Objavljam en malce drugačen pogled na vse skupaj, ki sem ga zasledil v dnevniku. Sicer se v kar nekaj točkah ne strinjam z avtorjem, ampak vseeno je zanimiv vidik.



Pred kratkim je naključje hotelo, da sem moral nekoga počakati v pasaži Maximarketa. Časa sem imel dovolj, da sem si lahko ogledal informativno razstavo, ki nas opozarja pred posledicami globalnega segrevanja. Slikovno gradivo te razstave je res profesionalno narejeno. Poskušal ga bom na kratko opisati, čeprav se zavedam, da bo to zelo skromen opis in priporočam, da si razstavo vsak ogleda v živo.

Vidite lahko prizor pašnikov kobilarne Lipica letošnjega poletja. Na s hrasti posejani zeleni gmajni se pasejo črede lipicancev, naš nacionalni ponos. Pod to sliko je pašnik Lipice čez 50 let. Ožgana trava in grmičevje, štrclji posušenih hrastov in puščavniško zevajoče golota kraškega kamna. Lipicanci tam seveda nimajo več prostora za življenje.

Ogledate si lahko tudi prizor prelepega mlina na Muri, naši reki z najbolj stalnim vodostajem. Med zelenimi bregovi mlin poganja voda, ki se neusahljivo napaja iz alpskega pogorja. Čez 50 let prizor ozkega potočka sredi bele izsušene struge, na katere robu sameva propadli mlin.

Piran danes z urejenimi ulicami in obnovljenimi hišami okrog Tartinijevega trga kaže idilično podobo mediteranskega mesteca. Če petdeset let sega gladina vode prek prvih nadstropij propadajočih hiš, kip znanega glasbenika pa si namaka kolena v slovenskem morju.

Potem se preselimo na pohorsko smučišče. Ob današnjih zimah se bele smučarske poljane bleščijo v soncu, na njih uživajo smučarji. Čez 50 let je sredi zime tam poletno zeleno, na pašnikih pa se pasejo krave. Avtorji razstave ne povedo ali si bodo v podobnem okolju morali nov dom poiskati tudi Lipicanci.

Ljubljana je danes ob poletnih večerih poosebljenje prijetnega mestnega središča. Ob hladu Ljubljanice lahko ljudje uživajo v sprehodih po lepo urejenem nabrežju in posedajo v hladu pred lokali. Čez 50 let se drenjajo v vrstah pred cisternami podjetja VO-KA, ki meščanom razdeljuje pitno vodo.

Ob vseh teh slikah si lahko preberemo še nekaj podatkov o dinamiki in predvidenih posledicah segrevanja ozračja na Zemlji. Koliko se nam bo glede na projekcije dvignila povprečna temperatura, koliko rastlinskih in živalskim vrstam grozi zaradi spremenjenega habitata izumrtje. Predvsem pa kaj pomeni pomanjkanje vode za življenje nas ljudi. Podatki so strašljivi, skoraj apokaliptični. Vsekakor ne slikajo okolja, v katerem bi radi, da živijo naši otroci.

Zelo pomemben je poudarek, da je pri tem procesu zelo pomemben t.i. človeški faktor. Ljudje s svojim obnašanjem pomembno prispevamo k segrevanju ozračja in onesnaževanju okolja. Ukrepati v smeri preprečevanja tega razvoja dogodkov je potrebno takoj, vsako izgubljeno leto pomeni izgubljeno priložnost ohraniti naše okolje bolj zdravo. Najpomembnejši korak na poti ukrepanja je ozaveščanje ljudi. Bolj proti ekološki katastrofi je izgubljen v kolikor se ne bo sleherni izmed nas zavedal posledic svojih dejanj in spremenil svojega obnašanja.

Upam si staviti, da bi velika večina Slovencev pozive po ukrepanju podprla. Veliko bi jih kaj naredilo tudi pri sebi. Predvsem pa menim, da večina ne bi nasprotovala uvedbi zakonodaje, ki delovala v smeri preprečevanja onesnaževanja in segrevanja ozračja, pa čeprav bi mnogim to spremenilo trenutne vzorce obnašanja ali jih celo finančno obremenilo prek t.i. zelenih davkov.

Vendar sem sam prepričan, da gre pri tem za močno pretiravanje. Projekcije za 50 let naprej!? Kdo naj jim verjame. 50 let je veliko. Vmes se lahko marsikaj zgodi. Med drugim tudi ohlajanje namesto segrevanja ozračja. Zato sem prepričan, da je v ozadju te eko propagande kapital. Kapital, ki nas želi prisiliti k spremembam našega obnašanja zato, da bi se kapitalisti okoristili. Želijo, da kupujemo hibridne avtomobile, ki so dražji. Želijo, da kupujemo energijsko varčne gospodinjske aparate, ki so dražji. Želijo celo, da celo gradimo drage pasivne hiše. Želijo, da plačujemo davke, prek katerih država izdatno subvencionira industrijo, ki razvija t.i. zelene tehnologije in gradi elektrarne na obnovljive vire, ki proizvajajo drago elektriko, katere ceno bomo plačali mi. Nenazadnje, želijo nas prepričati, da bo vode zmanjkalo zgolj zato, da si bo potem nekdo prilastil pravico upravljanja z vodnimi viri in na potem vodo drago prodajal.

Vse skupaj je ustvarjanje pravih izrednih razmer, doktrina šoka. S prikazovanjem šokantnih podatkov o stanju sveta nas kapitalisti na premeten način poskušajo pretentati, da bi začeli kupovati njihove izdelke in da bi si prilastili subvencije države. Vse to pod pretvezo skrbi za boljšo prihodnost naših otrok. Le kdo ne bi naredil vsega za svoje otroke. Si predstavljate kako kruta izbira je med blagostanjem naših otrok in nas samih? Kot sem že rekel, večina bi se odrekla lastnemu za kvaliteto življenjskega okolja lastnih otrok. Vendar bodo dejansko imela koristi le peščica že sedaj bogatih industrijalcev. Oni bodo še bolj bogati, revni pa še bolj revni.

Zato se moramo temu upreti. Pravica do vode je osnovna življenjska pravica. Do zraka tudi. Država mora poskrbeti, da jo bomo vsi imeli. Ekologi pa nam pravijo, da v prihodnje vode ne bo, in jo bomo morali kupovati. Če ne želimo tega, pa moramo sedaj kupovati dražje izdelke in se odrekati potrošnji stvari, ki smo jih vajeni. Država mora preprečiti, da bi se to pričelo dogajati. Začenši s prepovedjo propagande, ki straši ljudi pred prihodnostjo in jih navaja, da kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo.

Ste se ob prepiranju tega teksta do sedaj že vprašali, če se mi je zmešalo? Upravičeno, saj sem zapisal nekaj res norih trditev. Namerna provokativnost zgolj opozorja na bazično protislovje med splošnim javnim dojemanjem nujnosti sprememb našega obnašanja za ohranjanje čistega okolja v prihodnosti in potrebnimi reformami za ohranjanje socialnega varstva prihodnjih generacij. Tako pozivi ekologov kot ekonomistov k spremembam imajo skupni imenovalec: skrb za blagostanje naših otrok. Vendar pozivi ekologov vedno naletijo na odobravanje, vsaj načeloma, čeprav se večina ljudi še vedno ni pripravljena v skrbi za čisto okolje čemu odreči. Podobno se ljudje intimno niso pripravljeni odreči določenim privilegijem, ki jim jih danes zagotavlja naš socialni sistem. Vendar za razliko od vprašanj varstva okolja večina temu tudi javno nasprotuje. Večina ne pristaja na reformo pokojninskega in zdravstvenega sistema ter reforme trga dela, čeprav se utemeljujejo s potrebo po zagotavljanju pravic do socialnega varstva in zaposlitve tudi našim zanamcem. Večina ne želi pristati na varčevalne ukrepe države, čeprav to pomeni manjše prelaganje bremena dolga na naše otroke.

Pozivom po strukturnih reformah leva družboslovna inteligenca popularno reče rušenje socialne države. Vendar mi ni jasno zakaj je mogoče razumeti potrebo po spremembah, če se napiše, da bo zmanjkalo vode, ni mogoče pa razumeti potrebe po spremembah, če se napiše, da bo zmanjkalo denarja. Zakaj je Lučka Kajfež Bogataj, ki opozarja na prihodnost, skoraj pop ikona, s katero se vsi politiki radi slikajo, zagovornik reform, ki počne isto, pa neoliberalni uničevalec socialne države?

vir: http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042380937