Piše: Vesna V. Godina v Vivi www.viva.si

Veliki vodja - veliki oče
Že večkrat sem zapisala, da je pri Slovencih pravzaprav zelo preprosto napovedati izide slehernih volitev: treba je zgolj pogledati kandidate in kandidatke ter izbrati tistega, ki se zdi najboljši približek Velikemu drugemu. Torej osebo, ki ve, ki obvlada, ki bo skrbela zame, na katero se lahko oprem, ki ji lahko zaupam, ki ji, tako kot majhen otrok, podam ročico in ki me bo vodila skozi življenje ter me ob tem varovala.

Po tej logiki je zmagoval Kučan, nato Drnovšek, zato sta izgubila Demos in Brezigarjeva, po tej logiki je pred leti na volitvah zmagal Janša in za njim Pahor, po tej logiki si je Janša s pripombo o kruhu v smetnjakih zapravil svoj politični kapital in po tej logiki je zmagal Janković. Nezmotljivo.

Demografske spremembe in vse bolj starajoča se družba puščajo številne posledice in nam nastavljajo nove izzive, na katere bomo kot družba morali znati odgovoriti. Razlike med generacijami se večajo, prav tako se veča tudi pritisk na javne finance. Na vse te izzive lahko odgovarjamo zgolj skozi prizmo medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti, ki mora potekati v obe smeri.

Danes, ko odpiramo razpravo o reformi pokojninskega sistema, moramo na agendo jasno postaviti tudi interese generacij, ki bodo pokojnine uživale šele čez desetletja. Pokojninski sistem moramo napraviti vzdržen v smeri, da bo ponovno užival zaupanje tudi mladih generacij. Mladi moramo biti tako fokus te reforme. Trend slabšanja ekonomskega in socialnega položaja mladih, v primerjavi z ostalimi generacijami, moramo ustaviti in ga obrniti, da bomo dosegli potrebno družbeno kohezijo, ki bo zagotavljala razvoj in napredek družbe.

Med predavanjem me je nekdo vprašal, ali je mogoče ustaviti kapitalizem. Odgovoril sem, da je kapitalizem že implodiral, kar pomeni, da se že nekaj časa sesuva sam vase in da se bo sesuval še naprej, nas pa potegnil s seboj, potem pa sem dodal, da bo njegov neizbežni propad močno pospešilo naravno dogajanje, kamor sodijo zlasti klimatske spremembe, ki že dosegajo razsežnosti kataklizme. Na žalost moram danes povedati še tole.

Znanstveniki so že tako popljuvani in tako imenovani skeptiki so tako neverjetno glasni in arogantni, da se dogaja nekaj nezaslišanega. Objektivni podatki namreč dokazujejo, da so podnebne spremembe veliko hujše, kot so mislili znanstveniki še pred kratkim, vendar o tem kratko malo ne govorijo. Zakaj ne govorijo?

Čas je, da končno sprejmemo dejstvo, da je zdajšnji ekonomski sistem že propadel. Smo sredi borznega zloma, ki bo do temeljev zatresel svet. Praktično nemogoče je predvideti dogajanje v naslednjih mesecih, tednih ali celo dnevih, nekaj pa nam mora biti nedvomno jasno: poti nazaj ni več.

Krize v letu 2016 ne moremo primerjati s tisto v letu 2008. Leta 2008 so bile razvite države v relativno dobri “kondiciji”, danes so zaradi reševanja takratne krize strahovito zadolžene. Podobno je tudi s prebivalstvom.

Recimo, da večkrat ukradeš nekaj piškotov, suhih sliv in žvečilnih gumijev, pa morda še kak kondom v bližnji trgovini ter si visok državni uslužbenec, čigar plača krepko presega dva tisoč evrov neto, če ne štejem vseh priboljškov in privilegijev in dodatkov – na primer za stalno pripravljenost.

Ko te dobijo, rečeš, da je tvoja dolgoletna obsedenost s tatvinami duševna motnja, ki jo je treba zdraviti (na primer na državne stroške), in da je sicer s teboj vse v najlepšem redu, da dobro opravljaš svojo službo, da si domoljuben državljan, ljubeč oče, nežen soprog in prijazen sosed. Naši te nemudoma vzamejo v bran, dodajo, da si dober tovariš, izvrsten politik, športnik, ki redno skrbi za svoje telo, in življenje teče mirno dalje.

Kakšna je moja temeljna predavateljska izkušnja? Izkušnja je, da bi na primer moralno filozofijo prej razložil kaki roži ali obcestni svetilki kot potrošnikom in gospodom oziroma gospem na oblasti. Zdi se, da zlasti elita preprosto ne mara zanjo in se brez sramu udinja Kapitalu, ki morale sploh ne pozna, medtem ko so potrošniki zgolj – potrošniki.

Polni mnenj in zadolženi do vratu hodijo po svetu kot zombiji in brez razmisleka prodajajo naprej to, kar so pred tem prav tako brez razmisleka kupili. Obnašajo se natanko tako, kot od njih prek svojih zastopnikov pričakuje Kapital. Večje ubogljivosti svet še ni videl.

Na Mladinskem svetu Slovenije in Študentski organizaciji Slovenije Vlado RS in vse socialne partnerje pozivamo k redefiniciji socialnega dialoga v Sloveniji in posledično sestave Ekonomsko-socialnega sveta na način, da se vanj vključi tudi predstavnike mladih in starejših. Ne zanimajo nas samo za stolčki za skupno mizo, ampak predvsem to, da smo v socialnem dialogu  slišani in upoštevani kot ključen in enakovreden partner.

Mladi smo zaskrbljeni ob padcu socialnega sporazuma. Kljub temu, da smo bili v preteklosti do socialnega dialoga že precej kritični, predvsem z vidika širitve akterjev, ki so vanj vključeni, smo prepričani, da socialni dialog predstavlja osnovo za sodelovanje med vsemi socialnimi partnerji in je kot takšen zelo pomemben politični instrument za pripravo javnih politik s področja trga dela in socialnih zadev ter njihovo usklajevanje.

Cigani, črnci, južnjaki, Kitajci, muslimani in narkomani so umazani, nasilni, tatinski in leni! … Muslimani so poleg tega še džihadisti (karkoli že to je) in teroristi! … Tako je, odkar je Bog ustvaril svet, in tako bo, dokler bodo ti ljudje tu! … Pa še množijo se kot žuželke … Saj nimamo nič proti njim. Dokler ostanejo tam, kjer so, lahko počnejo, kar hočejo.

Če pridejo sem, pa naj se obnašajo kot mi! In če pridejo, naj spet grejo! Ne rabijo ostati tu, ker potem samo delajo zgago in nekaj hočejo! … Mi tudi ne hodimo k njim! Če gremo, pa se prilagodimo in pridemo spet nazaj. Pa še denar jim nosimo, ki ga ne porabijo za nič pametnega …

JJ in Ljudmila terjata razpravo o Sloveniji, ki naj bi bila na različnih lestvicah sramotno nizko. Mišljene so lestvice, katera država je bolj uspešna, bolj kapitalistična, katera bolj spoštuje človekove pravice, kje je več pravičnosti, kje so ljudje bolj srečni in vse drugo.

Razprava o popolni sramoti sicer ne bo zalegla, saj gre bolj za merjenje mišic & predvolilne golaže & nabiranje političnih točk & moraliziranje, bo pa še en prispevek k siceršnji blaznosti v tej deželi.

Če že nočejo revolucije z noži, vilami, s kosami in z drugim priročnim orodjem, bi lahko sprejeli vsaj revolucijo v umu. Ni tako krvava kot prva, boli pa vseeno, kar ve vsak razumen človek, ko se mu sesuje svet, kot se reče, sesuje pa se takrat, ko trči na povsem nove ideje ali zamisli, o katerih se mu pred tem ni niti sanjalo.

In revolucija v umu je vsekakor potrebna, kajti vsakodnevno poudarjanje radostne novice, da vse vnovič raste, da je BDP tam zgoraj v oblakih in da bo jutri še bolje, je zavajajoče, manipulatorsko in simptomatično, saj vselej pozabijo dodati razmislek o vprašanju, ali je taka rast sploh vzdržna, še bolj pa pozabljajo, da je tam zunaj skoraj pol milijona Slovencev in Slovenk na robu lakote in preživetja.

Živimo v paradoksnem svetu brez prave avtoritete in brez ustrezne vzgoje mladeži, čeprav so 'avtoritete' vsepovsod. Ljudje so jim podrejeni, podrejenost pa je iracionalna. In kakšna je prava avtoriteta? Odgovor je podal Spinoza v delu z naslovom Tractatus politicus in je dober: prava avtoriteta je človek, ki ga izberejo ljudje izmed svojih, da prevzame odgovornost na svoja pleča, odgovornost, da privede debate ljudi do sklepa.

Avtoriteta zato nima 'svojega' mnenja, njena vloga je čisto formalna. V nekem smislu ne misli, zato pa omogoča ljudem, da mislijo in se dvigujejo nad mnenja, ideologije, vraževerje in vse drugo. Prava avtoriteta je bil Sokrat, ki ni vedel ničesar, je pa znal ljudem zastavljati dobra vprašanja, da so lahko mislili. Kako je s tem danes?

Obstajajo črni labodi; krize se dogajajo in revolucije tudi. Noben ekonomist ne more dokazati, da to ni res. In kakšno zvezo ima to s koncem človeškega? Vsakršno.

Vplivni svetovni mediji zadnje čase namenjajo veliko pozornosti dvema temama: Capitalism Could End All Life On Earth; How to Prevent the Next Global Recession. Ali po slovensko: kapitalizem lahko uniči vse živio na tem planetu; kako preprečiti naslednjo globalno recesijo. Nekaj je takoj jasno: nikjer ne piše, da recesije ne bo, in obstaja veliko dokazov, da človeštvo ne uničuje planeta, temveč predvsem sebe in vse živo, o čemer sem že razmišljal. V Sloveniji tem temam vodilni mediji ne namenjajo nikakršne pozornosti, vendar nas to ne preseneča. Prebral sem še eno knjigo: Chris Hedges, Wages of Rebellion: The Moral Imperative of Revolt.

Za probleme v svetu vedno krivimo druge: državo, korporacije, politike, direktorje, tajkune, druge ljudi in tako naprej. Za globalno segrevanje so krive korporacije, za vojne politiki, tajkuni uničujejo podjetja, drugi ljudje so pohlepni itd.; vedno je kriv nekdo drug. Ali pa vse združimo in za vse okrivimo krivičen sistem, ki uničuje nas in svet. Pa so res za vse krivi drugi ali od nas ločen sistem?

Mohammed Mesbahi v izjemnem članku Božič, sistem in jaz pravi drugače (tudi vse nadaljnje besedilo v navednicah je iz omenjenega članka): “V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu.”

Ekonomisti so izračunali, da je ameriške davkoplačevalce samo iraška vojna, ki traja že bistveno več kot desetletje in pomeni zgolj pobijanje ljudi ter destrukcijo vsega, stala – primite se ali pa sedite, da ne padete – več kot 3000 milijard dolarjev.

Politiki, bankirji in drugi okravateni obenem pridigajo navadnim ljudem, da morajo še bolj zategniti pasove in dajati bankam, ki jih potem slovenska vlada prodaja za simbolično ceno privatnim skladom, zlasti pa jim govorijo, da je njihov standard življenja odločno previsok. Poet in doktor še dodajata, da je Juga propadla in ostala brez denarja, ker je bila komunistična partija totalitarna, država pa policijska.

Menda zato, ker ne dohajajo napredka. Novih orodij in strojev ne znajo niti uporabljati, kaj šele izdelovati ali si jih celo izmisliti. Trmasto se upirajo tudi prednostim in olajšavam, ki bi jih te reči omogočile v njihovem načinu življenja. Na vsak način hočejo živeti po starem, čeprav je to težje in dražje, čeprav zahteva več časa in prostora ter je manj smiselno.

Vse to drži, a tako je že od pamtiveka. Starci so se vedno upirali novostim, zato so jih morali mladci uveljavliti na silo in mimo njih. Kljub temu pa so bili starci večino zgodovine spoštovani. Torej mora biti boljši razlog, da jim dandanes, v 'razvitem' svetu, vztrajno manjšamo vrednost.

Čez nekaj let, ko se bo zaostrila ekonomska in politična kriza, bodo ekonomisti, politiki, bankirji in drugi po vrsti izjavljali, da jih je presenetilo in da krize nihče ni mogel predvideti, saj je vse raslo in bilo sončno in čudovito in harmonično.

Pisec teh vrstic bo takrat le navedel datum današnjega prispevka. Mimogrede: Arktika se segreva hitreje kot preostali del sveta, zato se zmanjšujejo razlike v temperaturah med severnim tečajem in ekvatorjem. In če mislite, da je te dni ob Sredozemskem morju vroče: na začetku julija so temperature znotraj arktičnega kroga ponekod dosegle 37.1°C.

Marx je večkrat zelo jasno zapisal, da kapital potrebuje vse večjo produktivnost ter da vrednost ustvarjajo zgolj in samo delavci.

V tej deželi pa okravateni gospodje, urejene gospe, pripadniki elite, ministri in politični prvaki, izvoljenci ljudstva, bogataši, razni delodajalci in drugi ljudje vedno znova vzklikajo in se pridušajo, da je delovna sila pri nas predraga, da so stroški dela previsoki, da so sindikati premočni in da naj država za božjo voljo že nekaj stori, da se bodo zadeve spremenile tako, kot predlagajo sami, saj najbolje vedo, kako naj bi zadevam stregli: delavci naj živijo od zraka, da ne bomo imeli stroškov z njimi, ustvarjajo naj vrednost, ki jim jo bomo pobrali, obenem pa naj postanejo boljši potrošniki, da si bo kapitalizem opomogel, saj je povpraševanje po dobrinah in blagu čisto premajhno.

Gibanje je življenje in življenje je gibanje!

VSESLOVENSKI PROSTOVOLJSKI PROJEKT Z ENERGIJO GIBANJA, REKREACIJE IN ŠPORTA

Letošnji september bo zaznamovan z gibanjem, rekreacijo, športno rekreacijo in športom – prihaja Simbioza Giba 2015! V tednu med 21. in 27. septembrom 2015 bo projekt povezal resnično vse generacije, od – 9 mesecev do 100 + let. Po celotni Sloveniji bodo lokacije s športnimi objekti, vrtci, šolami in predvsem z naravnimi danostmi odprle vrata največjemu vseslovenskemu projektu medgeneracijskega sodelovanja.

V izjemnem intervjuju Bruce-a Wagner-ja z antropologom in vidcem Carlosom Castanedo v marcu 1994 je med drugim tudi tale zanimiv odlomek:

Popil sem preveč coca col in bil sem paranoičen. Castaneda mi je rekel, da je sladkor ravno tako učinkovit morilec kot "zdrav" razum. In je nadaljeval: "Mi nismo "psihološka" bitja. Naše nevroze so rezultat tega, kar damo v usta." Bil sem prepričan, da je videl moje energetsko telo, kako seva coca colo. Počutil sem se absurdno, poraženo.

"Duhovne poti ni nikoli konec. Ni tega, da nam nekaj uspe na njej, potem pa si vzamemo "dopust". Ni dopusta! To je koncept srednjega razreda – ideja, da če ste dovolj dobro delali, potem ste si pridelali dopust. To so neumnosti."

Vsak človek je lahko čudovit, je rekel pred časom pripadnik elite, ki ga ne poznam, saj se ne gibljem v svetu slavnih in elitnih. Stavek je izrekel v povezavi z neko debelo gospo, ki je takisto ne poznam. Gospa je bojda še bolj slavna od tistega slavnega gospoda in ima veliko sledilcev v kibernetičnem prostoru, kjer se oblikujejo njeni socialni profili.

Pravzaprav ne vem, zakaj tole sploh pišem. Morda je polna Luna ali pa kakšna kozmična energija negativno vpliva name. Kljub temu nadaljujem, saj na Luno ne morem vplivati, na kozmične sile pa tudi ne. Že jutri bo bržčas bolje; torej je treba zgolj počakati, da napad mine.

Po včerajšnjem predavanju je pristopila gospa in mi rekla: včasih so nam farji prali glave samo enkrat tedensko, danes nam jih perejo 24/7. Popolnoma se strinjam z vami, sem odgovoril. Ko sem prišel domov, sem zvedel še za najnovejši podatek: v Sloveniji živi 410.000 ljudi z visokim tveganjem socialne izključenosti. Med njimi je 290.000 ljudi, ki ne zmorejo več plačevati niti položnic za osnovne življenjske stroške.

Ne spomnim se, da bi kdaj v totalitarni Jugoslaviji kdo pribeležil primerljiv podatek. Nekateri pa ob tem lakonično pravijo, da bi morali dati ljudem občutek, da imajo prihodnost. Kaj pa, če bi raje zgradili svet, v katerem ne bi bilo treba nikomur dajati takega občutka, ker bi ga vsi že imeli?

Zakaj govoriti o veri v komunizem? Zakaj govoriti o zaupanju v ljudi, kakršen je bil Jezus Kristus? Je vse to sploh potrebno, ima kak smisel? Zakaj se človek ne bi zadovoljil s tem, da je potrošnik, da lahko prodaja in kupuje, se potešil z danim življenjem, v katerem mu ni hudega, če ni ravno rojen v Jemnu ali Siriji, in mirno preživel dni, ki so mu odmerjeni?

Mogoče bo zgodovina pokazala za nazaj, da je vera v komunizem res zgolj prazna utopija. Morda se bo izkazalo, da je človeštvo zgolj slepo evolucijsko črevo, ki ga bo nasledila manj neumna živalska vrsta.

'Nevidna roka trga' je bajeslovno božanstvo vere v neskončno rast dobičkov. Kot za vsa božanstva vseh ver tudi zanjo velja, da ni nikoli obstajala, ne obstaja in ne bo obstajala, ker ne more obstajati. Napoti ji stoji prav to, kar naj bi jo usmerjalo – sebična in pohlepna človeška narava.

Nevidna roka trga predpostavlja, da je to, kar je dobro za alfa samca, dobro za celotno krdelo. Poglejmo! Za alfa samca je dobro, da ni lačen, tudi če vlada lakota. Za člane krdela je torej dobro, da si trgajo od ust in dajejo njemu, čeprav jih bo zaradi tega poginilo več, kot če bi bil tudi on lačen. Za alfa samca je dobro, da naskoči vse breje samice, ki jih lahko. Za ostale samce v krdelu je torej dobro, da tega ne počnejo, čeprav zaradi tega ne bodo imeli potomcev.