Stoletja v trenutku spomina
kakor razsežnost večnosti
v lokvanjih plavajočih odhajanj.
Gostolenje mrtvih ptic v amforah duš.
Potovanje skozi krošnje dreves,
zamaknjenost v žareči sončni zaton
so stvari vidne samo v zvezdah.
Vsakdo ima svojo, ki plava
med kompozicijami barv,
ki jih ni bilo mogoče povsem vzljubiti,
ker drzno razpirajo nozdrvi svoje narave.
Slepo bistvo energije je usmerjeno v ognjemete,
ki se izgubljajo v neskončnih prostranostih.

Človek ni gospodar,
je le dedič življenja,
da ga ohranja.
Sonce premika sence dreves,
medtem ko se v gozdu
parita samec in samica.
Drevo ozkih bokov ne pleše charlestona,
temveč kot častni stražar narave uresničuje
cvetenje in zorenje sadežev.
S pravico do izbire izmed številnih spolov
človek vstopa v vodnjak brez dna.
Človek je kot gora, kjer cvetejo encijan
in planinke, ustvarjena zato,
da se v naravi parijo gamsi in kozorogi,
nad skalnimi vršaci pa krilijo mogočni orli.

O, Soča najljubši dragulj narave,
pojoča mladenka v smaragdno zeleni obleki,
davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline,
s tenom ros zelenkastega loga pomladnih trav.
Iz zasneženih gora prihajaš bučno in drviš
v naročje kot zasanjana in dopadljiva izvoljenka,
iz kristalov ledu ustvarjena,
z lučjo prežeta karma planinske čistosti.

Kako draga si mi večna prijateljica
iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni.
Iz žil dreves, trsja in maha
priteka zelena kri v tvoje telo.
V tolmunu srca ti utripljejo star spomin
in skrivnostne želje.
Mladost v duši diha in brsti
ob tvojih večno zelenih bregovih.

Življenje je svoj lastni učitelj,
ki se samo razloži in ti pokaže
rebra svojega skeleta.
To duhovno energijsko bitje,
odeto v množico barv v energijskem obroču
je pekel utopičnih strasti in želja.
Realizem sedanjosti in utopija prihodnosti
omogočata zaznavanja.
Človek je prevelik, da bi ga učili.
Resentiment za preteklostjo
sebe iznajde in določi znamenja časa.

Danes sem v stiku sama s sabo
odkrila občutek bivanja.
V sebi najdem moralni zakon cvetenja.
Sem rastlina, ki živi na človeški način
z notranjo lastno mero.
Vzgib mi je velel:
… Pojdi na pot,
sleci težko okovani voz teme!
Sleci nevidni jaz
in ko zagledaš lestev,
se dvigni do višine,
kjer izhlapeva prezrti vonj trupla.

Svojo rožo dolgujemo Grkom

Vse sta bogovom natvezla Hesiod, prej še Homeros,
Kar je sramotno ljudem in zbuja pravično nam grajo:
prešuštvo, krajo in rop in sprotno med sabo prevaro.
Ksenofan Kolofonski iz 6. st. pr. n. št.

Grk se je naučil igrati na pojočo liro,
uglasbil je nek že skoraj pozabljen libreto
za zmagoviti muzikal na Olimpu.
Kazal se je celo kot filozof, pesnik, dramatik,
vsakega po malem s svojim užitkom ugodja
postati in ostati um, prepletati svoje razpoloženje
z orkestracijo barv govorice z zvočnimi toni,
po katerih predejo rojenice stoletji svoj čas zorenja.

Odkrili so nov planet
Tri sto svetlobnih let oddaljen
od planeta Zemlja.
Okrog njega je obroč prahu.
Drvi s hitrostjo devet in pol
bilijona kilometrov.
Na planetu Margherite Hack
je danes minus petnajst.
V podzemnih garažah
so privezani jekleni konji - roboti,
s katerimi upravlja
edini še živeči mistik,
kopija genoma,
ki se sam upravlja
telesno in duhovno.

Misli o združeni Evropi
Na antičnem grobu Evrope
je vihar zapustil zeleni mah,
iz katerega rastejo besede,
ovite v pomenljive misli.
Ne sprašujte o globokem
mirovanju in o višini zelenila,
ki se razrašča po zidu
skozi krike in jok noči in klice:
Pomagajte nam!,
Evropa odpira ukrajinskemu ljudstvu
vrata za zavezništvo in vstop v EU.

Premikamo se skozi snov.
V satovje vesolja.
Potujemo med zvezdami in temo.
S povečano energijo delcev na poti.
Ponižno polzimo proti rdečemu,
kjer se iz darežljivih rok
in ugaslih zarij rojeva novo življenje.
Valovne fronte modrine.
Trki svinčenih jonov.
Vsa sem ožarjena z nevidnim.
Vračamo se v rožnato modrino.

Prostranstva molka. Um.
Zadrhtijo gmote kamnitih rok.
Na previsu skalnega grebena visi gluha ura.
Na koncu svetla točka nad temo
žrelo velikega Titana.
Ločijo jo vrata z bakrovim tolkalom.
In lino v obliki budnega stražarjevega očesa.
Molk izrisuje novo podobo.
Utrujeni od udarcev glasov so bili utišani.
Vesolje govori molče.
Potiho v številnih jezikih.
Univerzum porok neizrekljivega.

Noben fizik ali filozof
mi še ni znal povedati,
kako sem prišla sem.
Razvnema me uganka
od kod sem prišla,
kdo sem in kam grem.
Pognala sem se v raziskovanje razkritja
in spodbudila razpravo s predniki,
ki so mi dali vedeti,
da se bodo planeti nekega dne zrušili vase
in se vrnili v neskončnost,
ki jim zagotavlja ponovno vračanje v življenje.

Velik sijoč rožnat dragulj
seva iz galaksije,
ki je prenehala dihati.
Galaksija Vrtinec M51a
leži na veliki operacijski mizi
vesoljskega dna, čakaje obdukcijo,
očiščenje in ponovno oživitev.
Vzgib prsnega koša se je postavil
na noge in misel se je prebila
do spiralnega vrtinca, se ustavila na koščku
razbitega meteorita in postala telo
s starodavnim zapisom iz zemeljskih temin.

Kdo pravi, da je to stanje planeta zajamčeno.
Zavezani smo gibanju in spreminjanju.
Pridobivamo duha, a izgubljamo telo.
Vse manjši in manjši smo z vse večjo glavo.
Izurjeni v delovanju, brez učinkov iluzij odhajamo.
Kar je trenutek ljubezni mojstrsko zaoblil,
se odpre in iztisne iz ovoja telesa kot igra svetlobe.
Nepojasnjeno in nerazložljivo.
Harmonično ustvarjeno in minljivo
s trpkim okusom nikogaršnjega časa.
Zamislite si prigodo izginotja sveta.
Simulacijo neskončne tišine.

Potujemo skozi neskončno rastoči kanon.
Med kristalne bisere neživih stvari.
Kot velika luč.
Evolucija kozmosa.
Zagozdena med kline iluzij.
Duh se ne more uzreti v ogledalu.
Smo v peti dimenziji,
iščoči razlago izvora zavesti.
Glasbeno matematiko vesolja.
Brez vrhunca, brez sklepnega akorda.
V trenutku sedaj.
Smo brez sidrišča.

Matematična točka prihodnosti
se nahaja na vrhu spirale,
kjer sonce igra harmoniko
in žarki njegovega telesa
se zbirajo v moji zenici.
Drveči čas se spreminja v krog,
ki z rameni podpira nebo.
Modrina se pretaplja v oči
in spreminja v zeleno.
Napete ustnice so razklenile
rdeče vino telesa,
drevo obraz jokajoče breze.

Kako nastaja vesolje?
Nikakor ne samo od sebe.
Izhaja iz moralnega jedra,
ki je preživelo smrt ob velikem poku.
Duh kot varuh planetarnega reda
je ob poku obvladal svojo silo
in podredil nadzoru vse planete.
Duh je notranji vid, globinsko gledanje
skozi materijo, oblečen v alegorijo
nevidnih zakonitosti,
ki so luč astralnih teles,
sile, ki imajo duhovne oči.

Vzniknil je planet
kot kepa vsemirskega vala krvi,
ki drsi po strunah v počasni tango vesolja.
Tok sekunde je ustvaril planetu ritem,
hrepenenje, vrelišče snovi.
Skozi žarečo nitko se spreminja v bitje,
ki ga vodijo potovalne strasti skozi temo.
Skoz prašne sanje noči.
Nocoj se je razigral, se približal
Jupitrovi hčeri Veneri, boginji lepote in ljubezni,
oblečeni v svečeniški puh plodnosti.
Nebo je popustilo morju.

Prasketanje, vžig iskre
in zabobnelo je in bobnelo.
Zgodil se je veliki pok.
Nastal je glasen odjek.
Zvočno valovanje in donenje.
Masa atomov, zbrana v jedru,
se je razletela v neskončnost
in dosegla večni ritem gibanja.
Svet se je zazibal v evolucijo.
V kopalnem plašču svojega telesa
je s planeti zaplavala riba Faronika.

Nisem tu,
da bi se zarasla s časom
in prestopila v zmanjšani prostor iluzij
na strehi mesečnikov.

Tu sem
v nevihtni mesečini noči,
da rastem v sebi
in presežem čas spomina
brez začetka.

Luna tam gori, mlada in tiha.
Tišina ne govori.
Varujem jo,
da se ohrani v molčečem stanju.
Ko iz sebe seže čezse,
ustvari lastno težnostno polje
in mi s svojo geometrijo določa pot.
Nad mano se vzpenja visoko sonce.

Globoko v sebi se nasmehnem,
ker vem, kaj je to ljubezen.
Ostala je neomadeževana,
nikoli nisem je priznala.
Bilo je lepo kakor pesem,
dokler je iz mene izžarevala,
a tedaj nisem ust odprla,
da bi jo izpela.
Bilo je sveto čustvo,
nedotaknjeno je moralo ostati,
da mi ni potrebno zdaj
za nazaj obžalovati.

Danijela Premzl

Iz ječe svojega prsnega koša
so prihajali k tebi iskalci duha.
Bili so kakor saje požara.
ki so ga prižgali demoni.
Ob bučanju razburkanega morja
so se ganljive podobe dvigovale
iz silne globine dna
in se vzpenjale na visoke čeri.
Slišati je bilo krike: Na pomoč!
Vsem si ponudil svojo roko,
jim drobil verige, obvezoval rane.
Vsak razpoložljivi košček kože
so ti sneli s telesa, da bi ti segli v dušo.
Iz tvoje svetle dlani so sprejemali duhovne darove.
Vodil si jih kot Mojzes svoje ljudstvo skozi puščavo,
medtem ko je tebe presevala bolezen
in te jemala v kraljestvo samote.
Na valovih Univerzuma si ustvarjal
človeka drugih razsežnosti
in izgoreval v plamenih svojega telesa.
Ko si klecal pod bolečino
in se z očmi obračal v nebo,
je vrelec tvojih moči usihal
in duhovni blesk je zasijal,
ko se je življenje spreminjalo
v tanke niti svetlobnega utrinka zvezde.
In biserna školjka neba je zaprla
svojo lupino do ponovnega rojstva.
Zazrti v lesk Rimske ceste
prijatelji čakamo na tvojo vrnitev.
Dotlej v miru počivaj!
Oproščam se ti,
če te kdaj nisem razumela.

www.tatjana-malec.si

Mirno bom stopila,
kjer ajda cveti.

Rži si bom užila,
da me mak
pošlje na oblak.
Mišim bom kradla
zrnje z njihovih njiv.

Potem bom zbežala
k tebi
in skupaj
bova luščila
nemir.

Ana Porenta

Ko se mi bo nekoč uspelo dvigniti,
Nad hrupom in vse splošno zmešnjavo,
Previsoko, da bi lahko uvidel,
Kakšne misli se rodijo.

V daljavi slišim,
Ujete duše, ki mi govorijo.
Ne oziram se nazaj,
Vse svoje spomine,
Srečne in nesrečne,
Sem v solze pretopil.