Ko se pogledamo v ogledalo, uzremo svojo fizično podobo. Duša ponazarja izlitje Božje energije v vsakega posameznika. Naš duh predstavlja našo vsemogočnost, ko se zlijemo s svojo notranjo samopodobo in damo ljubezen do sebe na prvo mesto. Duh ponazarja notranji mir in ravnovesje v vsakdanjem življenju.

Ko se obrnemo vase in v sebi začnemo iskati rešitve vseh nastalih težav, se naš duh poveže z našo notranjo zavestjo in nam nudi optimalne rešitve v simbiozi delovanja duhovnega sveta, katerega pomoč priteka nezavedno preko naše duše v našo notranjost, nas izpopolnjuje v vsakem trenutku naše notranje zavesti, nam daje moč in pogum za reševanje nastale situacije, kakor tudi prispeva k odpravi notranjega nemira.

Materialno načelo je, da je neuspeh steber uspeha. To lahko prenesemo tudi v duhovno življenje.

Neki zelo slaven govornik je rekel, da uspeh pomeni, da pri premagovanju neuspehov ne izgubimo volje. V resnici nikoli nismo neuspešni, dokler si ne nehamo odločno in goreče prizadevati.

Vizija, prava vizija je, da vidimo nevidno, čutimo neotipljivo in dosežemo nemogoče. Izzivi ali neuspehi so lahko odskočna deska ali ovira na poti do uspeha. Vse je odvisno od tega, kako gledamo na to.

Na Veliki planini je živel planšar z imenom Martin. Sam, a ne osamljen! Imel je veliko dela, a tudi veselje z njim. Vsako leto je prav rad opazoval majhne teličke, ki so vsi navdušeni zrli v nov svet, ovohavali cvetove ter se preganjali po bližnjih pobočjih. A prišel je tudi na planino turizem in z njim obilica turistov. V Martinu, ki si je naštel 85 let, so videli le vir pomilovanje vrednega starčka in se delali še bolj pomembne.

Nekega dne, ko je že dišalo po zimi in snegu, so se od nikoder pojavili črni oblaki in zakrili pozno jesensko sonce tako močno, kot da bi se že zvečerilo. Pričelo je strahovito treskati po bližnjih vrhovih. Ravno ko je Martin prignal živino iz paše in je že kar močno pričelo deževati, so k planšarski koči pristopili trije moški srednjih let, po videzu in oblačilih sodeč premožnejši. Seveda jih je Martin vljudno sprejel v svojo kočo, dokler se nevihta ne bi polegla.

Piše: Polona Sepe Hitchcox

Beseda karma je podobno kot drugi izrazi vzhodnih filozofij, ki smo jih prevzeli, postala priljubljena v našem vsakodnevnem besednjaku. Čeprav jo pogosto uporabljamo, pa to še ne pomeni, da jo tudi razumemo. Še posebej mi, zahodnjaki, jo radi vpnemo v krščanski kontekst in jo razumemo kot nekakšen sistem nagrajevanja in kaznovanja.

Kot da tam nekje nad oblaki skrivnostna avtoriteta prešteva naše črne pike in čebelice, in ko ugotovi, da čebelice ne odtehtajo več črnih pik, se odloči, da nas bo kaznovala, ker smo postali slabi ljudje. Spominjam se elektronske pošte, ki je krožila po duhovnih krogih, ko se je zgodila katastrofalna poplava v New Orleansu, češ da je to posledica "slabe karme" Amerike in kazen za vse slabo, ki ga je prizadejala svetu.

Verniki imajo svečenike. Sledilci duhovnih praks imajo guruje. Neverniki nismo imeli nikogar, dokler se Richard Dawkins ni lotil povezovanja ljudi v boju proti brezumju nadnaravnega. G. Dawkins je evolucijski biolog, ki z živahnim jezikom na preprost način pojasnjuje razvoj življenja na Zemlji brez uporabe nadnaravnih sil. Poleg tega že vrsto let z znanstvenimi dokazi izpodbija (prazno)verske blebetarije 'duhovnih' skrajnežev. A ko je v svoji knjigi Sebični gen omenil meme, je (zdi se mi, da nevede in nehote) postavil most med znanostjo in duhovnimi bitji.

Zamisli se širijo po skoraj enakih pravilih kot geni. Pojavijo se v nekih možganih in se množijo z okuževanjem drugih možganov. Z razmišljanjem in preizkušanjem se postopoma spreminjajo, z zavračanjem in preprečevanjem izginjajo, z izobraževanjem in uporabo se dopolnjujejo, tekmujejo pa z razpravljanjem in primerjanjem.

Pot iz tesnobnega labirinta tega norega sveta najdemo po zaslugi prave informacije. Brez dvoma imajo nekatere informacije neprecenljivo vrednost. Vnaprej poznana dobitna kombinacija na lotu bi nam prinesla milijone – a tudi kopico novi težav. So tudi informacije, dragocenejše od denarja.

Ves čas iščemo in čakamo na pravo informacijo, a ne vemo, kakšna naj bi ta bila. Utopljeni v poplavi podatkov smo informacijsko otopeli in težko presodimo, kaj je res pomembno. A kriterij je preprost: vse, kar veča kakovost našega razumevanja, občutenja in sprejemanja, vse, kar nas odpira srčnosti in krepi naš notranji mir. Drugače povedano: vse kar je v sozvočju z življenjem in z zakoni vesolja.

Ljubezen lahko ponazorimo s trikotnikom. Prvi od teh kotov je ljubezen nič ne vprašuje. Ne berači … Beračeva ljubezen sploh ni ljubezen. Prvi pokazatelj ljubezni je to, da ljubezen nič ne vprašuje, medtem pa vse daje. To je resnično duhovno čaščenje, čaščenje skozi ljubezen.

Nekdaj je živel stari indijski cesar, ki je na svojem lovu po gozdu srečal veličastnega modreca. Ta modrec ga je tako očaral, da ga je povabil, naj se kasneje oglasi pri njemu v prestolnici, da ga bo obdaroval. Sprva je modrec povabilo zavrnil. A ker je cesar še naprej vztrajal, je modrec končno privolil. Ko je slednji prispel do palače, so ga popeljali h cesarju, ki mu je, ko ga je zagledal, dejal: "Malce se usedi in počakaj, da končam svojo molitev."

Ne pustite, da dobi strah velike oči
Življenje je večno potovanje, vi pa z njim večni popotniki. Čas, ki ga imate za vsako od potovanj, je bolj ali manj določen, lahko pa izbirate, kje in kako ga boste preživeli.

Pravi popotnik želi biti na svojih poteh čim bolj svoboden, zato se ne omejuje z do potankosti razdelanim načrtom potovanja. Ve pa tudi, česa ne sme prepuščati naključju in kje ni pametno improvizirati. Tega se je naučil na svojih prejšnjih poteh. Ker ve, da je po duši popotnik, nikoli ni v dvomih, ali naj gre na pot ali ne, čeprav je morda prejšnjič obtičal na letališču ali ga v hotelu ni čakala rezervirana soba.

Tokrat bom spregovorila o temi, o kateri se največkrat pogovarjamo na mojih svetovalnih urah in delavnicah. Kako se zaščititi, da nas ne preplavijo tuje energije in nismo popolnoma izžeti in brezvoljni, ter, kot radi rečemo, da smo popolnoma brez energije.

Sama sem bila dolgo časa precej glasna, kako smo vsi eno in ena sama ljubezen in ob misli na zaščite samo malomarno zamahnila z roko: »eh, kaj bi to, saj smo vsi eno«. Ja, tudi najbolj previdni človek se včasih spotakne in si prizna, da malo več pozornosti ne bo odveč.

Lahkotno bom šla po mehki travi mimo poljskih rož, mimo metuljev, dreves, ki jih vidim v daljavi, naprej, naprej, srečna, mirna v srcu in z občutkom božjega otroka. Nič se mi ne more zgoditi, ker me varuje On, ki je vedno z menoj, vedno ob meni, vedno v meni. Vidim ga, čutim ga, zavedam se ga.

Srečna sem, saj diham s polnimi pljuči, gledam z odprtimi očmi vsa čudesa sveta, prelepe barve narave in vsega stvarstva, katerega del sem. Gibljem se lahko kakor želim, svobodna in polna moči, hvaležnosti, radosti in sreče.

Vsak dan se srečujemo z dvojnostmi, ki nas spremljajo skozi življenje: sonce in noč, mraz in vročina (zima – poletje), modrost in neumnost, dobra volja in žalost, sožitje in nestrpnost, ljubezen in sovraštvo, egoizem in altruizem, dobro in zlo.

Ti je zgolj del mojega sveta. Vse se odvija na ravni Ti in Jaz. Človek se čuti odgovornega tudi za drugega, ne le zase. Vse je odvisno od etike, od samopostavitve. Filozof Imanuel Kant (1724-1804), ki velja za enega osrednjih predstavnikov sodobne filozofije; njegovo delo ima še danes vpliv na področja, kot so metafizika, epistemologija, etika, politična filozofija in estetika, je postavil individualizem v Kritiki političnega uma kot slo po nesmrtnosti. Ta ne izvira iz strahu pred smrtjo, temveč iz sle po nesmrtnosti.

Moje osebno izkustvo je, da se letos božanske energije glede na lansko leto višajo in zgoščujejo.

Kolikor je nam, ki se obračamo vase v vsakdanji meditaciji in molitvi lažji dostop do našega srca,
toliko je težji tistim, ki nam ustvarjajo skupno zlo z lažno k0vid histerijo in injekcijsko morijo.

Teža njihovega zla jih bo prej ali slej v njihovi duši zlomila.

Mnoge od njih je že napadla paranoja in shizofrenija in vsepovsod vidijo sovražnike, ki jih hočejo pogubiti.

Love all, serve all (Ljubi vse, služi vsem) in Help ever, hurt never (Vedno pomagaj, nikoli ne prizadeni) so napisi, ki jih človek srečuje na vsakih nekaj metrov, ko se po dolgi, 12 ur trajajoči vožnji z letalom in avtobusi končno približa svojemu tako želenemu velikemu cilju. Tam daleč, daleč na jugu Indije.

Kozmični avatar, prinašalec luči, modrosti in brezpogojne ljubezni. Mojster vseh mojstrov, duhovni oče tisočerih sledilcev. Ne samo prebivalcev Indije, temveč vse zemeljske oble. Ne samo hindujcev, temveč verujočih najrazličnejših veroizpovedi, barve kože in prepričanj. Celo neverujočih.

Tako kot zima obstaja v naši naravi,
tako obstaja tudi v naši zavesti.
Tako kot se v snegu vidijo vse sledi
tako se v zavesti poznajo sledi naših dejanj.
Takrat temna dejanja močno odstopajo od svetlobe
in takrat so zlobni v sebi vse bolj prazni
in takrat so zlobni vse bolj prestrašeni
in takrat so zlobni v vse večjem precepu.
V borbi za imeti izgubljajo svojo bit.
Izgubljajo svoje dostojanstvo in čast
in takim lahko zaželiš samo še srečno onostranstvo,
ker so popolnoma zgrešili svoje poslanstvo.

: stoyan : svet

Kot v marsikateri povesti so tudi v "zgodbi življenja" ob  našem rojstvu prisostvovale tri vile. Ko je napočil pravi trenutek, so pristopile in se ena za drugo nagnile nad novorojeno bitje. Iz njihovih src se je izvila misel, kot popotnica, ki naj nas spremlja skozi življenje.

Prva vila je dahnila, "išči svoje bistvo", druga je dodala , "išči ljubezen" in tretja "išči smisel". Ljubeča svetloba, ki je žarela iz obličij rojenic, se je skupaj s tremi sporočili popolnoma vsrkala v avro novorojenega bitja in takrat so vile zapustile prizorišče.

Če si prebral(a) prejšnjo zgodbo je tu ista iz druge perspektive.
Mogoče si tudi ti tako kot jaz v mladosti imel(a) občutek,
da ti kar naprej nekaj manjka ampak ne veš točno kaj.
Ampak mogoče se je tudi tebi zgodil čudež,
da si vstopil(a) v energijsko polje nekoga ob katerem se nadvse prijetno počutil(a).
Prideš morda slabe volje ampak v družbi z njim se sprostiš in začutiš,
da ima ta človek nekaj, česar ti nimaš.
Ja on ima Besedo življenja, ti pa ne.
Ko si v družbi z njim ali njo ti je prijetno, ko si sam si v sebi ponovno prazen.

V 12. stoletju je v Bolgariji živel pop Bogomil, kar pomeni »prijatelj Boga«. Videl je, kako zelo so se cerkev in njeni duhovniki oddaljili od pristnega krščanstva. Bogomil se je odvrnil od takratne cerkve, ki je menila, da so suženjstvo, tlačanstvo in izkoriščanje sprejemljivi. Bogomil je pridigal čisto krščanstvo. Njegov očiščen nauk je bil znan po vsem Balkanu in še daleč naokoli.

V 11.stoletju je v tem delu Evrope že obstajala pomembna smer, ki so jo inspirirali gnostični duhovni vplivi. Pogosto bedne življenjske razmere na Balkanu so delovale kot katalizator pri nastanku in razcvetu mogočnega vala, znanega kot »bogomili«. Bogato in zelo močno bolgarsko elito sta tvorila kler in plemstvo. Gosposka je živela v izobilju, duhovščina pa je živela brezkrbno in veselo na stroške revnega prebivalstva. Posledice tega izkoriščanja seveda niso mogle izostati. Redno je prihajalo do uporov. Pobili so duhovnike, cerkve pa opustošili ali zažgali. Vendar so se kmetje vedno bolj spraševali, od kod prihaja zlo in kako bi se ga lahko osvobodili.

To življenje je kot gledališka igra in ti imaš karto da lahko prisostvuješ tej predstavi.

Vstopiš v to gledališče in čakaš, da se na odru predstava začne in ker se ne, ti postane dolgčas in se počasi začneš jeziti, ker se na odru nič ne dogaja. Zastor pade in predstave je konec.

Če ne prej takrat spoznaš, da si bil(a) ti tekstopisec, režiser, igralec in hkrati gledalec te predstave.

To življenje od tebe in mene zahteva, da v sebi spoznaš kdo in kaj si in da v njem odigraš vse vloge, ki si si jih zadal(a) preden si prišel v to življenje.

Razmišljanje o ognju in njegovi simboliki pričnimo z izrekom starogrškega filozofa Heraklita, ki je dejal: "Kozmos je večno živi ogenj; zmeraj je bil, je in bo, vžigajoč se po merah in ugašajoč po merah ... Vse je zamena za ogenj, ogenj zamena za vse, kakor blago za zlato in zlato za blago."

Tudi v ezoterični literaturi lahko preberemo, da je bistvo stvarstva pravzaprav skrivnosten, živ kozmični ogenj. Zaradi njegove energije in moči preoblikovanja ga povezujejo z nastankom sveta. Ogenj predstavlja tudi enega od štirih temeljnih elementov. Ezoterično lahko te štiri elemente povežemo s posameznimi ravnmi bivanja, in sicer fizično raven z zemljo, astralno z vodo, mentalno z ognjem in svet duha z zrakom.

Prostozidarstvo je staro kot zemljsko človeštvo samo in izvira neposredno iz misterijev, namreč iz božanske skrivnosti, ki neprestano teži za tem, da bi človeštvo dvignila iz padlega stanja nižjega življenja k Prvotni svetlobi. Zaradi tega se ni prvotno prostozidarstvo nikoli ukvarjalo z gojenjem meščanske etike in bratstva ali s prakso humanitarnih dejavnosti. Drugače rečeno, nikoli ni bilo usmerjeno h kulturi na horizentalnem nivoju.

Prostozidastvo je bila in je še metoda, po kateri se lahko padlo človeštvo, današnje ponarejeno človeško bitje, povrne k svoji pretekli slavi. Temu, ki hodi po tej poti, postanejo etika, bratstvo in humanost razumljive same po sebi.

Poezija je dražilo, ki hermetično sprejema in pretvarja občutja v pesniško vsebino o neodkritem in neizrečenem. Izrazna sredstva, misli in metafore se zvrščajo vizualno pred očmi in nevidna sila polaga pesniku besede na dušo. Te krožijo, pridejo v krvno plazmo in telo postane obdarjeno z močjo navdiha.

Temu sledi stanje, ko čudežni Pegas vstopi v telo in na njegovih krilih se pesnik povzpne v višjo dimenzijo gibanja, kjer zavibrirajo lucidni prebliski, besede se zmehčajo, veter jih nosi v srce v stanju magnetizma.

Zanos se spremeni v let zlate ptice, ki prepeva v Pegazovem srcu in izvablja pesnika v tihotni kraj Poème et prose infinitésimaux, v območje literarno okuženega Isidorja Isoua s figuralnimi in verbalnimi kretnjami, ki se pomikajo v breztežnost kozmosa in se v bezprostorju rojevajo z intenzivno poetično uzrto razpoloženjsko simboliko človeške nepotešenosti, ki privre iz 'podpodja' kot čustvena dojemljivost z nemirom, ki izvablja katarzično sprostitev.

Pesnjenje je neizrekljivo stanje duše v iskanju besede. Izkušnja, ki te čudežno prešine. S svojim srcem določamo pesniki razmerje sebe do sveta. Pesnjenje je sladostrastje, je kulinarični užitek, erotika srca, ki zazna in ubesedi vse odtenke barv, vonja in okusa.

V pesnitvi izrazimo in razkrijemo najbolj skrite misli. Urejeno besedilo in dobra metafora spremljata občutke iskanja in uresničevanja. V bistvu je pesnik razdeljeno bitje na dušo in telo. Telo mu služi, da duša preživi, da vzbudi čustva.

Olimp ni več gora, na katero bi se vzpenjali in polagali nanjo le lepoto, besedno estetiko in izborno obliko rim. Olimp je postala ropotarnica, smetišče duš, ki se tu izčistijo.

Naučite se privlačiti bogastvo, zdravje in srečo

Namenjeno vam je razširjajoče, vznemirljivo in prijetno življenje. Tak je bil vaš načrt, ko ste se odločili postati to fizično telo. Pričakovali ste, da bo življenje zanimivo in koristno. Z drugimi besedami, vedeli ste, da vas bodo raznolikost in nasprotja spodbudili k številnim željam, in vedeli ste, da boste katero koli in vse izmed svojih želja lahko uresničili v celoti in z lahkoto.

V svoje telo ste prišli navdušeni nad vsemi možnostmi, ki jih bo navdihnilo življenje. Rodili ste se z védenjem, da ste močno bitje, da ste stvarnik svojega življenja in da ustvarjanje temelji na Zakonu privlačnosti. Vedeli ste, da sami ustvarjate svoje življenje. Nato pa ste to pozabili.