Beri me, kot bereš pravljico za lahko noč.
Zate spletam vedno novo zgodbo vsak večer,
da se morda ne bi me naveličal.
Samo po kapljicah se dajem ti spoznavati,
sicer ti druženje z menoj prešlo v dolgočasno bo navado.
Nič ne bova časa prehitevala,
a v najino poznanstvo bova vložila prav vse, kar premoreva.
Čeprav se trudiva, zgodbe, ki jih piševa
niso vedno čisti idealizem,
vsakdanjost je pač nekje vmes.
Zelo širok razpon imava in nobena barva na najini paleti ne manjka,
ko dan za dnem slikava vsak svoj najboljši avtoportret.

Moja beseda
je lahko karkoli,
v moji domišljiji oživi
in me osrečuje.
Vodi me neopazno;
nevsiljivo.
Zavzeto mi dopoveduje,
da mi zvesta bo ostala,
dokler je jaz sama nekoč ne bom izdala
ali kako drugače zlorabila njeno moč,
ki ti zmore približati nebesa,
ali pa te kot kamen z vso močjo
zalučati v pekel.

Danijela Premzl

Vsak dan ista pesem,
znan refren.
Le glas
zdaj bolj
zdaj manj
ubran je,
uglašen.
Brez trikov
in brez
raznih pomagal
občinstvo svoje
vedno znova
zdolgočasim
z edino melodijo,
ki jo sploh poznam.

Danijela Premzl

Gospod, vsaka priložnost
je prava, da se obrnem nate.
Pričakuješ, da se bom
vsaj malo potrudila
za najin boljši odnos
in tvegala čisto iskrenost,
brez olepševanja
in prikrivanja.
Želiš, da Tvoje Besede
vzamem zares,
jim zbrano prisluhnem
in se ravnam
po njih nasvetu.

Muc naš tigrasti
nas vedno kratkočasi
s svojimi raziskovalnimi pohodi.
Kot ljubitelja klasične glasbe
ga presneto mika naš klavir.
Naša stenska ura
ga je čisto uročila,
kazalci, ki se po številčnici
sprehajajo,
pa se sploh ne zmenijo
za mijavkajoči glas,
ampak še naprej nemoteno
do pičice natančno odmerjajo čas.
Tudi redoljuben je naš muc,
saj vedno sili v omare –
seveda le zato, da bi preveril
naše delovne navade.
Da je nadarjen,
sploh ne dvomimo,
posebno še tedaj,
ko skupaj z mano bulji v zaslon -
če mi seveda uspe preprečiti,
da si za svoje počivališče
ne izbere kar tipkovnice.

Nisem iz kosti in mesa,
ne doseže me dotik,
Nisem viden prostemu očesu,
Sem del širnega neba,
In obiščem te v obliki sapice vetriča,
Te osvežim v hladni reki,
Me obiskuješ v prostranih gozdovih,
Nevede sem povsod, čeprav nisem ob tebi,
Da bi prijel tvojo dlan,
Stisnil te k sebi in te tolažil,
Da bi mi zaupala, kaj te skrbi,
Da bi me objela, ko te žalosti,
Bom pa vedno košček tebe,
Del tvojega srca,
Drobtina upanja, del spomina,
Misel, ki te obiskuje v sanjah,
Dežna kaplja, ki se ustavi na tvojih ustnicah,
Sončni žarek, ki te nežno boža,
Meje niso, tiste ki nas omejujejo,
Nekoč bova združena v eno,
Kot neskončna energija,
Ki se pretaka med nama,
In bova kot naša ljubezen večna,
Nesmrtna.

Ej, življenje,
ti si največ, kar imam,
dar si ljubezni
in zato te ne dam,
ker upam,
da še čas imam,
da končno le spoznam,
kaj imam, kaj lahko dam,
kaj lahko iz sebe naredim,
katerim vplivom se lahko mirne duše prepustim,
kako lahko v sozvočju s Stvarnikom zaživim,
kaj naj si zaželim, kaj naj postanem,
kje naj ostanem, kaj naj dokončam,
koga naj se držim, s kom naj se družim.

Dolg čas mi je.
Si za klepet kar tako?
Greva na sprehod?
Naj naju svež zrak objame.
V mislih te prosim,
spomni se,
in vzemi mojo roko v svojo.
Sam si mi dejal,
da ti je moja bližina ljuba,
torej to dokaži.
Natrosi mi blagih misli.

O, glasba…, glasba…, glasba…, kako si čudovita…
Znamenje, da človek še lahko resnično ljubi…
O, glasba…, glas srca iz tebe se zrcali,
ti si več kot vse besede…
Resničnejša, močnejša in mogočnejša
od vsega si minljivega…
Kako opereš dušo
Kako potegneš vase…
Kako osvajaš in prežemaš moje bitje…
Kako si čista, nežna, nepopisno lepa…
Visoka pesem mojega srca…

Danijela Premzl

Že nekaj let si mi prijatelj zvesti.
Najina komunikacija je v tipkah in v ukazih skrita,
rezultati najinega razumevanja pa so vidni na zaslonu.
Preučujem tvoje zmogljivosti.
Ravnam se po nasvetih strokovnjakov,
ki vedo, kako se rokovati s tabo.
Ugotavljam, da veliko bolj učen si kakor jaz,
vendar me vsaj ti ne ocenjuješ,
ampak moje znanje vztrajno s svojim dopolnjuješ.
Varno hraniš moje slike, glasbo, filme, besedila.
Si zelo priročna spletna enciklopedija.
Pismonoša tvoj me redno obiskuje,
nabiralnik moj se nič ne pritožuje.

Želim si sanjati medvedka iz pliša,
ki se prenajeda medice in tačke
kosmate steguje prek jase, kjer hiša
iz brun ob potočku namaka oblačke

v odsev svoj in poleg odseva ležijo
nečimrni, strti kristalčki zrcala.
V odsevu sled vile, za vilo stojijo
princeske. A le katera je prava?

Želim si sanjati cvetlico odseva,
kako se vzpenja in pleza in vije.
Prek lica zre rože brezčasna lepota,
vrtinec dišav je kot plašč domišljije.

V vsakem pogledu
je majhna kletka.
V njej se oglaša ptica
iz svojega totemskega telesa.
Ujetega ptiča tožba
se okrepča z molkom.
Ko vzide jutranje sonce,
se skrij v njen glas
in utišaj v sebi žuborenje prvinske
rodovne vode,
ki se izliva v reko,
v povratni tok k izviru.

Nož neba,
večer po luni,
hlad in stiska,
razdalja kot olajšanje.

Ne vidim,
ni teme
le noč,
ne slišim,
prazno,
zvokov ni
le glasba.

Ta trenutek čutim,
Nekaj neotipljivega,
Kot sanje,
Nekaj večnega,
Se v mojih očeh zrcali,
Čas ne obstaja,
Je le utopija,
Vse strani življenja,
Stiskam v dlani,
Sočasno vsak dražljaj, impulz,
Združen v enem,
Na dosegu notranjega vzgiba,
Neskončnost dojemam,
Igrivo zajemam,
Tisto, kar mi je bilo nekoč nedosegljivo.

Izumetničena sedanjost nas je oddaljila,
Neskončna tišina v nas samih,
Sredi kaosa, ki nas obkroža,
Nas ni osvobodila okov pradavnine,
Pozabili smo svoje korenine,
Izgubili smo stik s zemljo in bližnjimi,
Navadili smo se bolečine,
Ki je postala skoraj naravna,
Kot je bila ljubezen svoj čas,
Naša veličina, je sedaj postala zgodovina.

Jeza in sovraštvo sta preprosti,
Zelo enostavno je sovražiti,
Težje je sprejeti,
Brez predsodkov,
Pogledati v dušo tistega,
Ki stoji pred teboj,
Ga objeti in sprejeti,
Ne glede na to kar ti govori srce,
Najtežje je ljubiti in to pokazati,
Malenkosti v očeh opaziti,
Pravi čas spregovoriti,
In razumeti, kar nekdo v sebi nosi,
Vsak na koncu koncev,
Za odpuščanje prosi.

Prisluhnila sem pomladi,
se dotaknila prvega cvetja,
sončnih trobentic, zvončkov,
ter prisluhnila melodiji..
pesmi pomladi o ljubezni,
svoji notranjosti, žgolenju ptic.
Začutila sem moč sonca,
se veselila ozelenele trate..
spomladanski veter.
ki me je gladil,
podajal roko...
mi pokazal pot tja,
kjer me čaka on...

Preden sem te uvidel, nisem vedel,
Nisem znal,
Opisati lepoto sveta,
Utrniti v en nasmeh,
V eno solzo,
Srečo poimenovati,
Danes vem,
Sreča nosi tvoje ime,
Tvoja lepota,
Neskončna,
Je žarek sonca,
Morja val,
V tvojih očeh vse imam,
Ti si vse kar sem nekoč sanjal.

Sploh te še ne poznam,
a v mojem srcu si ves dan.
Tvoja božanska podoba,
upre se tudi času zoba.
Si Hudič ali si dobri angel?
A jaz v tvojo past sem padel!

Sanjal sem, da spal v žitnem sem polju
in Sonce bilo visoko je na obzorju.
Veter poigraval z žitnimi se je klasi,
ki so lepi, a ne tako kot so tvoji lasi.
V snu razlegal tvoj nedolžen se je smeh,
bilo je prelepo kot pozimi, ko naletava sneg.
Začutil nežen dotik ženskih sem rok
in od ekstaze kar šlo mi je na jok.
Predramil sem se in jo tam zagledal,
še sam Bog ne bi je spregledal.
Od njene lepote kar padel sem vznak
in res totalno izpdel sem bedak.
A, ko iz nezavesti nekako me je prebudila,
mi je rekla: ''Živijo, hej, jaz sem Tista!''
''Hudiča, oprosti Tista, ko si me prebudila,
me tvoja lepota skorajda je ubila!
Vse ženske pred sabo zrušiš kot atomska bomba,
tako močna, lepša od vseh njih tvoja je podoba!''

Ves v soju sveč
je kot škrlat, bordel rdeč.
V njem dama –
osamljena in sama.

Ljubezen prodaja za denar,
brez čustev – ji zanje več ni mar.
Visokih pet in v odtenku prosoja je obleka,
le lutka je in niti senca od človeka.

Telo kot mrtvo, a vendarle živi,
duša je davno med umrlimi.
Srce ledeno,
kot kamen, onemelo.

Čakam te da se ponovno srečava tu,
da kaj poveš, napišeš pa te ni,
kakor ni pomladi že februarja,
prezgodaj je, se ti ne zdi?

Mislim, da sva prijatelja, sogovornika,
res pa, da različno razmišljava,
Drugače vidiva in čutiva svet,
tak je od nekdaj bil poet.

Ne trdi da sem morda boljši od tebe,
A na prvo mesto ne postavljaj sebe,
saj sta čas in ogledalo varljiva,
često v ljudeh spremenljiva.

Ladje na vseh morjih sveta
vsem dobro vidna so flota
in vsaj radarjem tudi letala.

V podmornici vidim skrivalnico,
nevidno po spustu v globino,
ko le slutimo nje tajno nalogo.

Njej so naše misli podobne,
čeprav nezapisane, neizrečene,
nevede v širni svet so poslane.

Ko se zdi, da že ničesar ni,
kar bi polepšalo dni,
ostane misel na bližnjega..
Dotik z njim mu poboža dušo,
jutro je lepše,
če se zbujamo ob njem.
Predvsem pa je čudovito spoznanje,
da nikoli nismo sami.
Človek pač rad deli srečo in žalost z nekom...
ne s komerkoli,
s tistim, ki mu zaupa,
v katerega verjame,
ki ga ima preprosto rad.
Naj bo Valentinovo dan za vse,
ki se imajo (mo) radi.

Jeanne