Skromnost, varčevanje, zategovanje pasu ali »šparanje« so samo različna imena za strupen in ciničen recept boja proti krizi, ki nam ga že več kot leto dni v odmerjenih dozah servirajo evropski politiki. Nacionalni politiki pa te doze samo še povečujejo in koncentrirajo s tem, ko sprejemajo različne protikrizne in varčevalne ukrepe, ki prizadenejo najšibkejše skupine prebivalstva.

Manjši javni izdatki in krčenje pravic delavcev so formule, ki jih vlade članice EU bolj ali manj uspešno kopirajo druga od druge. Ni problem za tiste, ki že imajo in bodo še vedno imeli dovolj, da se naučijo varčevati in živijo bolj skromno, to bi bilo celo dobrodošlo in koristno. A kaj je in kaj še bo s tistimi, ki že sedaj živijo iz ust v usta?

Nič naj nas ne skrbi, EU politiki imajo že vseskozi pripravljeno kakšno simpatično strategijo boja proti revščini; ime in datum se spremeni, vsebina ostaja ista razen statistike, ki kaže slabšanje razmer. Vprašanje je le, če deluje tudi v praksi tako lepo in učinkovito kot je to videti na papirju. Seveda ne! Kako preroška je bila Komisija, ko je že leta 2008 napovedala leto 2010 kot evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. (1) »Marca 2000 so se ob začetku uveljavljanja Lizbonske strategije predsedniki držav in vlad zavezali, da bodo "odločilno vplivali na izkoreninjenja revščine" do leta 2010.« Slišal bi se kot neokusen vic, če ne bi bila to kruta realnost, ki ji ni videti konca. Na drugi strani pa EU mašinerija nemoteno melje, živi na visoki nogi, na naš račun in stroške; z vsem razkošjem in privilegiji.

Recept varčevanja in skromnosti pa EU politiki niso niti pomislili, da bi ga lahko najprej apliciral in preizkusili na samih sebi. Evropski komisarji imajo kar 20.000 EUR plače. Zanimiva novica, ki je ta teden prodrla tudi v širšo javnost je, da je na plačilni listi komisije še kar 17 bivših komisarjev in komisark, ki so se že dobro prigrebli do drugih stolčkov. A nič zato, še vedno prejemajo del svoje bogate plače. Nekateri so postali evropski poslanci, drugi lobisti, tretji delajo v privatnih podjetjih, četrti pa so pomembni funkcionarji v nacionalnih vladah. Na konflikt interesov nihče ne polaga posebne pozornosti. Nekdanji komisarji v skladu z evropskimi pravili (kaj pa drugega!) prejemajo od 40 do 65 odstotkov svoje končne plače do tri leta po odhodu s položaja. Tu mi pride na misel verz Ribja Čorbe: »Pravila, pravila, da bi vas udavila«...in še kaj drugega. Si morate misliti kako je poimenovana ta ugodnost za uboge komisarje? Olajšanje vstopa na trg dela. Kaj ko bi podobno olajšavo uvedli za vse delavce in delavke, ki izgubijo delovna mesta ne po svoji krivdi? Delavcem Vegrada npr. in še marsikomu bi kaj podobnega ali primerljivega prišlo še kako prav.

V skladu z Lizbonsko pogodbo imamo državljanke in državljani EU možnost, da z milijon podpisi neposredno vplivamo na zakonodajo EU. Pa na tem primeru preverimo, če to drži ali je zgolj še ena prevara o demokratičnosti delovanja EU.

Podatek iz Open Europe govori, da se bo pokojnina evropskih uradnikov v naslednjih 30 letih podvojila in bo znašala 2 milijardi EUR, EU diplomatske službe pa bodo stale 29 milijonov. Zato ne bo problema zagotoviti potrebna sredstva, in dileme, da bo za to potrebno zamrzniti plače in znižati pokojnine ter podaljšati delovno dobo navadnih državljanov, ki delajo z mesca v mesec, da preživijo. In potem so še tu EU poslanci in poslanke, ki dobijo skromnih 12.000 EUR, 17.000 EUR pa še za plačo svojih treh asistentov, dnevnice cca. 250 EUR, imajo subvencionirano hrano v parlamentu in podobne ugodnosti, ki se nam navadnim državljanom zdijo nedoumljive in so nam dobesedno v posmeh. In potem se vprašaš, zakaj? Kaj sploh delajo, kaj naredijo?



Ko prideš kot najavljena in dogovorjena skupina državljank in državljanov, predstavnikov različnih držav članic Evropske mreže za neodvisno življenje (ENIL) v EU parlament in doživiš, da se vabilu odzove le pet od 785 poslancev in poslank, dobesedno občutiš, čutiš in vidiš, koliko veljaš, koliko šteje tvoj glas in tvoja beseda.



Nekateri smo potovali več kot 11 ur, da bi lahko povedali, da nočemo, da se sredstva iz evropskih kulturnih skladov izrabljajo za gradnjo in prenovo institucij, ki držijo ljudi v segregaciji. Da ne dovolimo, da se pojma neodvisno življenje in osebna asistenca izrabljata za tradicionalne medicinske modele pomoči, ki posameznike držijo v odvisnosti in pasivnosti. Da kriza ne sme biti izgovor za krčenje ali neizvajanje osnovnih človekovih in državljanskih pravic ter za zniževanje ali omejevanje že pridobljenih socialnih pravic kot je osebna asistenca npr. na Švedskem in Veliki Britaniji. Da je potrebno ZN Konvencijo o človekovih pravicah hendikepiranih implementirati v praksi…in še in še. Svoj prihod so najavili g. Vajgl in g. Thaler in g. Peterle, prišel je samo g. Peterle, ki pa je na polovici zasedanja zapustil dvorano. Poslance je seveda treba razumeti, saj imajo res toliko pomembnega dela in opravkov, predvsem tekanje gor in dol po neskončnih hodnikih ali pa kot g. Kacin, ki smo ga slučajno srečali pred nekim dvigalom in se mu je mudilo seliti žirovske čipke.



Za četrtek je bila v Franciji napovedana stavka javnega prevoza in poslanci so se složno odločili, da si za en dan skrajšajo svoj štiridnevni delavnik v Strasbourgu, odpovejo vsa glasovanja in jo hitro popihajo domov. Slab izgovor, saj Strasbourg leži tik ob nemški meji, a kaj zato, ko to lahko naredijo. Ko smo pozno zvečer odhajali iz parlamenta, smo že videli nekaj pripravljenih kovčkov za drago selitev EU karavane v Bruselj.



OPOMBA:

1. Evropski parlament in Svet sta 7. novembra 2008 uradno potrdila leto 2010 kot leto boja proti revščini in socialni izključenosti (URL EU L 289).


Elena Pečarič
http://www.eurovizija.si/kolumne/a/skromnost_ne_pritice_evropskim_funkcionarjem/1233