Spoštovani!

Člani Rotary kluba Ljubljana Tivoli pripravljamo veliki prednovoletni dobrodelni koncert, ki bo v nedeljo, 4. decembra 2005 ob 19:00 uri, v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Koncert je namenjen zbiranju sredstev za pomoč socialno ogroženemu sedemnajstletniku Aljoši Kuharju.

Aljoša je letos v tragični prometni nesreči izgubil sestrico in očeta. Mati pa zaradi hudih telesnih poškodb, ki so posledica iste nesreče, ni sposobna za samostojno življenje. Tako se Aljoša zaradi stiske, ki je posegla v njegovo življenje in prihodnost sooča še s posttravmatskim sindromom, prepuščen usodi in dobri volji ljudi. Aljoševa žalostna življenjska zgodba je tudi poziv voznikom, da se zamislimo, saj smo žal že jutri lahko sami ali pa je nekdo, ki ga imamo radi, v podobnem položaju.

V času reforme davčne politike, bi morala Slovenija resno razmisliti o nujnosti povečanja davčnih olajšav za dobrodelne namene, je v uvodnem nagovoru na letni konferenci slovenskih ustanov v Ljubljani povedal predsednik DZ France Cukjati. Na intenzivnost dobrodelnosti v posameznih državah "očitno" vpliva tudi prijaznost oz. neprijaznost davčnega okolja za to dejavnost, je pojasnil predsednik DZ.

Vsem vam, ki ste prišli na meditativni koncert za mir v Ljubljano 27. septembra in vsem vam, ki niste mogli priti, a ste se nam pridružili iz daljave, en ogromen » hvala«! Še posebej tistim, ki ste stali celoten koncert in vsem tistim, ki ste stali na mestih, kjer vas moj glas ni mogel jasno doseči.

Iskrena hvala vsem za radodarne donacije, ki so pripomogle k temu, da lahko nadaljujem to delo. Del vaših donacij smo darovali frančiškanom v zahvalo, da smo se lahko zbrali v tej lepi cerkvi, kar je bil pravi blagoslov.

Ta večer je bil osupljiva izkušnja zame, saj sem delala na povsem nov način. Poleg tega, da sem čutila osredotočenost občinstva, ki se je povečevala iz minute v minuto, ko smo skupaj dihali v tišini med pesmimi, smo se osredotočali na mir, karkoli že to za vsakogar od nas pomeni.

Vam je že kdo ustavil na ulici in v nahrbtnik vtaknil 600 dolarjev?!
-v Tokyu v svojem stanovanju
-vam je že kdo ustavil na ulici in v nahrbtnik vtaknil 600 dolarjev?!
-po nesreči pristal v najpopularnejši japonski reviji
-ljudje smo ljudje...

V TOKYU V SVOJEM STANOVANJU
Teden dni nazaj sem stal pred eno izmed gromozanskih stavb v eni najpopularnejših Tokijskih četrti in iskal možnost, da se za nekaj minut priklopim na internet. Bil je mrzel, deževen dan in bil sem sredi najbogatejšega dela sveta, sam s svojim malim zelenim nahrbtnikom, brez denarja in pošteno lačen. Povrh vsega v državi, kjer ne le, da ne znam jezika, temveč ne znam niti brati napisov na ulicah in stavbah. Počutim se kot majhen otrok, ki se še ni naučil niti brati niti govoriti.

Oprezno in počasi sem pristopil do Japonca v poslovni obleki in ga v japonščini vprašal, če govori angleško. Ko mi je s kretnjo pokazal, da malo razume, sem ga povprašal v mešanici japonščine in angleščine, če ve za kak brezplačen internet v bližini.
"Brezplačen internet? Res ne verjamem, da boš v Tokyu našel brezplačen internet. V Tokyu ni ničesar brezplačno. Zakaj pa ne greš v internet cafe tukaj zgoraj?"

PROTI JAPONSKI
-veselo-tragična novica
-obisk mojih najdražjih
-najbolj presenečen obraz v mehiki
-presenetljiv razplet iskanja sponzorjev
-organizacija peacehikers

VESELO-TRAGIČNA NOVICA Po dolgem boju sem dosegel svoj cilj in v svojem malem nahrbtniku imam letalsko karto MEXICO-TOKYO. Kot kaže bom 4. oktobra zvečer pristal na otoku Honšu na letališču NARIKA in spal v hiši japonskih prijateljev, ki so za zdaj še neznanci. Na trenutke se zadnje dni ujamem v razmišljanju: kaj mi prinaša Japonska? Me bodo tudi tam ljudje tako toplo sprejeli? Bom razumel njihov jezik? Kljub intenzivnemu učenju namreč, še vedno ne čutim, da bi lahko v japonščini sproščeno komuniciral. Bom dobil vsak dan svoj obrok hrane in... me bodo neznani ljudje želeli gostiti v svojih hišah, kot me gostijo tukaj?

Dobro - vem, da se bom imel lepo. Vem, da bo šlo vse tako kot gre vedno - vedno bo vse točno tako kot mora biti in vse popolno. Ujamem se pač v razmišljanju... to je očitno del izkušnje, ki se imenuje "biti človeško bitje". Ko se nekje počutimo varni, sprejeti, ljubljeni... pač tega kraja ne želimo zapustiti. In nikjer na svetu se nisem počutil še tako sprejetega kot v zadnjih mesecih v Mehiki. Nikjer me niso imeli ljudje tako radi, nikjer se nisem še tako zaljubil in nikjer nisem ustvaril toliko prijateljstev.

V Ukrajini je vznikanje rodovnih posestev in ekoloških vasi, ki ga je spodbudila serija knjig Vladimirja Megreja, že precej dlje kot pri nas. Zato so tudi pozivi vladi prišli na vrsto prej, primer lahko vidite v nadaljevanju. Mislim, da bomo tudi pri nas kmalu začeli dialog z vlado, ki bo temljil na podobnih postavkah, kakšrne navaja Megre v spodnjem pismu.

Kakšna je korist od razvoja, od duhovnosti in materializma, ali celo obeh skupaj, če na zemlji ne ustvarjata raja, ampak pekel oz. propadanje sveta samo pasivno opazujeta?

Megrejeve knjige so zganile že milijone rok preprostih ljudi po svetu, da so začele čistiti pekel in graditi raj, dejansko materializacijo duhovnosti na Zemlji. Zdaj poskušajo zganiti še roke oblasti ..."


Odprto pismo Vladimirja Megreja ukrajinskim oblastem

V tem odprtem pismu naslavljam vse politike in upravne organe Ukrajine, od mestnih županov do predsednika države.

Ukrajina je država, v kateri je vzniknilo in se širi ljudsko gibanje, ki si je za cilj zastavilo ustvarjanje prelepe cvetoče države. Ta cilj je možno doseči, če se bo zanj začela zanimati večina ukrajinskih družin, temeljnih gradnikov družbe. Takih družin je že več kot tisoč, njihovo število pa se še povečuje iz dneva v dan.

V okviru Društva za zdravo duhovnost je začel delovati projekt Soustvarjanje, ki bo povezoval prizadevanja in dejavnosti v zvezi z idejami iz knjig Vladimirja Megreja v Sloveniji.

- Projekt združuje vse tiste, ki so jih ideje iz knjig spodbudile h kakršnemu koli ustvarjanju - bodisi klasično umetniškemu ali zemljiško umetniškemu.
- Začela bo izhajati revija oz. glasilo Soustvarjanje. V njej bomo objavljali odlomke iz intervjujev z Vladimirjem Megrejem; besedila drugih tujih in domačih avtorjev o aktualni tematiki; prispevke o naravnem življenju na zemlji; prispevke o čim bolj naravni vzgoji otrok (tudi o ustanovitvi šole); pričevanja mnogih, ki so se preizkusili v novem vrtičkarstvu pri nas in v tujini; razne praktične nasvete, novosti iz Slovenije in sveta ter še marsikaj.
- Društvo zbira pobude in prispevke za ustanovitev šole po zgledu Ruske rodovne šole Mihaila Ščetinina.
- Odprli bomo fond, v katerega se bodo stekala sredstva za ekološko vas, sestavljeno iz rodovnih posestev, kakor je to opisano v zbirki Anastazija (in kakor se to v Rusiji in še marsikje drugje že masovno dogaja).
- Prirejali bomo razne izobraževalne programe.
- Na enem mestu bomo zbirali izkušnje, nasvete, koristne naslove, telefonske številke ipd., da se boste z našo pomočjo laže povezali s somišljeniki v svoji bližnji okolici.
- Organizirali bomo izlete do zanimivih krajev (dolmenov, tajge, zglednih rodovnih posestev ali ekoloških vasi ...) in vabili tuje goste (Megreja, Ščetinina ...)
- Na (kmalu prenovljeni) spletni strani www.zdravduh.org bomo uredili forum za pogovore o raznih temah.

Posebej veliko interesa je za rodovna posestva in ekološko vas ter za Slovensko rodovno šolo, zato bomo temu gotovo posvečali največ pozornosti.

Mednarodna mirovna konferenca "Sri Svami Madhavananda in sporočilo Mahatme Gandhija"
Zagreb, 9. oktober 2005

Četrto mednarodno mirovno konferenco z nazivom "Sri Svami Madhavananda in sporočilo Mahatme Gandhija", ki se je odvijala 9. oktobra 2005 v največji prireditveni dvorani Zagreba, Vatroslav Lisinski, je organizirala hrvaška Zveza Joge v vsakdanjem življenju pod pokroviteljstvom priznanega indijskega učitelja joge in neutrudnega humanitarnega delavca, Mahamandalešvarja Paramhanse Svamija Mahešvaranande.

Svami Mahešvarananda ali na kratko Svamidži je avtor tudi pri nas priznanega in razširjenega sistema "Joga v vsakdanjem življenju" in je tudi sam že večkrat predaval v Sloveniji, nazadnje marca letos v polni Galussovi dvorani Cankarjevega doma.

Spostovani!

Mednarodna akcija za odpravo revščine se nadaljuje in naslednji dan belih trakov ( White Band Day) bo10.decembra.

Svetovna kampanja, pri kateri smo bili prisotni tudi v Sloveniji s prireditvijo podporni koncert za Live 8 v Ljubljani 2.julija 2005, je dosegla prve rezultate z odpisom dolgov 18 najrevnejšim državam ter s pogovori o ukinitvi subvencij kmetijstvu in pravičnejšemu gospodarstvu, a je še veliko potrebno postoriti, zato se v vedno več državah ustanavljajo platforme koalicije za odpravo revščine.

Novost - Bob Geldof je objavil, da bo posnetek Live 8 koncertov po svetu izšel na DVD-jih v začetku novembra, z nakupom pa se bo zbral denar za projekte njegove humanitarne organizacije Band Aid Trust v Afriki in drugod. Tudi v Sloveniji je nekaj posameznikov in organizacij izrazilo željo po nadaljevanju akcije, kjer bi poleg ozaveščanja na probleme revščine lahko zbrali finančna sredstva za konkretne projekte v državah v razvoju.V stiku sem tudi z mednarodno mrežo te akcije, kjer so me tudi vprašali, če se bomo v Sloveniji pridružili decembrski akciji.

Piše: dr. France Susman

Mati pohabila otroka zaradi lakote
Sonic-Bloom - zvočno cvetenje pomaga

Kdo bo človeštvo nahranil, če v prihodnjih 50 letih naraste na 15 milijard? ZDA ima toliko prebivalstva kot ves svet pred 1000 leti. Veliko ameriških otrok je že sedaj podhranjenih. Vsako sekundo umrje en otrok v tretjem svetu. Tla so opustošena s kemijo. Obstaja rešitev?

Dan Carlson iz Floride je razvil glasbo, ki zveni kot čirikanje muren, kar ptice magično priteguje. S to glasbo ozvoči nasade agrumov. Nekdanji veleindustrijec, je razvil metodo Sonic-Bloom, zvočno cvetenje. Preko zvočnikov oddaja posebno glasbo, poseben zvok, istočasno pa poškropi liste rastlin z gnojilom za listje, od najmanšega kalčka do najvišjega drevesa. Tako prvič lahko obirajo pomaranče iz najbolj notranjih vej dreves, ki so velike kot grenivke. S to terapijo rastline ozdravljajo od tako težkih bolezni kot je sušica mladja, in spet poženejo. Celo posušene korenine si opomorejo (Tompkins/Bird, Skrivnost dobre zemlje – tudi v hrvaščini). Pomaranče niso le večje, ampak vsebujejo več kot 120% naravnega vitamina C kot navadne pomaranče. Torej se izboljša kakovost in količina sadja.

PROŠNJA TEBI, KI ČUTIŠ POTREBO PO DRUGAČNI ŠOLI IN PODPIRAŠ IDEJE IZ KNJIG O ANASTAZIJI, PA TUDI TEBI, KI ZMOREŠ IN ŽELIŠ POMAGATI

Sem Jasna Martinjak, mlada mati treh šoloobveznih otrok. Kot vedno več odgovornih staršev, sem tudi jaz želela otrokom najboljše in sem jih vpisala v takrat edino meni znano, drugačno Waldorfsko šolo.

V zadnjem času pa je v svet prišla informacija o šoli, ki ima drugačne razsežnosti. Opisana je v drugi knjigi iz zbirke Anastazija(založbe Kalki), v poglavju Akademik Ščetinin.
To je človek, o katerem knjiga poleg ostalega navaja :« Sadovi akademika Ščetinina so od sreče obsijani obrazi otrok in njihovih staršev.…Najverjetneje se srečujemo z velikim vedežem. Vedež ni zato, ker pozna starodavne Vede, ampak zato, ker mu je znano tudi marsikaj, o čemer mnogi med nami ne vedo ničesar.« Na podlagi informacij v knjigi je nastala iniciativa za ustanovitev Slovenske rodovne šole, po zgledu zgoraj omenjene, Ruske rodovne šole.

Spoštovani!

Sem mama Valentina, ki je rojen 13.2.1997 v Ptuju in se obračam še na zadnji naslov, to je internet, ker potrebujem vašo pomoč.

Valentin je pri porodu utrpel hude poškodbe možganov, saj je zaradi prepočasne odločitve zdravnikov za carski rez prišlo do zadušitve. Obporodna zadušitev je pustila težke posledice, na žalost nepopravljive. Otrok nima požiralnega refleksa, motorika ne deluje in ne govori. Zaradi pogostih pljučnic so začela odpovedovati tudi pljuča. Edino sluh je zadovoljiv in nekaj procentov vida. Dosti je v bolnišnični oskrbi, ker je vedno bolj odvisen od kisika.

Med kraškim kamenjem in borovimi gozdiči ležijo tudi naše prelepe domače gredice, na katerih rastejo trte, ki obrodijo in nam dajejo svetovno znani kraški teran, ki je tudi zdravilen za slabokrvne. Kras ni samo kamenje in goličavje, kot je nekoč bilo poraščeno le z brinjem in nizkim grmičevjem. Kras ima tudi rodovino zemljo - vrtače, ki spomladi in jeseni obrodijo. Kras je zaznamovan z velikimi vrtačami in globelmi, kraškimi jamami in obsežnimi doli. Kraševci so iz kraške zemlje odstranjevali veliko količine apnenčastega kamenja, da so pridobili obdelovalne površine za nasade vinogradov in njive. So obzidavali vrtače rodovitne zemlje in jo s tem obvarovali pred kraško burjo, divjadjo in erozijo.

Živina se je napajala v kalih (zbiralniki vode). Sivina hiš z zaprtimi dvorišči (borjači), ganki in kamni na strehah, ki obvarujejo »korce« (strešnike) pred burjo ima okrašena okna z jertami, na katerih se vijejo nageljni in jih krasijo gorečke. Kraške hiše so zgrajene iz kamna, ki predstavlja najstarejši material, ki ga je človek uporabljal in obdelal s svojo klesarsko veščino. Kras ima zaradi arhaičnega videza svojega stavbarstva izjemno lepoto s svojo kulturno dediščino na izklesanih portalih, portonih (vrata v dvorišče) in kalonah (obokih) ter šternah (vonjakih) na peranko.

Ali je to res? Veliko krat se vprašamo kaj je za človeka dobro in kaj ni dobro. Sile, ki nas motovirajo v dobra ali slaba dejanja so večkrat nazavedne. Zanimiva je ugotovitev, da se pravzaprav sami ne načrtujemo, temveč da nas načrtujejo drugi po nekih načelih kakšni moramo biti, kako moramo ravnati in kaj je dobro in kaj je slabo.

Naše tradicionalne duhovne norme so vse temeljile na ideji, da je treba delati to, kar je za človeka dobro, kar je resnično, kar je lepo, kar koristi njegovemu razvoju in življenju. Če sprejmemo to, kot sistem norm, potem moramo storiti vse, kar lahko storimo dobrega in zavedati se moramo tega vrednostnega vodila. Pri vsem tem pa se moramo zavedati, da se še vedno držimo norm židovsko-krščanskega izročila. Kar je za Boga dobro, je tudi za človeka.

Queretaro, Mexico 20. avgust, 2005

Nepričakovan preobrat na poti
Prvič videl svojo auro!!

Kljub vsem mojim prejšnjim načrtom, se sedaj nahajam v Queretaru, 300 kilometrov stran od Mexico City-ja, v hiši dekleta, ki sem ga spoznal pred slabimi dvemi tedni. Počutim se kot glavni junak najbolj sladke in nore romantične komedije.

Začelo se je nedeljskega večera sredi mehiške džungle. Prijateljica, ki me je povabila v Nanciyago, je odšla v Mexico in jaz sem se odločil ostati. Ker sem bil brez prenocišča, sem prosil Loreno, dekle, ki sem jo spoznal pred nekaj dnevi, ce me lahko eno noč gosti v svoji leseni hiški (kabanja). Sprejela je moj predlog.

Poglavar plemena Duwamish je leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo, napisal tedanjemu predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu naslednje pismo:

"Kako lahko prodate ali kupite nebo, toplino zemlje? Ta ideja nam je tuja. Saj ne posedujemo svežine zraka ali bistrine vode, kako naj jo torej kupite od nas? Vemo, da beli mož ne razume naših navad. En kos zemlje je zanj enak kot drugi, saj je le tujec, ki pride ponoči in vzame od zemlje vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegov brat, ampak njegov sovražnik; ko jo osvoji, odide naprej. Grobove svojih očetov in dediščino svojih otrok prepušča pozabi.

Rdečemu človeku je zrak dragocen, saj si vse reči delijo isti dih - zveri, drevesa, človek. Kot da se beli mož ne zaveda zraka, ki ga diha. Kakor človek je, ki že več dni umira in je otopel za smrad okoli sebe. Beli mož bi moral ravnati z živalmi v svoji deželi kot z brati. Jaz sem divjak, zato ne razumem, kako je sploh lahko drugače. Na poti skozi prerijo sem videl na tisoče gnijočih trupel bizonov; postrelili so jih beli možje z vlaka, ki je peljal mimo. Kaj je človek brez živali? Če bi vse živali izginile, bi človek umrl, ker bi njegov duh ostal osamljen, saj se človeku zgodi prav vse, kar se zgodi živalim. Vse je povezano. Kar doleti zemljo, doleti tudi njene sinove.

24.07.2005 - Latinska Amerika se zaključuje
POGLAVJE LATINSKE AMERIKE SE BLIŽA KONCU

Kar prehitro se je končalo raziskovanje lepot Chiapasa in Oaxace. O indijancih, Zapatistih in Mara Salvatruche imam več vprašanj kot odgovorov.

V ponedeljek sem iz San Cristobala prispel v Las Margaritas, kjer me je gostila prijazna družina. Od tam sem šel v hribovito džunglo La Candona, enega najlepših delov Mehike s kruto in krvavo zgodovino in sedanjostjo. Od blizu sem se spoznal s Zapatizmom in pustil pismo za Subcomandante Marcosa.

V sredo sem skupnost zapustil in enemu Zapatistu pomagal zbežati do Tuxtle Gutierez, kjer sem se naslednji dan srečal z oznanjevalci Kristusovega evangelija, ki tega niso uspeli pokazati z dejanji. Celo pot že opažam, da ljudje, ki me sprejemajo v svoje hiše, dajejo hrano ter prevoz, ne govorijo veliko in ljudje, ki govorijo o Bogu in Kristusu, velikokrat svojega sporočila ne pokažejo z dejanji.

Jul 22 – Sem na napačni poti?
Tuxtla Gtz, Chiapas, México
23:00

“Izgubljaš se, fantina. Samo dve izbiri imaš: ali si božji sin ali si sin satana. Ni vmesne poti. Božji sin si lahko samo preko Kristusa.”
“Zapomni si ta večer. Če danes ne sprejmeš Kristusa v svoje srce kot svojega odrešenika, ki je trpel in umrl na križu za tvoje grehe, te čaka večni ogenj.”
“On je resnica. Ko ga sprejmeš, ti ne bo več treba iskati drugega.”
“Dobro, kakšno sporočilo nosiš ti, popotnik?” je en izmed njiju končno začel dialog.

Nisem odgovoril.

“Mladenič, kakšno je tvoje sporočilo? Kaj točno lahko ti sporočiš svetu?”

Uprl sem pogled v tla in rekel s tihim glasom: “Ne vem. Jaz, z razliko od vaju, ne poznam še resnice.”
“Mi jo poznamo. Mi živimo v Kristusu. Ni nam treba potovati kot brezdelneži po svetu. Kaj lahko ti daš svetu?” so spet začeli svoj govor.

Razmišljal sem nekaj kratkih trenutkov. Ne bi želel dajati vtisa, da bi rad z njimi diskutiral o resnici. Včasih čutim, da ne poznam niti samega sebe, kaj šele da bi vedel kaj o svetu ali celo Bogu.
“Če boste preživeli z mano nekaj časa, boste morda našli sporočilo v tem kako živim...”

Jul 20 – Sprejet v skupnost
La Realidad, Chiapas, México 2:00

Prejšnjo noč sem spal na trdih klopeh in brez pokrivala. Sredi noči sem ves zmrzel iskal nekaj, v kar bi se lahko zavil in našel star plastični najlon, pod katerim sem se kmalu zbudil ves premočen, na kar sem izkusil še večji mraz.

Preživel sem torej noč, vendar sem zjutraj zamudil tudi zadnji kamion, ki je šel proti mestu. Stopil sem torej do nadzornika (danes je bil nekdo drug) in mu razložil situacijo. Vprašal me je, če imam kakršnokoli portdilo o tem, kdo sem in pokazal sem mu članek o meni iz časopisa Reforma. Navdušil se je, govoril z vodilnimi v skupnosti in dovolili so mi, da ostanem kolikor časa hočem.

Danes sem govoril z vrsto ljudi in moje občudovanje in spoštovanje do teh bojevnikov je vse večje. Nekoč bi se rad vrnil in z njimi preživel vsaj mesec dni. Rad bi z njimi delal na polju, spal v njihovih hišah in učil njihove otroke matematike in angleščine.

Jul 18 – Zakaj sodimo ljudi po njihovi embalaži?
San Cristóbal de las Casas – Las Margaritas, Chiapas, México
00:30

Danes je za mano dolg dan in precej dolga pot. Ko sem prispel v mestece Las Margaritas, sem lastnico ene izmed majhnih trgovin ob cesti vprašal za pot do skupnosti Zapatistov. Rekla mi je, da je bolje, če pot nadaljujem jutri in mi ponudila prenočišče v svoji hiši.

"Veš, guerro (tako Mehičani kličejo nas, bledoličneže), zdaj smo vsi zbrani okrog tebe in ti ponujamo gostoljublje in vso našo pozornost. Verjemi mi, da če bi nas za prenočišče prosil kdo od okoliških indijancev, ga verjetno ne bi imeli niti za mar," je rekel gospod Raul, ki je prišel na obisk s svojo ženo in videl mene, kako sedim zunaj na blazini in okrog mene 15 ljudi.

To je po mojem mnenju eden od obrazov sveta, ki odseva našo nedoraslost. Naša družba še vedno ocenjuje ljudi po zunanjem videzu, barvi kože in barvi oči. Še vedno je v svetu nenapisano pravilo, da smo ljudje bele polti, modrih oči in simetričnih obraznih potez vredni več.

Verjetno ni potrebno posebej govoriti, kje se nahaja naš alpinist Tomaž Humar. To verjetno ve že cela Slovenija in pol sveta. Je pa kljub okoliščinam zmogel poslati v bazo naslednje sporočila za slovensko javnost. Tomaž, tudi bralci Pozitivk držimo pesti zate, da se srečno vrneš v dolino.
Več o Tomažu Humarju na: www.humar.com

*******************************
Ideja !!!
8.8.05 18:56 CET
Dragi Slovenci in Slovenke,

lepo mi je, ko mi pišete in mi prjatelji iz baze vsak večer pošiljajo sporočilo v steno, veliko od vas bi želelo pomagati, nakazati denar.

Vesel sem vsake tople misli, stiskanj pesti. Včeraj so mi prebrali lep mail, kako deklica zame moli, da bi se vrnil iz stene.
In se mi je utrnila misel, pri tem, da smo Slovenci po dolgem času spet eno, ne vrag vragu ampak brat bratu, zato apeliram na vas, da že enkrat zbiršemo ta izvirni greh Slovencev iz prsi in zgradimo peditrično kliniko. Bodo na moji strani prijatelji odprli račun, ki bo viden v vsakem trenutku, da se bo vedelo, koliko dejansko se je nabralo in bo za naše otroke za boljši jutri. Zgradimo kliniko, odprimo srca in dlani, veseli me, da smo spet eno in ne eni na eni strani, drugi na drugi strani. Hvala še enkrat za to, da ste s srcem in dušo pri tem reševanju, me to bodri in mi je toplo, ker smo zoper postali eno in je Zgornja Foušija za trenutek ugasnila.

Trenutno me spet čaka noč. Bom zmrzoval, včeraj ponoči je bilo minus pet, ta fajht na meni zmrzuje, nekaj dni že ne jem...

Dajmo omisliti to in že vnaprej se vsem zahvaljuje m za boljši jutri naših otrok.

Hvala.

Je po postaji povedal Tomaž Humar, alpinist

V DEŽELI ZAPATISTOV

San Cristobal de las Casas, Chiapas, Mexico
Jul 17, 22:45

Včeraj zvečer sem prispel v mesto San Cristobal de las Casas – čudovito, a mrzlo
neokolonialno mestece. Hitro mi je postalo jasno, zakaj je tako vztrajala gospa
iz Huatulca, ki mi je dajala pulover, jaz sem se pa upiral, češ da ga ne
potrebujem. Nazadnje sem ga le vzel in ga vlačil za sabo v zeleni vrečki. Nosil
sem ga okrog v najhujši vročini v Tapachuli, Tuxtli, dokler... ga nisem pozabil
v avtomobilu moža, ki me je pripeljal v San Cristobal.

Tako, da bom našel drug pulover ali pa utrdil odpornost na mraz.

Vstopil sem na ozemlje Zapatistov.

Včeraj zvečer sem štopal v centru mesta in nekdo me je povabil v svoj avtomobil.
Vozniku sem razlagal o svoji želji, da bi spoznal Zapatiste, ter o tem, kako me
fascinirajo, on je pa prikimaval in se smehljal.
Po nekaj minutah pogovora me je premeril s pogledom in rekel: “Jaz sem
Zapatista.”