli smo celo zdravila, ki absorbirajo maščoba iz prebavnega trakta. Res drage so postale te naše kanalizacijske cevi! Kar jej, nam pravijo, saj smo poskrbeli zate. In tem pripravkom rečemo zdravila! Ali ni to sprevrženo? Mar nimamo pameti, da bi preprosto malo manj jedli?”
Tudi kuhanje doma ne vzame veliko časa, ugotavlja Čerin. “Človek postane spreten, ko mora preživeti z malo denarja. Kosilo sem si pripravil v 20 minutah. Riž sem skuhal za ves teden in ga shranil v hladilniku. En teden sem jedel riž, naslednji teden kaj drugega. Saj to ni noben problem! Potem pa sem rižu dodal malo olja, čebule, pora, paprike, pa s sirom sem ga potresel. Sir je dober vir energije in beljakovin in ni pretirano drag.”
Je pet evrov veliko ali malo?
Problem potrošništva je, da postajamo preveč odvisni. “Izgubljamo znanje o pripravi hrane. Ne prenašamo ga več iz generacije v generacijo. Naša generacija je kriva, ker ni prenesla dote naših mam naprej. Zdaj imamo težave, ker ne znamo več skuhati kosila. Rečemo, grem raje v restavracijo, kjer dobim za 5 evrov cel obrok. Za 5 evrov sem jaz jedel pet dni. Ali je 5 evrov res tako malo, ali smo samo izgubili občutek? Tudi to je bil eden od namenov akcije, da pokažem, kaj je v resnici veliko in kaj malo. Da spet dobimo nazaj pravi občutek,” pravi Čerin.
Če nimamo denarja, imamo po navadi več časa. “Torej dodajaj vrednost hrani sam, namesto da se na tvoj račun redijo trgovci. Kaj je revščina in kaj bogastvo? Opazujem matere, ki živijo od socialne podpore, pa svojim otrokom kupujejo drage sladkarije in čipse. Kot da otroku s tem kaj dobrega naredijo,” razmišlja Čerin in obljublja, da bo kmalu naredil izračun tudi za razne priboljške, ki jih seveda drago plačujemo.
Več tisoč ljudi sledi njegovim zapisom na blogu Preprostost, ki ga piše že četrto leto, aktiven je na socialnih omrežjih Facebook in Twitter. Vse pogosteje ga vabijo tudi, da predava v šolah in lokalnih skupnostih. S Karitas se dogovarja, da bi ljudem v stiski svetoval, kako organizirati družinsko poslovanje. “Veliko ljudem ne bi bilo treba biti revni, če bi več razmišljali. Nanje želim vplivati in jih spodbuditi, da pogledajo, za kaj v resnici zapravljajo denar. Čisto praktično jim želim pokazati, kako lahko prihranijo. A zdi se mi, da nekateri v bistvu nočejo na zeleno vejo.”
Nič hudega, če si malo lačen
Čerin si že dolgo prizadeva, da bi živel čim bolj preprosto. Kljub temu je prej za hrano zapravil 5 evrov na dan. Po avanturi z evrom na dan je zdaj zmanjšal svoje potrebe, za hrano na dan zapravi 2 evra.
“Z enim evrom na dan je zahtevno preživeti,” ugotavlja. “Kljub temu pa zdaj za hrano zapravim bistveno manj kot prej. Pokazal sem, kje je meja, temu pa sem zdaj dodal še malo luksuza. To je moj način razmišljanja.”
Ni asket kot sv. Frančišek, njegov veliki vzornik, priznava Čerin. Išče pa pot do bolj preprostih izbir. “Ločim med revščino in preprostostjo. V slovenščini nimamo izraza za človeka, ki se prostovoljno odloči za bolj preproste izbire. To ni revščina! Sem kristjan in sledim Svetemu pismu, ki pravi, da moramo tisti, ki smo dobili veliko darov, te darove uporabljati, razvijati in jih pred nebeška vrata prinesti še enkrat toliko, kot smo jih dobili. Če imam dar, da zaslužim, prihranim in oplemenitim denar, imam tudi odgovornost, da ta denar pametno porabim. Nisem mnenja, da lahko svoj denar neodgovorno porabim za karkoli. Moja odgovornost je, da ga delim s tistimi, ki so prejeli manj darov. Bog je pravičen v smislu, da morajo tisti, ki imajo več darov, več prispevati družbi.”
In še končni izračun. Čerin je petim evrom, kolikor jih je prej porabil za hrano, dodal še pet. Od desetih evrov je odštel evro, ki ga je porabil za hrano, devet evrov pa je dal na stran. Tako je v dveh mesecih prihranil 540 evrov. Njegovi prijatelji so s svojimi prispevki kupček povečali na 1200 evrov. S tem so šolarjem na Madagaskarju, ki živijo v misijonu Pedra Opeke, kupili 2,4 tone riža. “Ti otroci živijo od zajemalke riža na dan. Če jo dobijo, kajti hrana ni na voljo vsak dan. Rižu včasih dodajo nekaj zrn fižola. In mi govorimo, da smo revni! Ali se nam meša!?” je ogorčen Čerin.
“Ne mislim, da lahko svoj denar neodgovorno porabim za karkoli. Delim ga s tistimi, ki so prejeli manj darov.”
Je s svojim primerom nakazal rešitev problema lakote v svetu? “Verjamem v postopne korake,” zaključuje naš sogovornik. “Da gre človek, ki mu ni treba biti reven, v preprostost in del prihranjenega denarja nameni tistim, ki potrebujejo pomoč. Mi pa, kot da ne najdemo več pravega razloga, da bi bili hvaležni. Včasih sem šel lačen spat in sem bil vesel, ker sem vedel, da me naslednji dan spet čaka evro. Veselil sem se zajtrka. Kako pa bi se počutil, če bi šel lačen spat, pa bi vedel, da naslednji dan ne bo evra. Da bom morda, če bom imel srečo, v usta stlačil kakšno brozgo in šel spet lačen spat? To je realnost za mnoge ljudi na tem svetu.”
Formula za spremembe
Do sprememb bo prišlo, ko bo dovolj ljudi razmišljalo v smeri preprostosti, je prepričan Čerin. Za konec nam postreže še s kemično formulo za spremembe. “V kemiji poznamo Le Chatelierjev princip. Iz reakcije med A in B nastane C, reakcija pa poteka tudi v obratni smeri. Če želimo, da gre reakcija v smeri produkta C, moramo C odstranjevati iz sistema. Če torej ljudje preveč jemo in s tem 'svinjamo' svojo okolico, pripomoremo, da reakcija poteka. To je potrošništvo. Če pa C zadržimo v sistemu, se reakcija upočasni in končno ustavi, ko se vzpostavi novo ravnotežje.”
V današnji družbi si ne prizadevamo dovolj, da bi ustavili to reakcijo. Ekonomisti nas prepričujejo, naj trošimo in trošimo. Ob tem pa so naravni viri omejeni. “Je pošteno, da porabimo vse vire, onesnažimo vodo, zrak? Kaj bomo pustili našim zanamcem? Vse religije govorijo o zlatem pravilu: kar želiš, da drugi stori tebi, stori ti njemu. Ti drugi so tudi tisti na drugem koncu Zemlje in tisti, ki se še niso rodili. Je prav, da nas nič ne briga? Zato bo šel svet v maloro, kot rečete Primorci!” meni Čerin.
Reakcijo po Le Chatelierjevem principu torej upočasnjujemo in vzpostavljamo novo ravnotežje vsakič, ko česa ne vržemo stran, ne potrošimo, ne uničimo ... Vsak, prav vsak lahko z majhnimi spremembami vsakodnevnih navad, z zavestno odločitvijo za preprostejše življenje, spremeni sebe in svet. Nihče ni nemočen.
ALJA TASI