V tem članku se bomo dotaknili duhovnih izkušenj odkrivanja konkretnih odvisnosti kot tudi pot svobode iz teh odvisnosti v našem življenju. Sam spekter odvisnosti in osvoboditve se giblje od na prvi pogled povsem nepomembnih navezanosti do težkih, rušilnih in samomorilskih nagonov.

Razlika med raznimi psihoterapijami in duhovne metode osvoboditve je, v tem, da ljudje resnično ozdravijo, osvobojeni so odvisnosti in niso samo abstinenti, ki se morajo varovati recidive. To nam potrjuje, da sta odvisnost in svoboda duhovna dimenzija človeka.

Zavest in proces zavedanja predstavljata eno od najtežjih filozofskih pa tudi psiholoških in medicinskih vprašanj. Pri obravnavi teh pojmov različni avtorji običajno dajejo zelo posplošene opredelitve, ki nam povedo le malo ali pa skoraj nič. Večina med nami v sebi čuti pomembnost in veličino tega vprašanja, toda kot odgovor ponavadi dobimo le drobtinice, zavite v “učene” in nerazumljive besede. Razlog je ta, da se poskuša o zavesti govoriti izključno z oprijemljive fizične perspektive. Zavest pa nima fizičnega izvora. In zato je o njej tako težko govoriti.

Tokrat bomo poskušali na slikovit in simbolni način svojo pozornost usmeriti k razumevanju tega pojma. Morda bo tak pristop, ki sproži intuitivno dojemanje, ustreznejši od opisovalnih in razčlenjevalnih metod, s katerimi se običajno srečujemo.

Medicinska intuicija in mreža um-telo
Stoletja že govorimo o mreži, imenovani sistem čaker. V kontekstu medicinske intuicije gre za središča čustev. Nekateri strokovnjaki s področja medicinske intuicije bi verjetno govorili o energijskih središčih; jaz govorim o središčih čustev, vendar imam v mislih tudi energijo.

Vsako središče, ne glede na to, kako ga želite poimenovati, je povezano z določenim delom telesa. Vsako središče je povezano z življenjskim položajem in čustvom, ki vpliva na določen del telesa. Gre za zemljevid, ki vam bo pomagal ustvariti zdravje. Mislim resno.

Naučili so me, da je BITI POVSEM SAM nekaj slabega. Kasneje sem spoznala, da je znati bivati sam s sabo in biti ob tem pomirjen en največjih privilegijev mojega življenja.

Naučili so me, da mi bo ZNANJE, ki je potrjeno s formalni nazivi, prineslo uspeh in srečo. Kasneje sem spoznala, da je znanje le orodje, ki mi lahko pomaga do tja. Nikakor pa mi ne prinese ne uspeha, ne sreče kar samo od sebe, zgolj s posedovanjem njega. Še več kot to – dostikrat me preveč informacij, preveč znanja omejuje in zakrije čutenja in intuicijo.

Rast notranje zavesti, je resnična evolucija človeka. Čemu pravzaprav živim? Ali obstaja pomembnejše vprašanje, ki je pomembnejše od tega?
Že v egipčanskih templjih se je spraševalo: »Človek, kdo si? Od kod prihajaš? Kam greš?«. Mar niso to vprašanja, s katerimi nas poskuša stvarnik doseči? Ali niso vsaj povabilo, da bi se raziskalo lastno življenje?

Veliki duhovni, filozofi in misleci vseh časov so raziskovali človeško stremljenje po sreči. Današnji moderni filozofi to opisujejo kot nedoločljivo iskanje življenja brez bolečin in skrbi. Kdor se v svojem okolju ozre okrog sebe, nedvomno ugotovi, da takega življenja še nismo dosegli.

S poganjanjem lastne energije, tako da smo nenehno v delovanju, kreiranju - »iz sebe«, v skladu s svetlobo, dosežemo preboj v samostojnosti v pravem pomenu besede in osvoboditev lastne kreativne sile. Ta energija mora biti prosta vseh strahov, navezav in vzorcev, kot so ne smem, ne znam, ne da se, ne bo mi uspelo ipd., in vse tuje energije, zaradi katere ne živimo svojega »originala«, temveč smo »kopije« nekoga, nečesa ... Da bi resnično lahko delovali z lastno energijo, moramo najprej vrniti tujo. Kaj pa to pomeni?

Vrniti tujo energijo pomeni, da moramo najprej ugotoviti, kdo sploh smo. To je proces, ki zahteva vztrajno delo na sebi, raziskovanje čustvenih globin - podzavesti. Tam so shranjeni vsi naši spomini iz bližnje in daljne preteklosti in vanje je ujeta naša energija. Tja smo jo spravili, ker je v danem trenutku nismo bili sposobni takoj obdelati.

Kaj je pravzaprav strah? Od kot izvira? S tem vprašanjem se več ali manj sooči vsak človek. Beseda " strah" izhaja iz latinske besede"avgustus", ki pomeni"tesen""utesnjen" in je povezan s pojmom ozek, ne prostoren. Takšna stiska ali bojazen vedno prihaja iz našega srca, ki potem preide v našo zavest in je v hipu prisotna v vsaki celici.

Obstajata dve vrsti strahu. Strah, ki se veča in nastopi v težkih okoliščinah in pritajen strah ali speči strah, ki je v naši podzavesti in nas sili v beg ali v napad. Povod za rastoči strah je pogosto zunanji vpliv ali vzrok. Pritajeni strah je težje razumeti, ker je tako globoko zasidran v nas samih, da ga sploh ne zaznavamo. Pogosto sploh ne opazimo, da je strah, gonilni motiv naših misli, občutkov in delovanja. Strah je naš stalni sopotnik, je eno z našo človeško naravo.

Pred leti sem imela par tečajev Globinske meditacije na srednješolskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki. To je bila moja prva izkušnja pri uvajanju mladih ljudi, ki so imeli težave z vidom, v meditacijo. Tečaju so se pridružili tudi nekateri izmed učiteljev na tej šoli.

Pred tem sem ljudi z belo palico ali z očali z zelo debelimi lečami le tu in tam videla na ulici, tukaj pa smo se po nekaj ur na dan srečevali skoraj cel teden. To je bila zame zelo dragocena izkušnja. Dosti smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni 'videti' in kaj 'biti slep'. Če se o tem pogovarjaš z razmišljajočimi mladimi ljudmi, ki v življenju še niso videli svetlobe, je pogovor drugačen, kot če se pogovarjaš z običajnimi sogovorniki.

Moja žena je za razliko od mene zelo prizemljena. Tiste vrste človek, ki ima za vsako stvar svoje mnenje. Jaz večinoma ostajam previdno nevtralen. Ker ji gre to na živce ji včasih pač pritrdim, ker je bolje imeti mir kot prav.

Včeraj je želela mojo potrditev, da volk dlako menja, narave nikoli. Kot običajno vem da to ni absolutna resnica, zato diplomatsko odgovorim z "recimo"... Od takrat sem zaprt v sobi in imam čas za tole pisanje.
Popolnoma jasno mi je kaj je želela povedati.

Ateizem je sodobna duhovna bolezen. Človek ateist veruje da Boga ni. To pomeni, da je človeka-ateista trpljenje njegovega življenja in sveta prepričalo, da se ne more opreti na Boga, ampak samo na svoje lastne moči. Pravzaprav se ateist boji verjeti, da Bog je, da se ne bi slepil in bil brez zaščite v obrambi svojega življenja. Prepričan je, da so beda, težave in trpljenje sveta toliko velike, da nima časa, da bi našel oporo v Bogu, saj je Božanska pomoč prepočasna.

V svetu okoli sebe ne vidi Božanskih intervencij katerim bi lahko zaupal ali verjel, a nezaupanje je v resnici poslušnost sebi, občutek, da Boga in njegove zaščite ni, ali celo misel, da nam celo Bog lahko postane sovražnik. Odklon ali negativno odreagiranje na klic Božanske sile v naši vodnarjevi dobi kozmičnega Kristusa se vidi v povečanem nacionalizmu, ki žene svet v ogenj in bolečine.

Še včeraj greh, danes že vrlina. Zanimivo, kako se “nespremenljive” križščanske dogme spreminjajo v času.

Katera od 10 božjih prepovedi bo postala nova zapoved? Kateri od 7 smrtnih grehov bo prvi padel in postal vrlina? Na katerega bi vi stavili?

Homoseksualci lahko opravljajo duhovniško službo, če živijo v celibatu, je odločil Vatikan

Poglejmo, kakšne so škodljive posledice homoseksualnih duhovnikov za Cerkev, vernike in otroke in mladostnike, katere starši silijo v religijo in jih tako predajajo spolnim predatorjem za spolne zlorabe.

Če začnem z epilogom bi rekel: Mi filozofiramo, Bog gre pa svojo pot.

Bog nesporno obstaja. Kako pa razumemo njegov obstoj je pa že filozofsko vprašanje. Osebno ga dojemam kot tisto izvorno inteligenco, tisto temeljno energijo, ki ustvarja, poganja in širi vesolje. Brez te vesolja ne bi bilo, ali pa bi bil le kup zmedenih atomov.

Podpora te inteligence je vsesplošna, oziroma nič ne obstaja brez te podpore. V tej dinamični božji matrici se ustvarjajo razni nedojemljivi fenomeni. Tudi naš obstoj je en izmed fenomenov. Pojav ega pa fenomen v fenomenu.

Na zemljo se je počasi spuščal mrak. Zbrale so se v krogu sredi gozda. Vsaka posebna, vsaka čudovita, vsaka drugačna, pa vendar vse enake – sestre. Nekaj od njih je prinašalo vejevje, druge so prebirale nabrane sadeže in zelišča iz polnih košar. Še veliko ozimnice bo potrebno spraviti, preden jih prehiti zima.

Na srečo je vsaj kostanj bogato obrodil. Bile so same, moški so odšli na lov. Danes je bil njihov večer in Luna je bila polna. Močna in živahna energija je bila pravšnja za njihov mesečni ritual, kjer so delile misli, občutke, spuščale staro ter privabljale novo.

Ljubezen je tista sila, ki živi v vsakem izmed nas. Ljubezen je vse kar je. Nekateri pravijo, da zamere na primer niso ljubezen, a tudi ta čustva so ljubezen do te izkušnje. In se vrnemo do tega, da je vse ljubezen. To je naša osnovna vibracija, ki jo izkušamo v vseh polih.

V življenju smo čutili vse nianse ljubezni – bili žalostni, besni, ljubeči, nežni, agresivni, potrpežljivi…in še in še. Izkušamo vsa čustva, da bi nas naučila nekaj o nas samih. So ljudje, ki si ljubezen predstavljajo čisto po svoje in čisto drugače morda kot vi. A vsak je tukaj zase. Da najde svojo ljubezen. Več ali manj pa je rdeča nit podobna – vsi iščemo tisto mirno, harmonično ljubezen, ki boža.

Pojem praznine ni nekaj novega. Doktrina praznine temelji najmanj v samih začetkih budizma. Govori o najvišjih spoznanjih narave našega uma. Govori o preseganju iluzije pojavov, o brezosebnosti stvari, o preseganju dualizma in pogojenosti. Praznina označuje stanje take presežne zavesti. Če želimo to stanje ubesediti, se ne moremo izogniti filozofskemu pristopu.

Recimo, če govorimo o praznini ali polnini je to samo prazno besedičenje. O tej praznini govorimo. Mimogrede, tudi ta članek je prazno besedičenje. Lahko izustimo polno praznih besed, kot je lahko naš um poln iluzije- praznih pojavov. Brez te iluzije bi v našem umu nastala taka tišina, da bi se čutila praznina. Zato je molk najbližji temu razsvetljenemu stanju.

Medtem ko se inteligenčni IQ nanaša na sposobnost reševanja problemov, na prostorninsko zaznavanje, jezikovne spretnosti ter razumevanje zgodb in simbolov, svetlobni koeficient meri vaše duhovne sposobnosti in ni vedno povezan z inteligenčnim IQ. Duhovni IQ pomeni sposobnost razumevanja duhovne energije, duhovnih odnosov, duhovnih simbolov in sposobnost preseči dimenzijo zaznavanja. Oseba je lahko zelo inteligentna in ima visok inteligenčni IQ, toda zelo nizek duhovni IQ.

Duhovni IQ je povezan s svetlobnim koeficientom. To je odstotek svetlobne energije in svetlobne frekvence, ki jo lahko nosite v svojem energijskem polju. Duhovni svetlobni koeficient pomeni sposobnost razumevanja duhovnih konceptov, meditiranja, povezovanja z drugimi dimenzijami, razumevanje odnosa med Zemljo in okolico Zemlje, odnosa med Zemljo in galaksijo, sposobnost razumevanja obstoja drugih dimenzij, odnos z vnebovzetimi mojstri in vodniki ter razumevanje vašega potovanja v višje resničnosti za evolucijo duše.

Menstruacija je neprostovoljna Joga, ki je ženskam dana od Boga.
Leonard Orr

Tabuji, povezani z menstruacijo so praktično univerzalni, najdemo jih tako v primitivnih kot v bolj razvitih kulturah.

Od Indije do Kitajske, Japonske, Pacifika, Indijancev Severne in Južne Amerike, Srednjega vzhoda in Afrike vidimo, da za žensko v času menstruacije veljajo posebna določila. Na Kitajskem se je za časa krvavenja umaknila in ni sodelovala pri vsakdanjih in verskih opravilih. Ortodoksni Hinduisti so prepričani, da se ne smejo dotakniti niti pogledati ženske, ki ima menstruacijo. Prepričani so, da lahko pokvari hrano ali povzroči, da se sesiri mleko. Muslimani in ortodoksni Brahmini se prav tako močno bojijo moči menstrualne krvi.

Eden od razlogov, zakaj je Buda svojim učencem posredoval čim manj »informacij« je, ker je hotel iz njih izvabiti njihovo lastno mišljenje, novo mišljenje. Drugi razlog pa je lahko, da jim je vedno znova želel pojasniti, kako zelo si gradijo samostojno mišljenje, če se ravnajo po določenih mnenjih in pojmih.

Človek na duhovni poti, ki se drži teh Budovih pobud, spozna: vse moje predstave in verski pojmi, ki sem jih na dosedanji ustvaril v zvezi z nirvano, božjim kraljestvom, reinkarnacijo, astralno sfero, duhom, izvirnim grehom itd. niso moj jaz. Človek, ki išče hrepeni po doživetju in resnični tovrstni izkušnji. Neomajno ve, da je doslej le verjel in slutil, morda je dojel z razumom. Toda še ne živi iz resničnosti, na katero nas opozarjajo ti pojmi.

Mir srca je sposobnost videti tudi nevidno in vstopiti v polje sigurnosti. Nemir – vsi ga še predobro poznamo. Nikoli nimamo dovolj časa, da bi opravili vse, kar naj bi opravili. Zdi se da čas teče vedno hitreje, mi pa capljamo vedno bolj za njim. Pogosto ga hočemo ustaviti v zmotnem prepričanju, da bomo imeli potem več časa, da bomo v miru naredili vse, kar nam je obtičalo. Vendar se zdi, da se za takim ustavljanjem skriva zmota, to je prej nemir vzrok za čas in ne posledica časa. Da, če natanko pogledamo, se zdi, da je nemir istoveten s časom.

Naši čuti so orodja zunanjih želja- želja do stvari tega sveta. Želje so tisto, kar nas stalno zadržuje v gibanju, naše srce vedno znova vznemirjajo nove želje, kar se mora končno odraziti s čuti. Želje nas povezujejo s časom in prostorom. Priklenjeni na naše umirljivo snovno telo, so gnani z nemirom željnega srca, kot urno nihalo nihamo sem ter tja med poloma nasprotij. Tako postanemo sužnji zemeljskega časa in prostora. Šele po dolgih izkušnjah iz mnogih inkarnacij končno v nekem trenutku odkrijemo, da nam stopanje skozi obdobja ne prinaša stalnega miru, ampak nas zapleta v vedno nove iluzije.

Je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Lahko. Vse je odvisno od našega življenjskega pogleda, ki ga kot oseba imamo. Če ima nekdo, kar je v njegovih očeh pomembnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je vsemu navkljub lahko srečen.
Le kakšna je ta mogočna sila, ki daje nekomu, prostost da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesreče in da le to doživi kakor srečo?

Friedrich Schiller nemški pesnik in filozof je v svojem delu O vzvišenem rekel, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na splet teh dveh nasprotujočih si občutkov je sklepal, da smo ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se nam v nekem trenutku posreči, da se dvignemo nad svoje okoliščine, se nam zdi, da je potrebuje običajno naš duh manj čutilnih spodbud.

Ko pospešujemo prehod v novo paradigmo, se moramo polno zavedati več različnih pravil bivanja. Eno od njih je, kako zavestno izbrati, v katero smer hoče vsak od nas kot posameznik nadaljevati od tu, kjer trenutno smo. Nobene zunanje sile ne bo, ki bi nas "izbrala", vsak se mora odločiti sam.

Temeljni izbiri - in obe sta častni evolucijski poti - sta:

1. Služenje drugim in služenje sebi

2. Moč posameznika

Idolopoklonstvo je čaščenje malikov. Čaščenje malikov je čaščenje vsega drugega, razen boga stvarnika. Nekateri viri dopuščajo tudi čaščenje Jezusa. Naj povem v praksi. Idolopoklonstvo, je čaščenje narave. To se pravi astrologija, če časti luno, sonce, planete. Prav tako čaščenje svojih rastlin, to je konoplje, svojega vrta, sadovnjaka.

Kdor se ukvarja z idolopoklonstvom, pusti to na njem take posledice, da postane nesposoben za delo in je vedno bolj odvisen od drugih. Recimo od službe kot vir preživetja. Saj namreč vemo, da živali v naravi preživijo popolnoma brez denarja. Idopoklonstvo je tudi čaščenje politikov, recimo tovariša Tita, Hitlerja ali pa politične stranke in njene voditelje. Recimo Marjana Šarca.

Razen v redkih trenutkih živimo v samoprevari in domišljijskem svetu, svetu predstav. Nekateri najbrž nikoli niso podvomili, da tak svet ni vse kar obstaja ali, da morebiti ni resničen. Zato se nikoli niso vprašali ali obstaja kaj zunaj njega.

Tisti drugi, ki pa so začeli z iskanjem »drugega«, »skritega«, pa se v glavnem ne zavedajo, da je celotno iskanje in prizadevanje to najti, sestavni del tega domišljijskega. Zato so le še bolj polni predstav o tem »drugem«, »skritem«. Močnejše kot je iskanje, bolj se od tega iskanega oddaljujejo.