Slon je prišel do brega deroče bistre reke. Žejen, kakor je bil, se je nagnil čez breg, potopil svoj rilec v hladno vodo in…pljusk! »Kaj? Kaj se je zgodilo?« je bil ves prestrašen.

»Nič ne vidim! Oko mi je padlo v vodo! O neeeeeee,« je slon panično vpil, »izgubil sem oko!« In res je slonovo desno oko padlo iz jamice v strugo. Zmedeno je iskal po vodi in z rilcem ril po rečnem dnu. A bolj kot je tipal, bolj je voda postajala motna, kar ga je se dodatno pognalo v paniko in je pričel obračati velike kupe peska, vse dokler ni prav ničesar več videl.

Nato pa je slišal smeh. Ves jezen se je oziral naokoli, da bi videl, kdo se smeji in ugledal majhno zeleno žabo sedečo na hlodu, ki se je smejala in smejala. »Se ti zdi to smešno?« je zavpil nanjo. »Izgubil sem oko in ti se temu smejiš?« »Smešno je videti predvsem to, kako si vznemirjen.

Kraljev izziv svojim trem sinovom

Seme ni nikoli v nevarnosti, se spomniš? Kakšna nevarnost je lahko za seme? Popolnoma je zaščiteno. Toda poganjek je vedno v nevarnosti, poganjek je zelo nežen. Seme je kot kamen, trdo, skrito za svojo trdo lupino. Toda poganjek mora skozi tisoč in eno tveganje. In vsi poganjki ne dosežejo velikosti, na kateri bi lahko zacveteli v cvetlico, v tisoč in eno cvetlico...

Zelo malo ljudi doseže drugo stopnjo in zelo malo od teh, ki dosežejo drugo stopnjo, doseže tretjo, stanje cvetlice. Zakaj ne dosežejo tretje stopnje, stopnje cvetlice? Zaradi pohlepa, zaradi svoje bede, ker niso pripravljeni deliti... zaradi neljubljenosti, nepripravljenosti ljubiti.

Neosebna ljubezen je res najboljša, vendar obstaja vprašanje, zakaj se večini vedno znova zgodi, da zaradi osebne ljubezni postane sekundarna. Zato, ker jo lahko, namesto, da bi ji dovolili razodetje, poskušamo narediti za sužnjo jaza, ker pa to po svojem bistvu ne more biti ugasne.
Velikokrat se govori o pošiljanju dobrohotnih misli najbližjim..

Osebna ljubezen pošilja svojim ljubljenim dobre misli in občutke, neosebna zdravo izžareva ljubezen vsem in je do vseh pravična. Veliko več boste naredili za vse in tudi za svoje bližnje, če boste imeli popolno ravnotežje, v neosebni ljubezni, kakor če bi brez tega izrekli tisoče dobrih želja in poslali na tone dobrih misli in naredili tisoče dobrih dejanj.

Gora se je dvigala proti soncu, a gora je težka, kamnita gmota, ki jo vleče na zemljo.
V razpoki v njeni notranjosti sta se nekega dne porodila dva izvira kristalno čiste vode, ki sta hotela priti na prosto. A gora ni popustila. Ovirala ju je in dušila. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da sta potočka končno ugledala luč sveta ob vznožju gore.

Kako sta bila utrujena! A časa za počitek ni bilo. Komaj sta pokukala na dan, že sta z vseh strani zaslišala klice: »Dajta nam piti! Dajta nam piti! Klicali so mah, trave, rožice in gorsko cvetje.

Nekoč je živela deklica, enako posebna kot vsi na planetu, na katerem je prebivala. Vsak prebivalec tega čudovitega koščka večnosti, s pisanim rastlinjem in kristalno čistimi jezeri ter potoki, je imel nek poseben dar. Obvladoval ga je do potankosti in z njim doživljal svoj vsakdan lahkotno ter brezskrbno, z vso svojo otroško igrivostjo.

Žal pa je vedno več prebivalcev tega planeta pozabljalo na svoj enkraten dar. Postajali so vedno bolj zaskrbljeni, nesrečni in izgubljeni ... Naša deklica se je spomnila svojega daru. V srcu je začutila neizmerno srečo, ko je spoznala, da lahko zdravi ljudi in živali, da lahko skrbi za planet, ki ga ima tako rada. Ko je s svojo pristno željo nagovorila ljudi v svoji bližini, jim razglasila, da jim lahko pomaga se spomniti njihovega daru, je naletela na leden odziv.

Starejše ljudi znanci pogosto
vprašujejo po zdravju.
Tu in tam kdo ne želi o tem govoriti,
zato odvrne le, da je letom primerno.
Pravi odgovor sebi in vodilo spremembam
bi bil le: nabranim grehom primerno.

Nezadovoljstvu je prav, da ne dovolimo, da požene korenine v našem bitju. Kajti če mu dovolimo da zrase, požene v močno drevo, ki nam vlada. Ohromi nas, ter napravi ravnodušne, da ne moremo narediti nič, ali pa prav malo.

In samo to, so tiste temne sile, za katere mislimo, da nas napadajo od zunaj. Resnično ozaveščenemu radostnemu človeku ne morejo nič, ker jim ne daje zatočišča. Mnogokrat mislimo, da je resnična radost veseljačenje.

Vendar veseljačenje je kot napoj pozabe, h kateremu se zatekamo, da bi pozabili naše nezadovoljstvo in probleme, ali jih prikrili.

Katja je že skoraj spala, ko je bratu zazvonil telefon. Enej je že velik. Katja pokaže njegovo starost s prsti obeh rok. Zase pokaže le eno roko, pa še na tej skrije dva prsta. Ko se je brat pogovarjal po telefonu, se je pokrila čez glavo. A nekaj najbolj glasnih besed je vseeno slišala: »Ja, saj... vse nas mečejo v isti koš... prav...  adijo...«

Katja je bila v trenutku čisto budna. Kaj? Kaj je rekel brat? Da ga mečejo v koš? Rekel je, da vse mečejo v koš! Le kje je tako? V šoli? Ali v glasbeni šoli? Morda pri nogometu? Ampak ne! Saj pri nogometu ciljajo gole, ne koše... Nemirno glavo je skrila v naročje svojega medvedka in tuhtala. Najraje bi brata vprašala, v  kateri koš ga mečejo. Pa si ni upala. Bi se jezil nanjo, ker je prisluškovala?

Isto stvar doseči ni za vsakega enako.
Kar nekdo doseže z lahkoto, je nekdo dosegel z malo moči,
mnogo dela in odrekanj in ima skladno do tega kar je dosegel,
tudi več spoštovanja.
Naj se gre za karkoli pravičnega,
pa ne bi smelo biti tako težko dosegljivo,
da napravi ljudi zadrte in ne tako lahko dosegljivo,
da napravi ljudi nespoštljive.

Edino brezpogojno ljubeč in ponižen,
se bo zmogel dvigniti v višine
in rožo prinesti do Boga.

Vsak dan ti malo podstavim nogo, da bi ti videla, če dovolj čvrsto stojiš na nogah, če si prisebna in pokončne drže.
Naj te ne zmedem – nikogar ne obtožuj, ne krivi ničesar.
V vsej Svoji nezmotljivosti stojim za vsako napako, za zgrešenim, zamujenim.
Pogovarjaj se z Menoj o kaj, kako in zakaj – in dozdevnega storilca potem obvesti, o čem sva se sporazumela.

Ne kloni… majhne udarce je pogosto težje prenesti od močnih.
Um se ukvarja z drobnarijami, duh z velikimi prelomnicami.
Um ne more braniti tvojega miru, temveč te mora tvoj mir braniti pred prezaposlenim umom.

Neokrnjena narava je ena sama povezana lepota in skladnost.

Mehko in ljubo se prelivajo slike, oblike, barve, toni in vonjave.

Vse je v sožitju, vsem in vsemu ljubo in ubrano dejavno.

Le človeški zaletavost in neučakanost ustvarjata ostre kote in korake,
koračnice ter prav take medsebojne odnose.

Koračnice nimajo zgledov v naravi. So budnica prisili,
napadalnosti, sovražnosti, ločevanju in uničevanju.

Butalcem je bilo sitno, da so morali sol kupovati tako daleč. Pot stane, sol ni zastonj in še se zgodi, da je nimaš, kadar bi jo najbolj potreboval. Doma pa je zemlje dovolj in kakšne zemlje – na taki zemlji plenja vse mogoče! Pa so sklenili, da bodo sol pridelali kar doma.

Pa so spomladi okoli svoje koče prekopali rušo, jo povlekli in vanjo posejali sol, da jo bo gospodinja imela kar pri rokah kakor peteršiljček in drobnajk.

In potem je padal dež in je sijalo ljubo sonce in so pričakovali in veselo pričakovali: pognalo je mlado zelenje, bujno šlo v rast in obetalo bogato žetev.

Nekega jutra je Bog stopil pred svojih dvanajst otrok, da bi v vsakega od njih vsadil seme človeškega življenja, preden jih pošlje na Zemljo. Drug za drugim, so otroci prihajali pred Njega, po svojo nalogo in pripadajoče darilo.

Tebi Oven, prvemu dajem seme. Za vsako, ki ga boš posadil, se bo milijon drugih razmnožilo v tvoji roki. Ne boš imel časa gledati, kako bo seme vzklilo in kaj bo iz njega raslo, ker bo vse, kar boš posadil, ustvarjalo nove in nove potrebe po sajenju.

Dante Gabriel Rossetti (1829 -1882) je bil znan angleški pesnik in slikar italijanskega rodu. Nekoč se mu je približal starejši mož. S seboj je imel nekaj skic in slik. Želel je, da bi si jih Rossetti ogledal in povedal svoje mnenje, predvsem pa, ali kaže slikar vsaj kaj umetniškega daru. 

Rossetti si je izdelke natančno ogledal. Prav kmalu je ugotovil, da ne razodevajo umetniškega talenta. Toda Rossetti je bil prijazen in olikan mož, zato je temu starejšemu človeku na kar se da uglajen način povedal, da slike nimajo nobene umetniške vrednosti in razodevajo prav malo nadarjenega slikarja. Bilo mu ga je žal, a ni mogel lagati.

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Podvreči si Zemljo pomeni vzdrževati pozitivno komunikacijo z ljubeznijo in odgovornostjo do vseh oblik življenja. Ne pa iz Zemlje napraviti bolnico ali sovražnico.

Enako kot človek ima Zemlja v sebi moč samoohranitve, a preveč trpi. Razni koncerti, teki ipd. zanjo sicer združujejo ljudi, a so odvrnitev od problema.

Neka žena se je odpravila nakupovat. Vendar je zapravila več denarja, kakor bi ga smela. Ko je mož doma nad njenim ravnanjem negodoval, mu je žena razložila: "Nisem se mogla upreti. Sam hudič me je zapeljal v skušnjavo."

Zakaj mu nisi rekla: "Postavi se za mano, skušnjavec!" jo je mož ostro vprašal. "Prav to sem storila," je odgovorila žena. "A si lahko misliš, kaj je storil? Sklonil se je čez mojo ramo in mi zašepetal na uho: "Draga moja, ta obleka ti tudi zdaj odlično pristoji."

Šolski inšpektor je obiskoval šole, da bi predaval o vulkanih. V višjih razredih je prikazoval diapozitive, kako bruha vulkan. Med zanimivimi slikami je na eni bilo videti, kako vulkan bruha lavo in para se je dvigala kilometer visoko. Otroke so podobe prevzele in so poslušali tako pozorno, da bi slišal iglo, ki bi padla na tla.

Ob koncu predavanja je učitelj poslal po razredu košček lave, da bi jo učenci videli in jo prijeli v roke. Košček lave je potoval iz roke v roko. Zadnji učenec pa jo je prijel, potem pa odnesel k učitelju. Navdušen mu jo je izročil ter dejal: "Gospod profesor, še vedno je vroča!"