Kot prvi žarek sonca,
ki posije na mrzlo zemljo
in zbudi cvetlice,
tako si ti posijal v
srca mnogih ljudi
in nam zbudil upanje.

Hvala za tvoje široko srce in ljubezen,
hvala ker nas učiš in daješ upanje,
da si bomo nekega dne vsi ljudje delili svet.

"So dnevi,
so leta in
so pomladi,
ko se imamo preprosto radi.

So trenutki,
ko je treba na novo začeti
in so trenutki,
ko je treba nekoga preprosto objeti."

Čuj šumeči glas pšenice,
ko v njej veter se podi,
nad poljem, kjer vihrajo ptice,
spomladi, ko se mraz zgubi.

Naj tvoja luč, kot sij kresnice,
se v noči ne zgubi,
naj v družbi sonca sije lice,
naj nikjer ne bo noči.

Darinka Šajn

Skoz stopalo tvoje duše
hodim telo, zgrešeno pot.
Zibam se, smetnjak
na smetišče rinem skoznjo.
S tekmovalnimi copati
so obute noge,
razpirajo se še roké
in povabijo dušo v telo.
V režečem nasmehu
telo hlepi po njej,
zasidrano v napuhu.

Na parketu pleše,
se telo ogreva,
dokler mu sapa ne poneha.

Skozi tebe se sprehajam,
in mislim na njega,
ne vem kaj mi je.

Ti mene razumeš,
edino ti mi stojiš ob strani,
edino ti veš kaj jaz hočem.

S teboj se lahko pogovarjam,
samo ti se ne boš smejal,
in se ne boš norčeval iz mene,
to pa zato ker veš
kaj čutim do njega.

Ti si tisti, ki mi daje moč,
ti veš o meni vse,
to je skoraj tako kot pri spovedi.
Saj ne moraš povedati,
nobenemu kaj čutim jaz.

Jokam za svojimi mladimi izgubljenimi leti, ki se nikoli več ne povrnejo.

Jokam zaradi neizkoriščenih priložnosti, ki mi jih je namenil Bog, pa jih nisem prepoznala.

Jokam zaradi čudovitih talentov, ki sem jih imela, pa sem jih zavrgla.

Jokam, ker se zavedam svoje minljivosti in nemoči.

Jokam, ker sem imela toliko priložnosti, pa jih nisem izkoristila.

Jokam, ker sem še vedno živa, še vedno imam talente, pa se ne morem premakniti.

Jokam, ker mislim, da je življenje ena velika napaka.

Jokam, ker sem razočarana nad svojimi dejanji.

Rastlina v meni
se je spremenila v žensko,
ki so ji korenine namenile
rast in cvetenje.

Zakon narave ki sledi,
se razlaga v besedah
in z obličjem onkraj časa
nebeških vrtov Adama in Eve
in daljnega ledenega spomina
talitve in otoplitve voda,
v doseženem vrenju,
sparitvah, dežju,
vesoljnem potopu
in ujeti besedi v kaplji vode,
ki se je rešila v Noetovi barki.

V gozdu sem srečala
nemirnega konja.
Vračal se je s paše na travniku
v bližini človeških bivališč.
Na glavi mu je sedela ptica
in mu kljuvala spomin.
Na očeh sta mu sedela čmrlja,
ki sta mu pikala oči.
Konj je skoz naočnike
pekočih pikov
od daleč videl
kako so ljudje utapljali mačke,
komaj rojene mlade muce
v vedru vode, iz katerega
se je prej napojil.

Mehko smehljajoče staro drevo
me pozdravlja z izrazi posebne naklonjenosti.
Na drevesu je zacvetel en sam cvet.
Svetlo rožnat bleščeč cvet med zelenimi listi.
Slovo od narave. Dopolnitev življenja.
Poslednje goreče iskanje mojih oči.
Odložena je vse naokrog svetloba drevesa,
ki umira na svojem ležišču
in išče moj smehljaj.
S sporočilom ob slovesu.
Moje prazno mesto v telesu išče,
kamor bi lahko odložilo tišine
in barve, ki ne bodo nikoli zbledele.
Pišem jih po večernih oblakih sončnega zatona.
Drevo se prelomi.
Isti izdih na dveh koncih.
Svetloba poboža oba.
Veje so zanihale v meni.

Prisluhni tej tišini,
kako Te boža, govori,
da mi v srcu samo zate
rdeči potok žubori..

A vidiš ob potoku,
golobji jati se mudi,
da se naužije v soku,
se odžeja v krvi..

Iz Tvoje jate so golobi,
vsi so beli in sneženi,
kot kristali v jamski sobi
s škrlatino poškropljeni..

[image1_right]Ti si moj
največji zaklad.
Le kaj bi jaz brez tebe.

Ti si samo moj,
samo moj, in
drugi te ne dam,
ker ti si samo moj.

Ti si tisti,
ki ljubila te bom
noč in dan.

Očes li mi priči, barem jednom na dan
najlepše drvo ču ti biti.

Kiša pada i ako si izgubljena, priđi mi
ni grom ti ništa nemože
jer mene če spaliti
a ja ču tebe u nebesima hvaliti.

Vjetar piri, korjenje mi potres čini
priđi mi, očeš li
da skupa zaplešemo u ritmu galaktike.

Prolječe dolazi, cvjetaju mi ruke
sa najdražim mirisima tvoje mašte
priđi mi, očeš li, da skupa uronimo u mirise Božje bašte.

Juuuhuuuhuuu!
Traaalaaalaaa!

Leeepo je vseeeee,
vseeee cveeeeteee!

Juuuhuuuhuuu!
Traaalaaalaaa!

Poojeeee seee,
daa naas ood raaadoooosti
odneeeseeee!

Juuuhuuuhuuu!
Traaalaaalaaa!

(Pomagajmo otrokom iz Darfurja!)

Vse stvari so lahko črne,
razen rož –
rož v vonjavah in barvah,
ki hočejo v cvet,
cvet otrok iz Darfurja.

So tudi rože,
ki potihem cvetijo
v afriškem Sudanu
in gubajo v popku
žalno tančico svileno,
zaziban nemir v pelin,
žaljšave prstene opoj.

Gledam te,
gledaš me.
Rad te imam.
Skupaj štejeva čas.

Na mizi imam uro,
ki mi tiktaka
počasneje, kot tebi.

Odideš
jaz pa preklinjam svet,
v katerem sva midva -
tako različna.

Kan si šu,
ti šturlić, da te ni?
Kan si šu?
Ki si?

Kan si se skriv,
da te ne viden več?
Trba si kej spiv?
Lahko anka kej preveč?

Kan si šu,
ti štroncin, da se name več ne spuneš.
Alla alla šu,
stavi se, kaj si trke glažič puneš?

Ljubim pojoče barve sonca,
ljubim kipenje zelenih valov,
glasove iz izvirov globoke daljave,
ki so prihrumeli s svetlobo,
pognani v odsvitana jutra
iz pršečih diamantnih luči
skoz zlato rumene peclje mimoze.
Mislim te, moje ljubeče sonce!

Sem kot samotna bilka sredi trave
in roža na njej, ki pije tvoje srce.
Kako prepevajo majhni biseri
s stanjšanimi glasovi vode,
kot smisel, ki bo odrešil zemljo.

Ne krpaj me, s kamenim šivom, čas!
Ne izpoveduj mi, resnice neuporabne glas.
Navzočnost dolžine tvoje čas, si izmišlja svet,
a tebi, življenja kralju, ne zna prisodit mladih let.
Omahnil boš v globočino časa, ki te obdaja,
prisluhnil glasu svojega razuma in značaja.
Času, ki po zavesti časa, čas v grob pokoplje,
okosteni, ko na grobarja čaka in se sam prekoplje.
Ti sedanji čas, ki meni gostoljubje kažeš,
jutri boš odvečna krama, spoznan, da večno lažeš.
Ko brskam po rovih časa prejšnjih let, si iz spomina vzet,
te vidim kako zlagan boš čas, čez vrsto let.
V igri s samim sabo porival s časom, čas ki mine,
a boš presegel prostor vulve svoje zgodovine,
ko z miti ne boš mogel umreti, ne živeti.

Kdo bi me zjutraj zbudil,
če ne ti.

Ti si nekdo,
ki kaže mi pot,
skozi mračne dni.

Ti si nekaj posebnega,
tebe se resnično ne da opisati,
ti si resnično nekaj,
ki mi pomaga če ne vem kaj bi.

Ti si kot nekdo,
ki mi želi
vse najboljše.

Srce na koncu rane
ritmično razbija,
drget valove trese,
nežno jih ovija,
na obzorju rob oblaka
v krvavem siju se namaka,
ustnic sonca se dotika,
ga objema, se umika..

Smrtno hladna ovijalka straha
razjeda misli plameneče,
kot breztelesno zrno praha,
v bobnenju prispodobe groma
se utaplja v nedrje goreče -
do zadnjega atoma..

Koliko ljubezni!
Včeraj sem zaspal
z mislijo in čutenjem tebi:
"Bog, ljubim te!"

In z menoj si, ljubi,
ko srečujem tvoje otroke;
tudi sam otrok,
ki se čudi svetu.

Sem se mar danes rodil?
Kajne, da že večno bivam?
A vse, kar doživljam, je prvič!

Tako lepo je, tako lepo.

Hvala.

Včeraj sem gledala nazaj,
med črne sence,
bel sijaj.
Na koščke sem zdrobila vse
kar sem bila,
bolelo je.
So solze polnile oči,
ko vidiš sam,
kaj zbiral si.
Odpuščam ti...
Odpuščam si...
Spomin bledi...

Kot nova možnost tu stojim.
Večkrat molčim kot govorim.

avtor: Urška Košenina

Jesen,
voha se, čuti se v zraku,
mehka, dišeča.
Prikradla se je kot starka,
tiho,
neslišno,
vsa odeta v škrlat in zlato.

Topli sončni žarki,
ki prijetno božajo tvojo bledo kožo,
kožo na kateri ni več sledi poletja.
Sprehajanje po gozdu
nabiranje kostanja in gob.
Iskriv smeh ob pogledu na jurčka.
Oko, ki je pijano od barvitosti narave.