Berem svoje življenje.
List za listom.
Tu pa tam se še posebej ustavim.
Spomin mi odtava v drugi čas.
Nenadoma postane vse živo, resno in moje.
"To sem jaz," si mislim.
"To je moje."
"To izhaja iz mene."
Bolečina se zbudi.
Pogleda me.
In jaz njo.
Stari znanki sva.
Ni nama do prepira.
Obe veva, da je najbolje,
da pustiva druga drugo pri miru.
Vse sva že doživeli skupaj. Najbrž.
Nič novega ne moreva storiti druga drugi.
Veva, da sva skupaj.
Povezani.
V neki simbiozi.
Ne ravno po lastni izbiri, se zdi...,
a na koncu je vendarle jasno,
da druga brez druge ne bi bili to, kar sva,
brez nje, ne bi bila to - kar sem.

Odmaknjeni
v sončne ulice,
kjer se vesolje krči
na velikost srca
in speve norosti,
obirajo sadeže prostosti.

Hip se nebrekne
in zareže ostrina glasu.
Nepomembna izparina teme,
zdivjana gmota v slak.

Sem hotela pisati o rožah, cvetju,
ki so okras pomladi, poletju,
nas čudovit vonj omami,
nas iz sna predrami.

Naj pišem o ptičjem žgolenju,
petju ptic in o žvrgolenju
vsako jutro, dan pojo,
da nam je lepo.

Toda ne, pisala bom o letalih,
srebrnih pticah na nebu,
zato, ker onesnažujejo zrak,
a z njimi peljal bi se vsak...

Ljubiti nekoga res ni problem,
a koga jaz ljubim povedat ne smem.

Res te zasvoji,
na konc te zapusti, pusti ti črne dni,
da pol brez tebe spi.

Kje so sanje naše,
k vsak jih baše vase,
v oblakih misli pase, pa drži se zase.

Ve da ma problem,
a zjeban je sistem,
zato izpade k kreten.

Prebujam v viharjih..
se, nočeh pomladnih,
mi bučanje neba spanca ne da,
me misel nate preganja,
še takrat, ko se sen v svetlobi dneva izgublja;

in spet pri njej sem,
k njej se rad vračam,
se objemu njenem prepuščam,
šumu njenemu, njenim valovom,
so kot tvoje roke nežne,
ki mi pomirjajo dušo-srce;

Rekli so mi, saj bo...
Le kako vedo, da bo ?
Pa saj me le mirijo,
morda pomilujejo !

Vendar me ne razumejo,
Ali pa nočejo, ne čutijo,
da me razjeda bolečina,
da me boli izrečena laž.

Vendar je minila bolečina,
laž je odnesel veter,
dan pa je ponovno lep,
s soncem obsijan.

Polona61

Pridružujem se ti, čeprav ne vem, kdo sploh si.
A družbe nikoli ni preveč, zato pridi k meni, ne boj se noči.
Nestrpno čakam nate v temi,
v belem snegu, kjer si pustil sledi.

In čeprav te nikjer videt ni,
slutim in čutim, da v bližini si.
Naj gredo zima in sneg in megla daleč proč,
čakam pomlad in sonce in tebe in krajšo noč.

Vesolje vselej vse zapiše,
vseh nas minuse in pluse,
vse dobre in sramotne namene,
da nam nato pravično vse vrne.

Slaba setev težko na dušo leže
in se rada na telesu pokaže;
so premalo zdravila, jok, romarska pot,
izgovori, ponudba neštetih zmot.

So bolezni nesreče prav resen klic,
da se ovedemo, vse popravimo,
dušo in telo razbremenimo,
da še vesolje bo madeže izbrisalo.

Kot dih, dotaknil
si Se mojih sanj,
neviden si očem,
sluhu Si neslišen,
prijeti Te mogoče ni,
podoba Tvoja prej zbledi.

Pa vendar vem, da Si,
dotaknil Si se mojih sanj,
v njih mene ni bilo,
bil sij je Tvoj samo.

Oči sem zjokal, bil na tleh sem, se pobiral,
ko odhajal moj oče je, mi se svet je podiral,
da kmalu se vrne, so vsi govorili, kot eden
otožni...žalostni, obljubim jim :
"ne bom več poreden!"

Razumeti dovolj, mi čas ni dovolil, zakaj oče moj,
je moral oditi, k stricem v belem, v belo hišo...
z njimi živeti dihati isti zrak, življenja biti boj,
res nisem doumel, zanj... borbo njegovo.

Zlata kolesa drobijo
ledene kaplje v očeh,
pribite z žeblji v razporke duše,
obložene s suhimi luskinami
v velikem viharju sončnega prahu.

Plavala sem in prelistavala dneve
v mogočni prostorski razsežnosti časa
in našla še eno cvetoče drevo
v zelenem lišaju zapuščenega kraja
z neizrekljivim vonjem po višini leta
ptice in njenih gorečih peruti,
ki je držala v kljunu zrno spomina.

Danes je lep dan,
ni težak
in
ni zaspan.

Dane se imam lepo
naj bo vedno tako,
lahko in veselo.

Pogled skozi okno, v vsemogočne valove Atlantika,
Zvezde, kot bi nad menoj potovale,
V neznane galaksije in tudi same v valovih trepetajo.
Kot poskočno srce utripajo v enakih presekih,
Val morja se mogočnih skal ovija,
Veter magnetično piha in se v molk zavija,
Nad morjem se pojavi, bela, rahla smetana,
Ki te skoraj kliče, da bi se predal njeni mehkobi,
Zakaj smo navsezadnje ustvarjeni,
In kam smo pravzaprav namenjeni.

Ne želiš moje pomoči,
ne želiš moje ljubezni,
ne želiš nič od mene,
niti da ti olajšam bolečine.

Preveliko je tvoje trpljenje,
ker ljubezen ne seže do tebe,
krvaveče so tvoje rane,
ker ne dovoliš bližine.

Ne želiš toplega objema,
ne želiš mojega dotika,
obstal si sredi življenja,
kjer ti vlada le tema.

Živeti za trenutek,
Ali živeti za večnost,
Uživati v prebujanju,
Ali umirati v pričakovanju večera.
Kaj najbolj zajame jutranji smeh,
Lepoto enega spokojnega dneva,
Preživetega v ljubezni,
Kot bi bil zadnji.

Vseskozi zlorabljamo besedo svoboda,
V dejanjih nekako beseda izzveni,
Od nekdaj bolj ljubimo sovraštvo,
In to nas, na žalost krepi.

Neskončne vojne brez smisla,
Nam nikoli ne bodo v poduk,
Večni bomo ujetniki lastnih zablod,
Zaman čakali na človeški preporod.

Živimo v času femicida,
Nismo sposobni širšega uvida.
Tehnologija nam ne bo zadostovala,
Nikdar ne bo tista, ki nas bo povezovala.
Niti povzemalnik ne bo zmožen,
Zajeti tisti bit, srž problema,
Človek bo vedno uganka, večna dilema.

Drevesa v vetru blažijo,
V meni bolečino,
Nocoj mi bele snežinke ne dovolijo,
Da bi utišal sanje,
In skozi majhne špranje,
Uvidim v daljavi upanje.

Danes ne vidim izhoda,
Prespati si želim noč,
Ker če me korak zanese v neznano,
Mi jutri ne bo več dano,
Videti meglico in prostrano obzorje,
Namesto tega bom vdano,
Skoraj obvezno,
V notranjosti razklan,
In povsem trezno,
Strmel bom v brezno svojih spoznanj.

Svet je zame nerazumljiva resničnost.
Žaganje in pripravljanje lesa, zažiganje ognja,
brušenje nožev, daritev, posvetitev.
Parodija za viteze vere v neskončnost.
Kakšna razsežnost vere čez rob
nevidnega in nevednega.
Krog in tema tam čez.

Kje je neskončnost?
Do kod sega?
Se začenja pred rojstvom
in se konča po smrti?
Vmes je življenje s svojim začetkom
in končnostjo, za vsakogar na svoj način.
Jezik liže rano, da bi prišel skozi meso do duše.
Človek je upanje,
ki sega v prihodnost teme.

Sedanji čas je prozoren do dna začetkov,
ki so pomenila svetleče ozadje neke nujnosti,
ki je nastala sama od sebe.
Kot zlata podlaga bizantinskega mozaika neba
sanjaču, ki hoče razumeti nedojemljivo sijoče v obraz.
Na začetku je bila ničelna točka in praznina, ki je zasvetila
slepim očem. Ob gorišču ognjev stoji človek, ki išče izkušnjo
presegajočega. Prime kamen in ga vrže v reko
in reka odgovarja. Stopi na rob orbite in s svetilko
opazuje, kaj je zgoraj in kaj je spodaj.
Spozna, da smo na svetu brez zgoraj in brez spodaj.
Nebo je obraz brez obličja, ki nima ne starosti, ne let.

Jadro srečnih vetrov
me je peljalo o Orfejev objem,
da bi me pripravil na petje.
Če se mojstru petja ni posrečilo
spremeniti sveta, se bo morda
to posrečilo meni.

Sledila sem jutranji svetlini
in slišala petje slavčka.
Žvrgolel je med vejami dreves.
Strmela sem v nebo in videla,
kako oblaki trgajo tkanino pogleda
in jo na novo tkejo.

Metaforična želja po nesmrtnosti
odpre okna mistični besedi ljubezen
s podrastjem davno ugaslih zvezd.
Poglej v nočno nebo!
Odpre se okno v neskončnost.
Oko vstopi v rdeče bivanje
prehojenih dob sončnih zatonov.
Misel se sprehodi skozi stare
zamolčane besede,
ki so skozi indigo odtisnjene
v temno karminasto kri.
Na morskem dnu Univerzuma
se razrašča kolorit potopljene biti.

Luščim spomine,
se preverjam in spoznavam,
da izmerim samoto življenja,
ki mu dodajam sebe.

Tam gor visoko,
tam kjer je pesem poletela v višave,
tam se izčistijo sanje.
Spoznati se moram od zunaj
v telesu, v katerem sem.

Nič pametnega se nisem spomnila,
pa me je kar naenkrat prešinila misel,
da bi vas povabila navznoter,
kjer je molk ovit z vprašanji,
ki kličejo vaša imena.
Na obrežju svoje krvi vas čakam.
Morje je ugodno za plovbo
na sončno in cvetočo obalo.
Vrtnarica vam odpira dveri.
Ko odplujete, se malodušnost spremeni
v pričakovanje in nekaj svetlobe se bo
stkalo med nami. Dobrodelno roke
bodo spuščale semena v brazde.
Ko zagorijo ognji, bo njiva pripravljena
za žetev v najglobljem smislu zemlje.

www.tatjana-malec.si