Gremo v kino! Da, v kino!
Le pogumno, brez upiranja, nerganja, - danes se bo šlo v kino!

Tam se bomo zagotovo vsi imeli super mega fino:

prav vsak izmed nas zagotovo bo kaj zase našel,
si izbral, vživel se in navijal bo za tistega junaka,
katerega po duši najbolj čuti,
pa čeprav morda obstaja ta samo v popolnoma izmišljenem,
torej neresničnem fantazijskem virtualnem svetu...

Ti si trdnjava, ki na skalovju stoji
in osvojiti nikomur se ne pusti.
Gledal sem te in srčno si te zaželel
ter spraševal, kako bi te zavzel.

Z ogromno vojsko sem prihrumel
in kruto oblegati sem te začel.
Srditi boj kaj kmalu se je razvnel,
a Hudič vso vojsko mi je vzel.

Gledal sem to ubogo množico ljudi,
kako plemenito zame se bori.
Toda ta krvavi boj bil se je zaman
in pomnil ta prekleti bom dan.

Cesta mi leti v obraz,
razdalja ni vprašanje,
praznina, mala celica,
topla, edina v trenutku.

Na vetrobranu le odsev,
utrujene, hiteče
sanje o denarju,
prazne marnje.

Utrujene, zadete scene,
dol s ceste,
izven poti,
tam življenje se godi.

Preštevajo trupla,
otroke, ki jih več ni.
Preštevajo žene in matere
z zaprtimi očmi.
Preštevajo može,
ki so za vselej odšli,
preštevajo ruševine
pretekle noči.
Čakajo vodo in hrano,
pa je od nikoder ni.
Vse se godi pred našimi očmi,
pa nihče ne sliši krikov
obupanih ljudi.

Krotkega srca bojevnica
ne prisega na orožje hladno:
ve namreč za orožje drugo,
ki je vedno zmagovito,
in ki del nje same je:
z vso močjo zato
oklene ščita se
jeklene volje,
nadene neprebojen
si oklep
pozitivnega mišljenja
in vseskozi neustrašno
se bori
z mečem
vztrajne prizadevnosti.

Tiha, nevsiljiva sreča iznenada
se kar sama ti povabi v goste,
ko prenehaš se zanašati
na svoje skromne le moči,
ko ti z drugimi ni več za tekmovati
in se v njihovih očeh iz dneva v dan dokazovati,
ko morda ostaneš le še sam s seboj in kakor brez vsega…,
in si končno le priznaš, da je duša vse,
kar najlepšega in najbolj vrednega imaš.

Prijeten mir me vso objame,
ko pomislim Nate, ko pomisliš name,
ki najsvetlejši si mi vzor.
Ni beseda Tvoja vedno mila, sladka,
a v njej počiva vsa resničnost.
Vidiš me naravnost v srce –
prebereš moje misli,
še preden se jih sploh zavem.
Obličja Tvojega še ne poznam,
ne barve Tvojega glasu,
vem pa, da Te vedno najdem tam,
kjer je doma Ljubezen.

Danijela Premzl

Eno samo zorenje
moje podobe v zrcalu.
V katerem mozaiku manjkam
in kdo me bo odstranil iz svojih albumov?
Brezmejna svoboda mi komaj pusti dihati,
tako je samotna in pusta,
veter mi nosi besede na usta
jaz pa se spominjam tistega norega pusta,
ko sem svojo dolgočasnost vsaj za en večer
zamenjala za dober žur do poznih ur,
ko sem se med družbo pomešala
in od navdušenja blestela
ter se kot kakšna najstnica zares lepo imela.
Mar ne bi smela biti vesela,
užiti mladosti, kolikor je je še ostalo
in vsaj takrat pozabiti, da pač nisem posrečen tip
in se vsaj za hip otresti svojih hib?

Elipsa minevanja
In prihajanja novega.
Kako noro!
Mrmotanje minut in žvižganje
v temo noči vrezanih ustnic,
ki iščejo jutranje vrelce resnic,
skrite v času preteklem.
Branje sporedov.
Odrivanje. Skok v čas.
Kobacanje prek tipkovnice
skoz razsvetljeni ekran
v virtualni svet,
držeč ročaj starinske skodelice
in srebanje kave z okusom.

Tvoje oči
me vabijo
z neustavljivo
prikupnostjo
v svoje globine.

Iz njih skrivnostno
odseva barvito
razpoloženje
tvoje duše.

Pesnik Tomaž Šalamun bi lahko pomagal
presti niti tej pesmi, saj sploh ne vem,
kako se ji streže, ko pa pokajo pesnici žile
kot zreli pečeni kostanji jeseni.

Zunaj se prebuja pomlad!

Platane krilijo z rokami in zbujajo sonce.
Ob nogah jim šumijo vali gostega morja.
Ladji kodrajo ribe pot po modrosivi poljani.
Zemlja s požegnano vodo že izpareva zeleni obraz.

Nenadoma me vso
presune odrešilen glas,
kakor čudežen preblisk z Neba:
»Otrok si in to ostani!
Otroka v sebi vedno brani...!
Bodi vedno nežna z njim.
On je tisti, ki te prvi spravi v smeh,
ko te kdaj zajame val obupa.
On je tisti, ki si upa
spremeniti tvoje sanje
v del resničnosti.
On je tisti, ki te opogumlja in bodri,
on bo s tabo tudi ko bodo vsi drugi že odšli.
Le solze ponosa smejo ovlažiti ti oči,
saj njegova družba ti z gotovostjo obeta
mnogo, mnogo srečnih in veselih dni…

Danijela Premzl

Odpri oči, zaživi vendar!
V tebi skrita je lepota:
najdi in užij jo,
deli jo med druge.
Ti si čopič,
ki nariše
marsikomu smehljaj na obraz,
ti si kakor knjiga modrosti,
ki vsakomur najde misel, ki mu prestoji.

Danijela Premzl

Kaj bi bil jaz brez tebe?
Neskončni vir življenja,
Sončni žarek mojega srca,
Majhna zvezdica s sijajem v očeh,
Poslana iz globin vesolja,
Da mi zaželiš miren sèn,
Da me odpelješ daleč stran,
Ko spomin name bo izbrisan,
In moj obraz bo drugim neznan,
Ostala bo le plošča brez imena,
Grob prekrit s plevelom,
Kjer v večnosti bom počival,
Nenadoma bom odšel brez slovesa,
Nikomur ne bo mar,
Le v tvojih očeh ostal bo žar,
Bežen spomin iz otroštva,
Preoblikovan v podaljšek mojega spomina.

Da bi vzljubila vsakdanje dolžnosti,
da bi znala pravilno izbirati,
da ti preteklosti ne bi bilo potrebno obžalovati,
da bi našla svoj jaz,
da bi bila vedno na pravem mestu,
da bi potrdila in opravičila svoj obstoj,
da ne bi bila težko prebavljiva,
da bi vztrajala dan za dnem do konca.
Da bi vedela to, kar je vedeti potrebno.
Da bi videla samo to, kar je videti vredno.
Da bi se vedno znova pravilno opredeljevala.
Da bi na koncu zmagala.

Sredi tišine zgodnjega jutra,
ko je duša še vsa mirna in spokojna,
misel nate spet se porodi,
v srcu tiho upanje spet tli,
da še ni zares konec vseh poti,
ki vodijo do tvojega srca
in da bi še lahko našla srečo za oba.
Samo nekaj nama je še skupnega –
to, da se oba zavedava življenja in ga noro ljubiva.
Tokrat ne bom prepustila vseh priložnosti,
da mimo mene hušknejo,
ne bom se čisto zapustila, čeprav se verjetno zato ne bom kaj dosti spremenila,
še se bom borila in čeprav je moja volja še vsa šibka,
bom vztrajala do konca.

Kdo ti bo povedal, da si tokrat zgrešil,
ko si se ponudil, da boš name gledal.

Nisem prepričana v to, kar mi praviš;
komplimenti se sicer lepo slišijo,
ne vem pa, če so resnično meni namenjeni.
Čemu se sploh trudiš še z mano?

Sicer bi bila presrečna, če bi res ostal,
da te je sam Bog poslal,
a kaj bo, ko me boš v resnici spoznal,
takrat se boš zbal in boš zbežal -
takrat, ko bo prva zaljubljenost mimo
in se boš soočil z vso resničnostjo
mojega čudnega značaja.

Ej, življenje,
ti si največ, kar imam,
dar si ljubezni
in zato te ne dam,
ker upam,
da še čas imam,
da končno le spoznam,
kaj imam, kaj lahko dam,
kaj lahko iz sebe naredim,
katerim vplivom se lahko mirne duše prepustim,
kako lahko v sozvočju s Stvarnikom zaživim,
kaj naj si zaželim, kaj naj postanem,
kje naj ostanem, kaj naj dokončam,
koga naj se držim, s kom naj se družim.
Morda pa doživim svoje uresničenje,
morda pa me izmodruje kdaj ta neskončna lepota bivanja,
ko moja duša prekipeva od nekega neznanega hrepenenja,
ko se opiram na svoja mlada leta in nosim na dlani srce otroka.

Danijela Premzl

Tak lep dan, ti pa čisto izmozgan in zgaran.
Kaj je bilo, ne poveš, samo: ˝Nič novega,˝ in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš, čeprav daješ dober vtis,
ker si z mislimi že drugje.
Seveda, saj si njen.
Tega ne bom pozabila,
ne bom se spozabila in te začela znova osvajati.
Kaj se je zgodilo s tabo v času, ko me ni bilo?
Nisi se imel slabo in ne pritožuj se zdaj nad njo.

Dolenjska;
kraj, kruh, krog
majhne domovine,
ki jo otrok obide
bos vsenaokrog.

Domovina:
vas, vasica, zaselek,
govorica človeških lic,
v kozolcih in sodih pridelek
in vračanje ptic.

Pa še:
voz, vol, vonj,
stare slike na zidu,
na trdno postavljen dom,
pokopališče na hribu.

Nekaj bi želela vedeti,
predno bo moj čas mimo.
Ali se bom kdaj naučila živeti
in nekaj od življenja imeti?
Ne zdi se mi krivično,
da moraš dosti vlagati:
če želiš enkrat zmagati,
moraš garati in tvegati.
Ne se bati,
priložnosti je še veliko
in vedno je čas,
da se lahko spremeniš.

Tak lep dan, ti pa čisto izmozgan in zgaran.
Kaj je bilo, ne poveš, samo: ˝Nič novega,˝ in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš, čeprav daješ dober vtis,
ker si z mislimi že drugje.
Seveda, saj si njen.
Tega ne bom pozabila,
ne bom se spozabila in te začela znova osvajati.
Kaj se je zgodilo s tabo v času, ko me ni bilo?
Nisi se imel slabo in ne pritožuj se zdaj nad njo.
Njo edino si izbral,
sprejel ponujeno dlan,
si oddahnil in ustvaril varen, topel, lep pristan.
Ne bodi no pristranski. Kaj bodo pa drugi rekli!
Tako čemeren dan na dan!
Nameniš mi nasajen pogled,
na ustnicah je ostala rezka beseda,
roka se je povesila v zlagan pozdrav
in trudiš se, da nasmeh ne bi bil zaigran.
Nisi me vesel, to vidim,
neprijetno ti je že.
Kje je kdo, ki ga poznaš,
da se me hitro rešiš?
Za tabo pa ne bom hodila,
toliko ponosa pa le imam,
četudi sem te rada sem imela,
teh igric sem se naveličala.
Slišala sem marsikaj,
a spominov si ne pustim vzeti,
ker so tako romantično lepi.
Kdo od naju bo spoznal,
da je zavrgel nekaj lepega,
si je kdo od naju dovolil preveč,
ko je pričakoval prijatelja?
Veš, zdaj sama sem svoj mojster,
skoraj sem se že našla,
računala sem dolgo nate,
a zdaj sem ti ušla.
Ne žaluj za mano,
jaz nevidna sem za te,
ne spominjaj se imena,
ki ti ničesar ni pomenilo.
Nisem ti zamerila, ko rekel si »ADIJO«,
saj sem vedela, da boš to storil kakor hitro boš le mogel.
Če mi ni žal časa, si me vprašal, trudno me pogledal, resen, zaskrbljen.
»Veš, tvoji časi so minili,« si mi še dejal. Nato nalahno si zažvižgal in se malo nasmejal,
hitro me objel:
»Moja mala, da se ne boš razjokala.«
Nekje si utrgal vrtnico, v lase mi jo pripel,
še enkrat si me prav lahno okrog ramen objel:
»Rad te imam, ti punči moja mala, a drugi sem srce že dal.
Te prosim, bodi dobra, pozabi name, daj, potrudi se.«
Kar nisi mogel se ločiti, zajokal tiho si še sam,
tako težko se je ločiti, če srce tega noče
in ne razume, da se lahko pretrga na dvoje,
pa nikdar ne bo tvoje.

Nebo se je izpelo,
vse, kar je imelo,
je bilo ogromno zvezd,
kakor dobre rime,
ki razkrijejo spomine.
Nebo je zastrlo bolečino,
zmagalo je nad mano
in me vzelo s sabo
v neskončno modro.
Tako sem se zbudila
in ugotovila,
da sem prestopila
prag neskončnosti,
da sem tudi jaz postala rima,
ena izmed mnogih,
ne najlepša, ne najslabša,
a vendar dragocena,
vredna svojega imena.