Če se malo poigram s pojmi iz dnevne politike, potem bi postavil ego v vsem svojem žaru na desni pol. Na levi pol bi postavil ego, ki si je nadel svetniški sij človekoljubnosti in pravičnosti. Vmes pa pač milijarde odtenkov sive.

In potem zanimiva dilema, kam na tej premici bi lahko postavili razsvetljeno zavest? Na prvo žogo se ponuja odgovor na sredino. V resnici pa razsvetljene zavesti na tej premici ne bomo našli. Res pa tisti na sredini, vsaj po svoji naravi, stojijo najbližje vratom v razsvetljenje.

Da, strašno gnusno sovraštvo je izraz ljubezni, vulkanski izbruh prvega izžarevanja prasubstance, ki je kot veste vržena iz svojega reda. To je ljubezen, ki ne najde več izhoda, ki nima modrosti. To je mogočno hrepenenje, ki izbruhne kot peklenski ogenj, da bi raztrgal in uničil.

Če te moči ljubezni, ki je prvo žarčenje Boga, ne znamo pravilno urediti, če ji ne moremo absolutno ustrezati, potem ostane naš svet divjina, ocean plamtečega ognja. Vendar tako daleč, kakor daleč se lahko vidi z daljnogledi, tako daleč se bodo videli plameni. In, če nič ne spremenimo, bo tako tudi ostalo. Ogenj protinarave nas bo sežgal. Kajti nihče izmed nas ni dober, vsi smo že od samega začetka na stranpoti. Kaj storiti? Vrniti se moramo na začetek, na začetek novega življenja, novega stanja duha, zavesti.

Kako TRAJNO izboljšati samopodobo z EFT terapijo?

Razumevanje samopodobe
Samopodoba je način, kako posameznik dojema sebe. Gre za skupek misli, občutkov in prepričanj, ki jih imamo o sebi. Visoka samopodoba lahko vodi do večje samozavesti in uspeha v življenju, medtem ko nizka samopodoba lahko omejuje osebnostni razvoj in srečo.

Kaj pomeni imeti zdravo samopodobo?

Damjan Gregorič, certificiran terapevt hipnoze in najbolj napredne regresije v prejšnja življenja, regresije sedanjega življenja in regresije v življenje med življenji po metodi šole Andyja Tomlinsona PLRA (Past Life Regression Academy), je v regresiji našel učinkovito metodo za odkrivanje in razreševanje vzrokov težav in travm, ki ljudem preprečujejo, da bi bili srečni in bi se osebnostno in duhovno razvijali.

Z duhovnostjo se ukvarja že 17 let. Ukvarjal se je tudi z bioenergijo po metodi Zdenka Domančiča in Theta healingom, a šele študij na Past life regression academy v Angliji mu je dal zadovoljujoče odgovore na njegova vprašanja.

Vzemimo še enkrat za primer sicer že malo oguljeno primerjavo gosenica-metulj. Vendar si tokrat zamislimo, da je gosenica višje izražena-inteligentna zavest. Kaj mislite, kako bi doživljala svojo preobrazbo v metulja? Verjetno ne samo kot fizično preobrazbo, temveč tudi kot zelo globoko duhovno iniciacijo.

Zanimiva bi bila tudi tista točka, ko gosenica ni več gosenica, niti metulj še ni metulj. V bistvu ostane gosenica brez stare identitete, nove pa še nima. Takrat bi bila zelo uboga v duhu. Vendar ne uboga dobesedno. Takrat bi se najbolj uglasila in približala temeljni frekvenci svoje Bit-i, oziroma neizraženi zavesti Stvarnika. Ta pa ni niti eno niti drugo. Oba, gosenica in metulj pa izhajata iz nje. Tam se nekako opravi izmenjava štafetne palice, ko gosenica odteče svoj krog.

Dihanje se nam zdi nekaj tako zelo samoumevnega. Morda vam je že naslov članka vseeno pritegnil pozornost, ker v času, ko prvič vdihnemo in poslednjič izdihnemo, se dogaja marsikaj.

Dogaja se Življenje. In ni naključje, da zaživimo z vdihom in odidemo z izdihom. Da želimo srečno, izpopolnjeno življenje, živeti prisotno vsak trenutek, nam je že postalo jasno in trudimo se po svojih najboljših močeh, da si življenje vsaj približno kreiramo tako, kot nam najbolje ustreza. Kaj pa dihanje?

(Paul Valéry Crisis of the Mind (1919))
Paul Valery
Prvo pismo

Pozne civilizacije...vedeti moramo, da smo smrtni.
Dolgo smo poslušali zgodbe o izginulih svetovih, o imperijih, ki so izginili brez sledu, ki so potonili v neraziskano globino stoletij skupaj z svojimi ljudstvi, stroji, z dobrimi in slabimi nameni, z zakoni, z učenostjo in uporabno znanostjo, z slovnico in slovarji, skupaj z klasiko, romantiko in simbolizmom, z kritiki in kritiki kritik.....Zavedali smo se, da je vidna zemlja iz pepela in da ta pepel v sebi nosi pomen. Skozi obskurno globokoumnost zgodovine bi lahko z intelektom in bogastvom naložili toliko fantomov velikih ladij, da jih ne bi znali prešteti. A nam poslane katastrofe, kljub vsemu niso samo naše.

Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Pozornost lahko označimo kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj, pomeni pozorno poslušati, spremljati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj ali o nečemm premišljevati. Pri vsem tem gre za zavestno aktivnost.

V številnih trenutkih, kosmo manj zavestni, nam opazno primanjkuje pozornost, zavestna izmenjava energije, predvsem življenjske energije. Izkazalo se je, da človek ni sposoben zadržati svoje življenjske energije. Energijo sprejmemo, in jo, obarvamo z svojo osebno vibracijo, oddamo naprej. Energija je potrebna, da bi lahko živeli.

Najtežji trenutki v moji veterinarski praksi so tisti, ki jih preživim s svojimi strankami, ki so poleg ob odhodu svoje ljubljene živali na drugi svet. Ko življenje postane breme, lahko ljudem pomagam tako, da jih prepričam, da bodo njihovi ljubljenci mirno umrli. Seveda je zelo boleče, ko se je treba odločiti za ta zadnji korak, in pogosto se ob žalujočih lastnikih počutim nemočen.

To je bilo pred Shanom.

Poklicali so me, da bi pregledal desetletnega psa Belkerja, ki je imel resne težave z zdravjem. Njegovi lastniki – Ron, njegova žena Lisa in njun mali sin Shane – so bili zelo navezani nanj in so upali na čudež. Po pregledu sem ugotovil, da ima pes raka.

Sprašujem se, ali bi bil svet kaj dosti drugačen, če skozi zgodovino ne bi bilo razsvetljenih mojstrov. Ali so kaj prispevali k duhovnemu razvoju ljudi s svojimi sporočili, oz. učenjem?

Po moje ne kaj dosti. Ker nagovarjati ego z duhovnimi vsebinami je isto, kot bi otroku govorili da je otročji. Zaradi tega bo otrok morda prevzel breme vloge odraslega, ne bo pa naredil nekega biološkega preskoka. Ne bo mu zaradi tega pri osmih letih zrastla brada. Tudi ego se pod vplivom duhovnih vsebin zna kultivirati in si nadeti svetniški sij, toda to še ne pomeni evolucijskega napredka v zavesti.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v Karma plus

REŠIMO SE OBČUTKA UJETOSTI
Pred kratkim sem imela predstavitev joge v zaporih. Veliko sem razmišljala o tem, kako tam voditi vadbo, katere so njene prednosti za vadeče, pa tudi za inštruktorje. Katere so tiste lastnosti, ki pri vadbi pomagajo in katere jo ovirajo? Skušala sem razumeti življenje v zaporu na osnovi tiste ure in četrt na teden, ki sem jo nameravala preživeti v tem okolju, v stiku z vadečimi in z osebjem.

Ob tem mi je prišla na misel Prešernova pesem, v kateri življenje v fizičnem telesu primerja z ječo. Kaj torej lahko naredimo, da se v njem ne bomo počutili ujete?

Naše življenje se vrti okrog hrepenenja. To naše hrepenenje se pojavlja v mnogih oblikah: kot domotožje, hrepenenju po daljavah, kot zaljubljenost, kot močna želja ali pomanjkanje, kot strast. Toda prav vsi nenehno pričakujemo, pa najsi bo to poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Zagotovo je ta vzrok vseh naših pričakovanj nenehno iskanje smisla življenje.

Ko si postaviš za cilj, da boš sledil nežnim pričakovanjem, ki si jih gojiš kot dozdevno nezahteven človek, si kaj hitro zelo presenečen nad vsemi željami in potrebami, k se ti pokažejo. Ni lahko spoznati vse naše prikrite potrebe, ker se jih običajno sploh ne zavedamo. In če se enkrat želja izpolni? Po nečem smo zelo dolga leta hrepeneli. Končno lahko to izpolnimo, toda kje je sedaj ostal pričakovani občutek sreče?. Običajno veliko ali vse žrtvujemo, da bi dosegli ta naš cilj ali družbeni položaj, vendar pa je uspeh bolj klavrn.

Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsem v težkih ali neprijetnih razmerah.

Nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti ne moremo določati s časom. Toda od kod nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij?

Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosi vsak človek globoko v sebi? Človek je dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in z jedrom večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu.

Veliko študentov pri svojem iskanju luči odkrije različne probleme, ki so jim poklonjeni, da bi jih rešili; vprašanja so zaradi različnih pogledov, ki jih predstavljajo, tako zapletena, da je za tiste, ki iščejo Pravo Življenje, zelo težko doseči resnično pot. Eno od teh vprašanj je: Ali je naša dolžnost, da se vmešamo, če vidimo, da se godi krivica?

Vprašanje dolžnosti je tisto, o katerem lahko popolno odločitev sprejme le posameznik sam. Dana ne bodo nobena zakonska pravila ali plošča nespremenljivih in neupogljivih zapovedi, po katerih se moramo vsi ravnati ali jih imeti za dolžnost.

Teozofija je čudovito koristna v nudenju pomoči pri vašem sprejemanju odločitev - pri podvigu, ki je za precejšnje število ljudi ne malo težaven.
Teozofija vam na primer pravi, da, ko se morate odločati, po vsej verjetnosti ne pripravljate le uma, ampak tudi čustva, saj so le-ta celo pomembnejša in trajnejša kot um glede vpliva, ki ga imajo na bodoče odločitve.

Teozofija poleg tega pravi, da, ko pripravljate um in čustva, kar z drugimi besedami pomeni, da “umu in čustvom omogočate bolj ali manj svobodno igro”, postanejo pri tem odločilni činitelji: ozadje vaše preteklosti, značilnosti vaše sedanjosti in sence vaše prihodnosti. Do določene mere je torej vaša odločitev že sprejeta, vendar pa, čeprav je temu tako, poleg le-teh delujejo še drugi, premočni vplivi, da bi na njih lahko vplivala tako preteklost kot prihodnost, zato lahko znatno preoblikujete to odločitev, jo celo preusmerite iz njene normalne smeri delovanja. Poleg uma in čustev obstaja tudi volja, ki je najbolj natančen odsev vašega večnega jaza in ki jo je tudi mogoče uporabiti v tem zunanjem svetu.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Stvarnik je Večen, zato smo večni tudi ljudje
Inga Frank je pred dvema letoma napisala knjigo Zamolčana skrivnost - bujenje iz tisočletnega sna, da bi ozavestila ljudi o njihovi prvobitni božanski naravi in prispevala k dvigu zavesti na višjo raven. Verjame, da če bi spremenili samo delček v naši zavesti, bi se spremenil tudi svet, v katerem živimo. Rešitev za človeštvo vidi v širjenju tehnik tako imenovane nove zavesti, s katerimi bi lahko prišlo do kvantnega preskoka v zavesti vseh ljudi.

Njena knjiga ima zdravilen učinek, saj vsebuje izvorno svetlobo znanja dr. Grigorija Grabovoja, ruskega duhovnega učitelja, ki ga nekateri zaradi nauka o vstajenju in večnem življenju razglašajo za novega Kristusa. Inga predaja njegovo znanje tudi na seminarjih in v okviru Facebook skupine »Nova zavest na zemlji«.

Če vas zanima kako deluje ego in kakšna je njegova struktura, vam priporočam knjigo "Nova zemlja", Echart Tolle.

Tolle pravi: Ego je umska bolezen, ki je pri nekaterih akutnejša kot pri drugih.

Nekdo, ki še ni prestopil praga svojega iskanja v duhovnosti, se z fenomenom ega niti ne ukvarja. In kako že pravijo... česar ne veš, ne boli. Če pa že boli, pa itak ne veš od česa boli in vzameš persen.

Četrto čustveno središče: srce, pljuča in prsi

Pri četrtem čustvenem središču gre za uravnovešanje vaših potreb in potreb osebe, s katero ste v odnosu. Če uravnovešanja niste zmožni, vam bo telo to dalo vedeti z ustvarjanjem zdravstvenih težav, povezanih s srcem, prsmi ali pljuči, kot so visoka raven holesterola, visok krvni tlak, ciste, mastitis ali celo rak, pljučnica, astma, kašljanje ali kratka sapa.

Skrivnost obvladovanja zdravja v četrtem čustvenem središču je, da se naučite izražati lastne potrebe in čustva, hkrati pa tudi upoštevati potrebe in čustva drugih. Gre za dajanje in sprejemanje. Natanko tako kot pri ostalih čustvenih središčih je tudi tukaj prizadeti del telesa odvisen od tega, kakšno obnašanje ali negativni miselni vzorec povzroča neravnovesje v vašem načinu spopadanja s čustvi v odnosu.

Kako razumemo karmo? Mogoče kot tolažbo? V nemoči radi nekomu zabrusimo, da bo svoja dejanja plačal s slabo karmo. Povemo mu, da se vse vrača in vse plača. Da bo žel kar je sejal. Da ga bo prej ali slej doletela Božja pravica.

To je že vse res, ampak karma ni namenjena temu. Ni nekakšno Božje orodje za izravnavo krivic. Ni niti kazen niti plačilo za storjene napake. Ni namenjena temu da nas disciplinira, da ne bi vedno znova ponavljali istih napak.

Ko je prva čakra nepovezana z zemljo, spodnja središča ne morejo prekiniti čustveno razsipanje. Tukaj ni nobenega izhodnega kanala. To razsipavanje se obrne v toksično usedlino, ki se prime na stene čakre in upočasni njeno vrtenje. Ko se usedline nabirajo v naši drugi čakri (kjer se nahaja odgovor borba-ali-pobeg), si razlagamo svet kot sovražen in agresiven.

Solarni pleksus, srce in grlena čakra (tretja, četrta in peta) so hranjene s finejšimi energijami ljubezni, sočutja in empatije. Niso oskrbovane z nobenimi prebavljenimi emocijami. V težave pridemo takrat, ko želimo prebaviti težke emocije in občutke z našo srčno čakro, takrat dobimo emocionalno zgago. Nebeške čakre so hranjene s subtilnimi spiritualnimi energijami.

Kaj se najprej zgodi?

Ne spomnim se, da bi lebdel nad telesom,
ga opazoval od zgoraj ali kaj podobnega.
Najbrž sem komaj čakal, da odidem od tam.
Takoj sem vedel, da sem mrtev, in to sem sprejel.
Bil sem nadvse pripravljen na to, kar me je čakalo.

Ne vem, s kolikšno hitrostjo sem potoval.
Preprosto sem se počutil lahkega, razbremenjenega,
ko me je povleklo v sobano z gosto srebrnkasto modro svetlobo.

Prav osupljivo je, da je treba veliko “videti” in to skozi dolgo obdobje življenja, da bi bili lahko na koncu pozorni na majhno kapljico vode.
Kadar so zahteve prevelike, radi sanjamo o velikih stvareh, velikih spoznanjih, velikih misterijih, velikih besedah … Tako tisto, kar je majhno in enostavno, ubeži našemu pogledu. Le kaj naj bi bilo navsezadnje zanimivo pri ubogi kapljici vode?

Vendar sčasoma, ko se polni naša čaša življenja, v najpreprostejših stvareh vidimo celo sintezo tistega, kar je bolj zapleteno. To, kar je najmanjše, postane kal nečesa, kar je neskončno veliko. Kapljica vode sije tako kot sam univerzum. V majceni kapljici sem videla, kako se njena oblika približuje krogu in s tem popolnosti – tako kot vsa živa bitja.

Čisto hipotetično razmišljam, zakaj bi si sploh nekdo želel postati razsvetljen? Ali je tisti opevani globoki notranji mir in počivanje na Božjih rokah, res toliko vreden? Toliko, da bi zamenjali vse sedanje vrednote in se sočasno odpovedali vsemu kar imamo in kar poznamo ? Da bi naš ego na višku ustvarjalne moči samovoljno strmoglavili s prestola slave?

Tudi če bi razsvetljenje bila možna izbira, bi verjetno večina želela samo malo kombinirati. Od razsvetljenja bi verjetno vzela notranji mir, ostalo pa ne bi kaj dosti spreminjala.

Morda bi tvegali večjo spremembo tisti, ki jim v življenju ni z rožicami postlano in nimajo kaj izgubiti.