Ta dan mi bo ostal še posebej v spominu.

Praznik Kristusa Kralja Vesolja mi je zelo blizu, ker sem nekoč prav na ta dan doživel veliko skrb in ljubezen s strani svojega zemeljskega očeta.


V cerkvah se takrat bere odlomek iz evangelija, kjer desni razbojnik prosi Jezusa na križu, da mu naj pusti priti v njegovo kraljestvo.


Današnji praznik Kristusa Kralja je prav na datum, ko so sklenili dogovor o končanju vojne v Exjugoslaviji, na datum, ko se je začel proces proti nacistom v Nurnbergu.


Današnji praznik je zaznamovan s preganjanjem kristjanov v Iraku.


Današnji praznik je zaznamovan tudi z izjavo papeža Benedikta XVI., da lahko prostitutke uporabljajo kondome pri svojem delu. S tem je omogočil tudi poročenim in neporočenim parom, takšne ali drugačne oblike, da lahko v miru občujejo na spolnem področju, če si le dovolj plastično predstavljajo, da se njihov partner prostituira. Tako ni strahu pred aidsom ali potomstvom.

Papež Benedikt XVI. se je s to izjavo gotovo prebil z nehvaležnega petega mesta, na prvo mesto priljubljenosti svetovnih voditeljev.


Vsem želim lepo in blagoslovljeno nedeljo!


hierhod

Ne bi bilo slabo, če bi se bralci seznanili še s tem, kdo in v kakšnih okoliščinah si je izmisli praznik Kristusa Kralja:


20. septembra so v Rim vdrle čete italijanskega kralja Emanuela II., kar je pomenilo propad cerkvene države in papežev politični poraz, sklepi koncila, še posebej dogma o nezmotljivosti, pa so sprožili nasprotovanje in zgražanje po vsej Evropi. Vseeno pa so morali vsi tisti, ki so napovedovali, da bo prišlo do razkola v Katoliški cerkvi, nazadnje priznati, da so se zmotili. Papež je ostal nezmotljiv in je nezmotljiv še danes. Papeževa karizma ni nikoli temeljila na razumu, ampak na aroganci, s katero je razglašal dogmatično resničnost. Potem ko je italijanska vojska zasedla Rim, so v njem opravili plebiscit s vprašanjem, ali naj Rim v prihodnje spada h Kraljevini Italiji. Odgovor ljudstva je bil skoraj tako nedvoumen kot papeška nezmotljivost. Za Kraljevino Italijo je glasovalo skoraj 99 odstotkov Rimljanov. Kralj je papežu vseeno ponudil določene koncesije, prepustil mu je Vatikan, Lateran in dvorec Castel Gandolfo ter mu ponudil visoko letno rento. Nezmotljivi papež je seveda ponudbo zavrnil in (skladno s sklepi koncila) razglasil cerkveno izobčenje kralja in vseh njegovih sodelavcev.

Nasprotje med papežem in posvetno oblastjo se je pomirilo šele leta 1929, ko sta italijanski fašistični diktator Benito Mussolini in državni sekretar kardinal Pietro Gasparri podpisala lateransko pogodbo, s katero je Vatikan postal mestna država z množico privilegijev, papež pa je dobil tudi odškodnino za izgubljena ozemlja, kar je vatikansko banko rešilo pred stečajem. Pogodba je vključevala konkordat, s katerim je katolicizem postal državna religija. Verouk v osnovnih in v srednjih šolah se je začel poučevati po rimokatoliških načelih, cerkev pa je prevzela popoln nadzor nad porokami. Mussolini je sicer že prej podpiral idejo, po kateri naj bo ženska doma, kjer naj pazi na otroke, medtem ko njen mož dela. Nasprotoval je uporabi kontracepcije in se nagibal k temu, da bi se v Italiji prepovedale ločitve. Tudi tokrat je božja previdnost poskrbela, da so se stvari za papeža postavila na pravo mesto. Potem ko je papeško teološko nezmotljivost večkrat potrdila Devica Marija, je papeževo politično nezmotljivost potrdil Duče, ki se je, verjetno ob silni pomoči Svetega duha, preobrazil iz nekdaj zagrizenega ateista in socialista v še bolj zagrizenega fašista in vsaj na zunaj zglednega katoličana. Mussolinijevo čudežno spreobrnjenje, čeprav so ga pri tem gnali predvsem oportunistični politični motivi, je imelo veliko daljnosežnejše posledice, kot sporadična čudežna prikazovanja Device Marije.

Posvetna oblast tedanjega papeža Pija XI. je bila omejena samo na vatikanski peskovnik, zato pa se je papež mogel naslajati nad »uspehi« fašističnega režima, ki je s svojim absolutizmom, centralističnim nasiljem in reakcionarnim konservativizmom uresničeval mokre sanje Pija IX. še drugod po Italiji. Mogoče je papeža motilo le, ker ni bil kar sam na Mussolinijevem mestu. Da bi vsaj na simbolni ravni pokazal, kdo je šef, je uvedel praznik Kristusa kralja, s katerim je kompenziral Mussolinijeve egomanske izpade. Tako je katoliška cerkev na račun Dučeja in božje previdnosti pridobila še eno cvetko v svoji liturgični zmešnjavi.

Dučejeva fašistična Italija je klavrno propadla leta 1943, ostala pa je njena večna zapuščina, ki je dokončno potrdila, da je papež nezmotljiv ne samo v verskih zadevah, ampak tudi takrat, ko gre za daljnovidno politično presojo. Kolo zgodovine se obrača včasih nazaj, včasih naprej, a vedno v smeri papeške nezmotljivosti. Leta 2000 je Janez Pavel II., ki je lastnoročno proizvedel kar 1340 blažencev in 483 svetnikov, beatificiral tudi nezmotljivega in brezmadežnega Pija IX. Pred tem je Karol Woytila, ki je bil pragmatičen človek, spremenil pravila, tako da je število potrebnih čudežev za kanonizacijo zmanjšal za polovico – to je z dveh na enega samega. Sedaj je tudi njegova kanonizacija samo še vprašanje časa, čeprav bi nekateri hoteli, da bi se to zgodilo kar »subito«. Za Marijo iz Fatime, ki je že enkrat čudežno posredovala, tako da je preusmerila proti papežu izstreljeno kroglo islamskega atentatorja, bi moral biti en sam čudež, ki bi tudi Woytilo potrdil za svetnika, pravi mačji kašelj. Vrsta čakajočih je sicer dolga. Na seznamu za beatifikacijo se je znašel tudi vnebohodni Pij XII., ki je pred tem že beatificiral enako konzervativnega in Mariji predanega Pija X. Popolnoma prepričani smo lahko, da bo tudi kontroverzni Pij XII., ki je podpisal konkordat s Hitlerjem, prej ali slej dobil svojo zemeljsko potrditev, medtem ko že nekaj časa prejema zasluženo plačilo v nebesih. In kdo ve, nemara se čez sto let na seznamu blaženih znajde tudi Benito Mussolini. Potem ko je umrl mučenike smrti, so ga partizani razstavili na bencinski črpalki v Milanu obešenega z glavo navzdol, na zelo podoben način torej, kot so sovražniki cerkve pred dvema tisočletjema obesili »prvega rimskega papeža« Petra.

Dragi MC!


Če sem iskren, se mi ni niti sanjalo, da ima praznik Kristusa Kralja Vesolja tako prostaške izvore in korenine. Sem pač naivec, ki veliko verjame Materi Cerkvi. Zanašam se na tvojo resnicoljubnost in korektnost.


Kakorkoli že, tvoja ljubezen do resnice je zelo prizadela mojo romantično plat do tega praznika. To je podobno temu, kot če bi dejal otrokom, da je Dedek Mraz samo eden od komunističnih mitov, ki želi napraviti Stalina ali Lenina za velika človekoljuba.


Osebno sem mnenja, da je bil Jezusu dovolj že apostol Peter, da je lahko sezidal na njemu svojo Cerkev.


Lp!


hierhod

2
1 Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji, ob času kralja Heroda, glej, pridejo modri z Vzhoda v Jeruzalem 2 in govorijo: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« 3 Ko kralj Herod to sliši, se prestraši in ves Jeruzalem z njim. 4 In zbere vse velike duhovnike in pismouke ljudstva in jih izprašuje, kje naj bi se Kristus rodil. 5 Odgovore mu: »V Betlehemu v Judeji; tako je namreč pisano po preroku:

6 ‚In ti, Betlehem, zemlja Judova,
nikakor nisi najmanjši med Judovimi knežjimi mesti;
zakaj iz tebe bo izšel vojvoda,
ki bo vladal moje ljudstvo Izraela.‘«

7 Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in jih izprašal o času, v katerem se je zvezda prikazala; 8 in poslal jih je v Betlehem ter rekel: »Pojdite in natančno poizvédite po detetu; in ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pridem tudi jaz poklonit.« 9 Ko so ti kralja slišali, so odšli. In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Vzhodu, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. 10 Ko pa so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. 11 Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo, in so padli predenj in ga počastili; in odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. 12 In ko so bili v spanju opomnjeni, naj se ne vračajo k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo. (Mt 2, 1-12)