Pogosto sem slišal, a nikoli verjel doslej, da obstajajo takšni, ki s silnimi uroki podrejajo svojim sprijenim namenom zakone narave.
Milton

V “Korespondenci” tega meseca številna pisma pričajo o močnem vtisu, ki ga je na nekatere pustil naš članek iz preteklega meseca, “Praktični Okultizem”. Ta pisma dokazujejo in podpirajo dva logična zaključka:

(a) da obstaja veliko več dobro izobraženih in mislečih ljudi, ki verjamejo v obstoj Okultizma in Magije (ki se med seboj precej razlikujeta) kot si to domišlja sodobni materialist; in
(b) da večina verujočih (vključno s številnimi teozofi) nima določne predstave o naravi Okultizma in da ga mešajo z Okultnimi znanostmi na splošno, vključno s “Črno umetnostjo”.

“Navada je druga narava. Navada je deseterna narava,” naj bi izjavil Vojvoda Wellingtonski; in v kolikšni meri je ta izjava resnična ne more oceniti bolje nihče drug kot vojaški veteran. Vsakodnevni dril in leta discipline so se pri njem končala s popolnim preoblikovanjem večine njegovih zmožnosti ravnanja.

Obstaja zgodba, ki je dovolj prepričljiva, če že ni resnična, o hudomušnem šaljivcu, ki je, ko je videl odpuščenega veterana kako nosi domov svojo večerjo, nenadoma zavpil: “Pozor!”, in ubogi človek se je v trenutku strumno postavil v položaj ter pri tem izpustil iz rok v odtočni kanal svojo ovčetino in krompir. Dril je bil popoln, tako da so se njegovi učinki vtrli v človekov živčni sestav.

Vse več ljudi se zaveda da nekaj takega kot je magija obstaja, zato sem se odločil napisati ta članek, kot poskus razjasniti nekatere stvari.

Naj sprva pojasnim razliko med črno in belo magijo, saj nekateri zanikajo to razliko, češ da govor o črni in beli magiji implicira, da je svet črno-bel ter podobno. No, seveda je popolnoma res, da svet ni črno - bel, ampak to nas ne sme zavesti v pretirano relativizacijo. Nesmiselno je enačiti nekoga, ki deluje le iz neegoističnega principa pomagati drugim in nekoga, ki išče svoje žrtve, da uživa nad njihovim počasnim propadom ali njihovo smrtjo. In prav za to distinkcijo gre v tej debati.

Zdravljenje ran iz preteklosti
Spoznala sem, da je delo z notranjim otrokom neprecenljive vrednosti, ko se trudimo ozdraviti rane iz preteklosti. Nismo vedno v stiku z občutki prestrašenega otroka znotraj nas. Če je bilo vaše otroštvo prepolno strahu in bojev in se miselno še naprej ponižujete, ravnate enako tudi z otrokom v sebi. Vendar nima otrok v vas kam iti. Preseči morate omejitve svojih staršev. Vzpostaviti morate stik z izgubljenim otrokom znotraj sebe. Mora vedeti, da vam je mar zanj.

Vzemite si trenutek in povejte mu, da ga imate radi: “Rad te imam. Ljubim te. Res te ljubim.” Mogoče ste to govorili odraslemu v sebi. Začnite govoriti malemu otroku. Vizualizirajte, da ga primete za roko in ga nekaj dni vodite s sabo, kamorkoli greste. Videli boste, kako čudovito radostne izkušnje lahko doživite.

Lokostrelec cilja s puščico v središče tarče, na vso moč napenja lok, in ko je napetost največja, sproži. Puščica zleti in zadane tarčo. V sredino ali pa ne. Seveda si športni tip človeka želi zadeti tarčo, meditativni tip pa se bolj osredotoča na celoto; pravzaprav je že sámo dejanje njegov cilj. Ker ni bistven nagib, je v dejanju zajeto vse: merjenje, napenjanje, sprostitev, zadetek. In prav s to menjavo je zaznamovano tudi naše življenje.

Kje je cilj? Friedrich Nietzsche zapiše:

Čas je, da si človek določi cilj. Čas je, da človek posadi seme svojega največjega upanja. Njegova zemlja je zaenkrat še rodovitna, nekega dne pa bo osiromašena in izčrpana in na njej ne bo več zraslo nobeno visoko drevo.

Iz Shakespearove drame Hamlet včasih citiramo Polonijev nasvet sinu: “Predvsem pa to: samemu sebi bodi zvest”. Polonij je bil neumen starec, toda njegov nasvet je dober.

Toda, ali vemo, na koga se nanaša ta »samemu sebi«, kdo je, ki naj bi mu bili zvesti? Vprašanje “Kdo smo?” je lahko predmet dolgih razprav. V načelu je tisto, kar imamo v nekem trenutku za “jaz”, odvisno od tega, kje je tedaj osredotočena naša zavest(nost). Na zgodnji stopnji našega razvoja, ki poteka skozi mnoge inkarnacije, ali pa v sedanjem življenju, ko smo še dojenčki, je “jaz” naše fizično telo. Ta odnos se je ohranil v jeziku, saj rečemo: “Zebe me”, “Lačen sem”, “Zob me boli” ali “Udobno mi je”, in mislimo, da vse to doživlja naše telo.

Veliko je že napisanega o višjem zavedanju, o nadosebnem zavedanju. O zmožnosti doživljanja resničnosti življenja skozi neosebno prizmo zavedanja. Doživljanje resničnosti mimo omejitev našega ega, oziroma doživljanje izkušnje svobode od svojega Jaz-a. Precej abstraktni pojmi, med katerimi ni kakšne jasne ločnice. Tako, kot je ni v prehodu zavedanja otroka v zavedanje odraslega.

Zavedanje je namreč kot vesolje, ki se odkriva pred našimi očmi. Podnevi je omejeno z obzorjem modrega neba. Sončna svetloba je v tem primeru slepilo- slepilo kot iluzija, ki jo tvori mehanika delovanja našega razuma. Vendar bolj kot se večeri, več vesolja se nam odkrije. In lahko se že strinjamo v tem, da je izza modrega neba neverjetna razsežnost in globina.

Kateri so vzroki tvojih problemov? Kako lahko premagaš te probleme? To so pomembna vprašanja, o katerih govori v Londonu živeči indijski duhovni učitelj Swami Nirliptananda v tečaju o svetem hindujskem besedilu, Bhagavadgiti ali Gospodovi pesmi. V njej se duhovni iskalec - Ardžuna pogovarja z Gospodom Krišno, ki je utelešenje čiste ljubezni in ki bi mu v krščanstvu ustrezal Kristus.

Krišna Ardžuno uči o nasilju in nenasilju, o človekovem nesmrtnem bistvu in o pravilnih odnosih. Vendar doktrina Bhagavadgite ne govori le o morali in etiki. Njen nauk nagovarja tudi človeka samega. Govori tudi o tem, da se mora posameznik prefiniti in prečistiti svoj razum. Če zaradi tistega, kar delamo v življenju, nismo boljši, ampak ostajamo človek istih navad, pomeni, da se ne prefinjujemo, da ne delamo pravih stvari da bi duhovno napredovali. Zelo pomembno za nas je, da vemo, kaj naj bi delali v življenju in kaj je osnovni vzrok za naše probleme. Objavljamo odlomek iz njegovega tečaja o poti do miru in sreče.

Piše: Peter Liefhebber

Prvi dve besedi, ki jih je izgovoril Imad Elawar, ko še ni dopolnil dveh let, sta bili 'Jamileh' in 'Mahmoud'. To samo po sebi ni nič nenavadnega, če ne bi ta libanonski otrok kasneje zatrjeval, da sta to imeni ljudi, ki ju je poznal v svojem prejšnjem življenju.

Za njegovo družino so napočili zmedeni časi. Mali Imad je nenehno govoril o svojem 'prejšnjem življenju'. Omenjal je imena ljudi, govoril o svojem imetju, povedal je, da se je včasih pisal 'Bouhamzy' in da je živel v libanonski vasi Khriby (še preden je znal ime pravilno izgovoriti je govoril o 'Thlibyju'), nedaleč od vasi Kornayel, kjer je živel sedaj.

Piše: Sonja A. Mrak

Mnogo ljudi želi živeti v skladu z duhovnimi ideali, med katere spadajo nesebična pomoč drugim ljudem, širokogrudnost, ljubeznivost, radodarnost in še nekaj takih lastnosti, saj v številnih knjigah lahko preberemo, kakšno je idealno vedenje, h kateremu bi morali neprestano težiti.

Pri tem pa pogosto pozabljamo, da je večina ljudi danes na dokaj nizki stopnji čustvene zrelosti in zavesti o odnosih. Ljudje so ali preplašeni ali pa se premalo zavedajo občutkov in potreb drugih ljudi ter tako niso sposobni spoštovati njihovih osebnih meja. Tako se lahko oseba, ki se neprestano trudi biti ljubezniva in je pripravljena pomagati vsakomur, znajde v položaju, ko drugi ljudje te lastnosti od nje preprosto pričakujejo in jo na ta način izčrpavajo.

V naši okolici je živela družina, v kateri je vladal alkohol. Ker ženo dobro poznam in me je njena zgodba ganila do srca, sem se odločila, da jo zapišem.

Njen mož je prihajal vsak dan pijan domov in jo pretepal, ona pa je to molče trpela in gledala. Mož hodi v službo v bližnjo tovarno, vendar pa je na delovnem mestu velikokrat pijan, tako da je bil predlagan v disciplinski postopek. Sama ima dokončano le osnovno šolo in ni bila nikjer zaposlena. Sama je skrbela za družino ter je bila ekonomsko in čustveno odvisna od moža. Pogosto je jokala, bilo jo je strah in bila je polna občutkov krivde.

Nikoli v življenju nisem znal moliti. Nisem vedel, kako. Končno se nisem niti več trudil, da bi se naučil moliti.

Hčerka je prosila župnika, da bi prišel obiskat njenega bolnega očeta. Ko je župnik prišel, je našel bolnika na postelji, podprtega z dvema blazinama. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je takoj pomislil, da so očetu rekli, da ga pride obiskat.

»Kot vidim, ste me že pričakovali,« je dejal župnik.

Človek se je od najbolj ranih dni svojega zavestnega bivanja zanimal za sanje. Sanje v glavnem zadevajo astralno življenje; v dobi Atlantide, ko je človekovo zavedanje temeljilo na astralni ravni, je bila osnovana popolna znanost o sanjah. Z minevanjem dob in še zlasti z zatonom in kasnejšim dokončnim uničenjem atlantske civilizacije pa se je ta znanost izgubila.

Danes jo do neke mere oživljajo posamezni psihologi, ki poskušajo dokazati povezavo med sanjskim življenjem in stanjem svojih pacientov.
V vsem tem času pa zanimanje za sanje ni nikoli pojenjalo in vsaka civilizacija je poznala mage, preroke, vedeževalce in jasnovidce, ki so razlagali sanje članom kraljevih družin, inteligenci in človeku z ulice.

Brezpogojna ljubezen do samega sebe in tako do Boga-Boginje, ki vi ste, je izvor vsega. Kdor ne zmore iz srca sprejeti in ljubiti samega sebe, točno takega, kakršen je, ne bo mogel ljubiti nikogar in ničesar. Niti verjeti, da ga ljubijo drugi.

To bosta poskušala le glava in razum, da bi nekaj pridobila ali nečesa ne izgubila. Morda zato, da bi svetu pokazala ljubeč obraz. Za to masko, ki ste si jo nadeli za druge, pa boste trpeli. Ko boste šli mimo ogledala, se boste pogledali in si rekli: »Kako sem debela in koliko gub imam. Pa prevelik nos. Niti kilometra ne morem preteči. Vsi sošolci so že diplomirali, samo jaz ne. Sem pa res nesposobna. Nihče me ne mara.«

Kaj vse je naša energija? Kaj pomeni obvladovati svojo energijo? Večkrat slišimo »ta človek pa ima dobro energijo« ali »v tem prostoru je fajn energija« ali »danes nimam energije za nič«. Energija je gonilna sila našega fizičnega telesa ter poganja naš celotni energijski sistem (čakre, meridiane, avro). Oblika energije v našem sistemu so tudi naše misli in občutki.

Vsak posameznik se že rodi z določeno količino in »vrsto« energije, ki določa njegove značilnosti in način delovanja. Od tega, kako ravna s to energijo skozi življenje, pa je potem odvisna kakovost njegovega življenja. Ta energija, s katero smo rojeni, nas dela tudi drugačne od drugih, po drugi strani pa smo si z marsikom zaradi podobnih energij bliže in si »pašemo«.

Sfinga je že od Starega veka izrazna forma za nerazložljive stvari našega življenja. Najdemo jo v mnogih starih visokih kulturah sveta; glava in gornji del telesa sta človeška, prehaja v levjo telo, včasih ima tudi krila, obličje pa je enkrat moško, drugič žensko. Uteleša človeka v njegovi razdvojenosti; na eni strani zemeljsko bitje, ki pa ve za svojo višjo božansko poklicanost.

Oznaka, pod katero danes poznamo bitje pol človek – pol lev, imenovana »sfinga«, izvira iz stare Grčije Daveče in grabežljive demone smrti so tod imenovali «sphinges«. To nam kaže, da so Grki mistično bitje sicer prevzeli od Egipčanov, dodali pa so drugače niansirano, čeprav ravno tako skrivnostno osmišljenje, v razvojnem procesu, ki ga je doživljalo človeštvo v različnih časovnih obdobjih na različne načine. To se opazi pri obeh najbolj znanih predstavitvah sfinge. Sfinga pri Gizi in pripovedi o tem bitju v grški mitologiji.

Ezoteriko bi morali obravnavati kot celoto in se izogibati prevelikemu poudarjanju izoliranih pojmov. Vendar pa v vseh zgradbah obstajajo zidaki, ki jih lahko izpustimo, ne da bi to vplivalo na njihovo čvrstost - morda pustijo le majhno napako ali pomanjkljivost, ki jo lahko kasneje popravimo. Obstajajo pa seveda določeni vogelni ali temeljni kamni, ki izpolnjujejo vitalno funkcijo in brez katerih stene ne morejo stati. V ezoterični zgradbi ima takšno ključno vlogo duša.

V prejšnjih člankih smo večkrat omenjali dušo, sedaj pa je čas, da si ta pojem pobližje ogledamo. Toda to je zahteven predmet! Duša je nekaj tako neotipljivega, brezobličnega in subjektivnega, da jo resnično težko opišemo z besedami. Morda jo najbolj ustrezno opišemo kot notranjo luč, ki včasih razsvetli celotno bitje. Vendar pa ne bo noben opis omogočil človeku, ki še ni imel stika s svojo dušo, da bi razumel notranji jaz, skritega opazovalca in upravljavca.

Kadar trošite čas in energijo za strahove, kakšni ste v očeh drugih, ste v krempljih ega. Vaš nenehni spremljevalec bo strah.
Ego uporablja strah kot pripomoček, s katerim zapira pristni ljubezni vstop v vaše življenje. Ker v njem ni navzoča ljubezen, ste se uklonili egu in spustili strah na mesto, kjer bi morala biti ljubezen. Dovolili ste egu, da je nadomestil božansko.

Ego poskuša prekiniti stik med vami in ljubečo navzočnostjo v vas, kajti on sam je osredotočen izključno na zunanji svet. Ego se boji, da bo umrl, če se boste povezali s svojim notranjim delom. Imeti rad bojazljivi ego, tudi v trenutkih, ko nam kot tehniko svojega preživetja ponuja sebe, utegne biti eden najzahtevnejših izzivov na duhovni poti.

Ohranjati mir in stremeti k harmoniji občutkov ne glede kakšne preizkušnje dobivamo, je delo na sebi. Človek, ki se zave, da je življenje težko, ko se upira Božji pomoči, ko se zaveda, da sam ne zmore naprej ne nazaj, da potrebuje za rešitev situacije pomoč nekoga, ki je vedno pripravljen pomagati in zmore vse, je na duhovni poti.

Zavedanje, da smo mnogokrat le orodje v Njegovih rokah, da resnično nismo sposobni in nemalokrat nemočni pred izivi življenja, pa je že prvi korak na poti, katero smo imeli priložnost in smo si jo izbrali. On ve koliko zmoremo in ne naloži nam (ne srečamo se s situacijo) težje lekcije, kot bi jo bili sposobni osvojiti. Vendar vedeti moramo, da nam ni potrebno, da se učimo in Živimo sami, da sami premagujemo vsakodnevne težave, da se sami soočamo z oviramo, ki izgledajo na prvi pogled nepremagljive.

Roka je psihološko ogledalo človeka in njegove usode. Ali mudre razodevajo govorico bogov? Dvominutna meditacija z rokami izboljša počutje in zdravje.

Zgovorne roke
Ljudje se izražamo z besedami, a tudi z gibi rok. Že otrok zaploska, če mu je nekaj všeč. Pozdravljamo se tako, da si stisnemo dlan. Odobravanje izražamo z dvignjenim palcem. Če se želimo obvarovati pred negativnimi vplivi, prekrižamo kazalec in sredinec. Z žuganjem kažemo neodobravanje ali sovraštvo. Kadar izražamo iskrenost in srčnost, si dlan polagamo na srce. V predkrščanski Evropi so z dvigovanjem rok proti nebu klicali božanske sile.

Morda sta pojma življenje in smrt postala tako nasprotna zato, ker je taka izkušnja naše zavesti. Ta izkušnja se potem projicira skozi naš razum. In očitno je taka, da se življenja oklepamo kot nečesa odrešilnega, smrti pa se bojimo, kot nečesa pogubnega. Vse kaže, da zavest na tej stopnji razvoja še nima izkušnje večnosti. Če bi jo imela, bi to intuitivno vedeli in odnos do smrti bi bil bistveno drugačen.

Ego zavest ni vsebina, ki bi se pisala v knjigo večne modrosti. Še ni jasna in svetla luč na nebu Stvarnika. Njena energija je medla in razpršena. Z ostalo energijo se staplja v koprenasto polje kolektivne zavesti. Ne zmoremo še v sebi ustvariti centra moči, kar bi nam omogočilo večno zavedanje.

Nihče ne more oporekati dejstvu, da je svet oziroma stvarnost silno domišljen, inteligenten sistem. Ljudje, ki to stvarnost zaznavamo, imamo različne sposobnosti razumevanja, doživljanja in dojemanja skrivnosti tega sistema. Te sposobnosti so v skladu z dometom naše zavesti.

Med telesnim ustrojem popolnega nevedneža in največjega modreca ni opaznih razlik. »Strojna oprema« obeh se praktično nič ne razlikuje, razlika je v »programski opremi«, v »glavi«, natančneje rečeno v moči zavesti obeh osebkov. Prvi pozna komaj kaj več kot potrebe svojega telesa, drugi pa uporablja zakone vesolja in zna svojo energijo modro uporabljati. Zavest prvega je – lahko bi rekli – še speča, neprebujena, drugega pa zelo budna, čuječa in dejavna. Domet zavesti je podatek, do kam z razumevanjem sežemo in kolikšen del stvarnosti obvladujemo. Domet zavesti je pravzaprav tisto, kar najzgovorneje govori o sposobnostih in kakovosti življenja človeka.

Tokrat bi vam rad na grobo predstavil eno od sposobnosti, ki jih posedujemo, pa za to le redko kdo ve. O tem namreč nismo dovolj poučeni ali seznanjeni. Vsi, ki ta znanja že uporabljajo, pa pripovedujejo o neverjetnih izkušnjah, užitkih, pridobitvah ter na splošno bolj samozavestnem in kvalitetnem življenju. Ta sposobnost je - za večino nepoznan način sanjanja - lucidno sanjanje.

Kaj so lucidne sanje (LS)? Za razliko od navadnega sanjanja, se v lucidnih sanjah zavemo, da sanjamo. To nam omogoča, da zelo živo izkušamo svoje sanje in se jih tudi spomnimo do potankosti. Veliko lucidnih sanjačev prisega, da so LS bolj žive od realnosti in da so vsa čutila neverjetno prebujena. Seveda je vse to odvisno tudi od stopnje in izkušenosti lucidnega sanjača. Tudi v tem primeru vaja dela mojstra.