Se ponovno vrnil je v domovino,
Odšel tja na vrh na svojo planino,
Kjer je odraščal še dete otrok,
Nikoli pozabil ne bo vseh lepot.

Iz gozda kot včasih vetrič ohlaja,
Pogled seže naokoli mu ni kraja,
Se mu reka iz doline zalesketa,
pogled je pogrešal v sebi spozna.

Zapuščene so hiše, zaraščeno vse,
A tik ob poti koliba stoji tam še,
Kjer iz mladosti spomini živijo,
Nazaj v tiste čase spet hitijo.

Mirite, mirite; o miru le govorite,
sami zanj nikoli prav nič ne storite.
Vedno znova nova orožja ponujate,
revnim in lačnim ga vsiljujete.
Strah razpihujete, nemire spodbujate,
z grozo, pohabo in smrtjo trgujete.
S pajdaši za vpliv in dobiček tekmujete,
pristašem volilne glasove kupujete.
Vojake v daljne dežele umirat pošiljate,
spomenike in časti jim obljubljate.

Poslušaj me brat,
že dolgo ne morem spat.
Zapirajo meje,
postavljajo ograje in gradijo zidove.
Se ti ne zdi,
da to poznava iz preteklosti.
Niso tudi takrat izbirali ljudi,
po barvi, po rasi različni, a povsem nedolžni vsi.

Si me dobro slišal moj brat?
Ne morem spat,
ker vse te množice ljudi nihče ne sliši,
nič dobrega se ne zgodi.
Se mar lahko zgodovina spet ponovi?
Ni bilo dovolj trpljenja in mučenja nedolžnih ljudi.
Ko represija ponori,
se narod prebudi, nič dobrega ne bo prihodnje dni.

Danes sem bila daleč od sebe.
Na vrhu stopnic mi je zastal dih.
Nisem prišla do sape.
Globok vdih.
Vstopim.
V svoj svet.
Vstopim vase.
Berem, pišem, sanjam.
Sanj človeku ne morejo odvzeti.
Srečam nikoli pozabljene obraze
z razsvetljeno avro ljubezni,
ki so se vrnili v sedanjost.
Čas ima veliko številko čevljev
in hiter korak.
Vse je drugače.
Na mizi je skodelica kave brez kofeina,
dieta z manj kalorijami in malo soli.
Na ustih poljub, ki ne more ugasniti.

www.tatjana-malec.si

Tihi prostor.
Igrišče mimohoda.
V svetlobnem siju se leskečejo
kaplje dežja in polzijo s streh
po sivih zidovih hiš.
Premišljujoč pogled s sidrišča vesolja
strmi v vidno polje očesa, ki išče uvid.
Oko je zazrto v brezno nad pokrajinami strun.
Utečeno podobo harmonije.
S kretnjo zakrilijo sprane roke,
obarvane z škrlatom sončnega zatona
in si osvobodijo zatisnjene oči.

Na biserni ogrlici
se je ustavil sončni hip.

Mlada luč.
Mehkobno božanje.
Sklanjatev cvetja
z veščino sončnega žarka.
Blues svetlobe na koži.
Vstop v kraljestvo čutov.
Calypso na utripajoči žili.
Iz kapele luči
v toplo razročje mnogoterosti.

Podari mi
molčeč obred božanja
in milino dlani

Obžari me
s toplim semenjem tvojega srca
in vonjem cvetočega vrta

Dotakni me
s telesom tvojega duha
in z dihom tvojega vzdiha

Zagrni me
z obiljem tvoje duše
in pojočo vonjavo barv krhkega metulja

Polzim po drevesu.
Polzim navzdol.
H koreninam.

Dišim po ljubezni.
Vonj, ki ljubkuje.
Dlani ima v veji vetra.
Ustnice v jabolku.
Vid se izceja v žaru trepalnic.
Pljuska sanje skozi sito noči.

Jaz sem znotraj,
ti si zunaj.
Oba sva brez ključa.
Deliva si dva svetova.
Tiplješ me skoz tančico občutij,
da bi me odklenil, odkril in doumel.
Jaz sem v drugem času.
Ženem iz zemlje in klijem.
Ti si značilen za hrup sedanjika.
Življenje potrebuje umik.
Beg s prizorišča kaosa.
Potrebuje samoto in temeljit premislek.

Mar slišiš topot kopit?
Slepi konji drvijo v neznano.
Na njih sedijo mrtvi jezdeci,
ki iz sebe poganjajo nadaljevanje poti.
Čas z uzdami.
Značilen sedanjik.
Fizični izloček nemoči.
Jahanje v temo
Skoz amnezijo zgodovinskega spomina.
Upehan presežek,
ki iz toplega trebuha odlaga seme
ideologije, ki kaže gola stegna.

Čas je za odgovor.
Morda na nek drugi način.
V svojem bivanju smo si dostopni zdaj.
Z vsakim korakom naprej padamo globje v temo.
Vznikli smo iz nič in v nič se vračamo.
Lebdimo na brezpotju bivanja kot možnost
dejanj, razlag, strahov in dvomov.
Vse kar biva, je v stiku z menoj.
Biti v času je neodtujljiva izkušnja,
ki pomeni biti znotraj prostora
nikoli minljive stvarnosti.

Zelene livade,
Potok žubori,
Kot nedotaknjene sanje,
Nobenih skrbi,
Samo nemirnost v duši,
Ki ne zadosti,
Kar v srcu že dlje časa tli,
In raste v meni in znova vzklije,
Kot češnjev cvet,
V pomladi ponovno zacveti,
In čaka, da ljubezen obrodi,
Seme, ki ga mati narava zasadi,
Spominja na naju,
Potok neomajen in spokojnost trenutka,
Žvrgolenje v tišini pod krošnjami dreves,
Reka, ki se skozi moje žile pretaka,
In skrivaj doseže moje srce,
Nenadoma in brez predhodnega obvestila,
Prepoji vse moje pore,
In se za vedno zareže vame,
Kot voda, ki utira si pot,
Zariše, oblikuje bregove,
Poglobi strugo, kjer je to potrebno,
Kot lepota tolmuna,
Ki nenadoma potihne, se umiri,
Je brezčasna, večna,
Kot človek, ki nenadoma dozori in
Postopoma se utrip srca umiri.

Danes je svet
bolj utopičen kot znanstven.
Vlada mu nedomišljen red,
nahranjen s preteklostjo.
Svet velikih začetnic.
Svet pik.
Svet klicajev.
Svet oklepajev.
Svet ponarejenih besed.
Videla sem primerke
posebne nadarjenosti.
Obraze, poraščene z mahom
in črno orhidejo v gumbnici -
simbolom moči.

Poduhovljeno se spomnimo večnega
nenapisanega zakona, ki mu Antigona sledi.
Nobenega zunaj, nobenega znotraj ni,
le mrzla jutra na krizantemah.
Med neskončnostjo in življenjem je smrt,
ki zre v dišečo vrtnico.
Roža diši in molči.
Misel nanjo jo zdrami.
Ona pozna le zretje v žive stvari,
ki dramijo sence pokojnih duš.
Sence stoletnih dreves kinkajo
in ječijo ob njeni odsotnosti.

Dolgo nisem napisala nobene pesmi.
Zgodijo se stvari, ko ne moreš.
Pocedi se vosek na dušo,
naraste skipek in zapečati prehode.
Poznamo različne ujetosti,
a najhujša je samota.
Misliš, da si, a te ni. Nikjer.
Vse je neslišno, kar bi rad slišal.
Nevidno, kar bi rad videl.
Svet odmira pri koreninah
in se lomi v notranjosti.

O voda, kakšen čudež!
Kaplje v razpokah načrta stvaritve.
Utekočinjeno življenje v smreki.
Rosne kaplje na stoletnih velikanih.
Radodarna nosilka rasti.
Kaplja z bisernim nasmehom na koži.
Milina solze, ki zdrsne po licu.
Pozlačeno drevo, pogled skozi okno.
Vedra, poskočna in tiho deroča.
Struga kažipot brezpotij njenih poti.
Mokro oko, ki utaplja duše pokojnih.

Ne more biti vse enako.
Na enem mestu lahko sobiva le različno.
Enakega enostavno ni in ne more biti.
Preteklost je varljivi spomin sedanjosti,
dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir.
V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka.
Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega,
a narava se ne pusti prevarati.
Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža,
ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja.

Hitro vzemi pleteno košaro,
jabolk in hrušk si naberi,
natrgaj sliv in sladkega grozdja.
splezaj na grič,
kos sonca odreži
in daj ga med sadje.

Na vrhu naloži šumenje listov,
brbranje potoka,
šuštenje trave.
vse to pokrij z belim kosom
zgodnjejesenskih oblakov,
poveži s smehom
in spravi varno v mamino skrinjo.

Dolgo je že tega, čas beži,
v mojem spominu mama Esther še živi.
Moja mama po srcu, z zasanjanimi očmi
si pripovedovala mi toliko stvari.

Mamico mlado so te odpeljali
daleč v taborišče nečloveško,
preživela si marš smrti,
nazadnje se vrnila v svoje mesto.

Hitro si odšla po sina, ki si ga uspela skriti,
še preden si morala oditi.
Skoraj tri leta že je imel,
nikoli nisi videla, kako se je učil hoditi.

To je pesem o ljubezni, ki le enkrat se zgodi.
Kdor tega ni doživel, ta sploh živel ni.
Kot zvezdin utrinek spusti se iz neba,
Poboža nas po duši, pomlad je prišla.

Pojem pesem ljubezni, ki v meni plameni.
Kot sonce na nebu, vsak dan svetiš mi.
Ta pesem je zate, le tebi bom zapel.
Veš Mateja le tebe, večno bom rad imel.

Je veter jesenski spet zavel,
gozdovom uspavanko zapel,
se topoli še z vetrom igrajo,
krajem ob Muri tam šepetajo.

Že štorklje odpravljajo se na jug,
tja daleč na jug in v tople kraje,
kjer ni snega in ne hladne zime,
se bodo vrnile ko tu hlad mine.

Vsem je hudo, ne misli samo nase,
me s svojim zgledom mati je svarila,
a jaz še kar naprej poslušam vase,
če v meni se morda le oglasila

bo kdaj beseda – čisto ogledalo,
da sebe v njem bi zbrano si ogledal,
vse, kar mi gre, z vso grajo in pohvalo,
bi brezobzirno si v obraz povedal.

A vem: kar sem, bom še naprej ostal:
čeprav sam v sebi Dorianova slika,
ne bom posipal, grešnik, se s pepelom;

Le kaj je lepšega kot prijetni so spomini,
čeprav neslišni mimo nas le hitijo,
v mavričnih barvah nas bogatijo,
kakor na krilih metulja letijo.

Obiščejo nas čez dan, ponoči,
so kakor kraguljčki pojoči,
dajejo nam upanje, moči,
da polepšajo dneve in noči.

In ko smo že skoraj na tleh,
zaslišimo prijeten skrivnostni smeh,
ki skozi meglico spominov prihaja,
pregnal je težave z njimi odhaja.