Dan, ki izvisi
ne konča se,
ne stemni,
blešči, slepi,
bahavo pije moč.

Noč prekratka,
šumov v glavi
ne prespi,
izbere, natepava
stare sanje, ki jih ni.

Vmes divja vesolje,
življenje takozvano,
le karneval besneč,
prekratek za užitke,
nevreden bolečine.

Življenje je prezimil
v prostorih njenega srca.
Kateri letni čas
je tako zamujal in odpovedal,
da so zamrznili poganjki
in oglodali peclje
ter breztežnice spremenili
v zamrznjene poglede sadežev,
povešenih pod težo prošenj soncu.
Ona je nastavljala pisani senčnik,
skrivoma nasladno,
krotilka njegovih čustev.

Spominjam se veselih dni,
ko še prijatelji smo bili,
se veselo igrali in skupaj garali,
se kritizirali nikoli nismo,
saj želeli smo si isto.

Čas je tekel leta štel,
spomin se vračal ves vesel,
obujal sem spomine vse,
saj prijateljstva mi manjkalo je,
si srce nekaj želelo je.

Razjokal bi najraje se,
saj ne vem, kaj s prijatelji zgodilo se je,
so vsi odšli, ne vem še kam,
za njimi želim si še sam.

Ko pogledam ti v oči,
vidim tvoje srečne dni,
tvoj nasmeh življenja poln,
veselo spremlja me domov.

Ujetnik sem ker vem,
da ljubim tisto kar ne smem,
rad želel bi si svobode,
da v ljubezni srce srečno bode.

Gledaš me in se smejiš,
družbe z mano si želiš,
rad tekel bi v deželo tja,
kjer veselje in ljubezen sta doma.

V vrhovih sanje žada,
vznik zeleni iz tišine.
V tihoto raste šum,
razteza se v okras neba,
v svilo kože iz prsti.
Sprejema vase isker zdrs,
prepleta veje
iz naslade zemlje in luči.

V drevo vstopi Bog
in razširi roke!

Presilna v iluzijah,
izrazito izstopajoča
in zveneča v utopijah,
nagnjena k ponovitvam.
Samoizročitev
z obrazom bivanja
drugačnih dimenzij,
nikoli na istem kraju,
vedno ob istem času.
Kriza in vbod,
zdrs potu s hrbtišča,
ugrez sidrišča,
plovnost v notranjost,
aluzija,
transfuzija blata,
vonj po vulgarni ulici,
ekspertiza obzorja,
pijanstvo plesoče trave,
transverzala čez gorovje
dveh svetov.

Vsakdo ima nekaj,
s čimer prihaja do sebe
in s čimer daje.
Ni ga smisla,
večjega od dajanja tistega,
kar je najbolj tvoje.

Ni ga zadovoljstva,
večjega od zadovoljstva,
ko s tistim,
kar daješ,
prižigaš iskre v očeh soljudi
in si odpiraš srce.

Mešanica barv
skozi sito,
preko ognja,
mimo vode,
v začetek,
blizu konca,

zlomljena črta,
močni liki,
nova dimenzija,
divjanje vrtenja,
slast vdiranja,

Razkošna velika svoboda
škripa v pesku pod nogami
svoj pozlačeni epitel
malih ujetosti in omejitev.
Je tanka nitkasta snov,
v ritmu oživljeno drobljenje,
trganje, koščena zvočnost,
razhajanje, ki se ne more
poistovetiti vselej z voljo,
nitkovanje brez trdnosti,
glas brez pritrjevanja,
samopregled čez sebe,
čutenje duše stvari,
zvedavost, mali čudeži,
nepotrebna navzočnost,
ki je nisi klical,
oddaljeni zvok
v odklenjenem prostoru
včerajšnjega dne.

Čez samotni mestni trg
me vodi nočni vetrič.
Morski safir igraje
riše sence,
se zapleta s smehom
v nemirno noč
in odstira ikono,
ki jo nosim v sebi.

Gladi skrle tal,
oguljen kamen,
zlizan tlak poti.

Geometrija brezobličnosti,
lepota praznine,
kontrast vsemogočnosti,
nevidne obline.

Ljubka glava,
brez obraza,
brezspolni kiborg,
umetnega jaza.

Odklopljeni možgani,
spomini zlikani, oprani,
daljinski upravljalec,
centralni svetovalec.

Črta nejasna,
bolečina jo riše,
sivino poudarja,
solza jo briše.

Nem je papir,
brez barv in besed,
leži brez ovir
tam na mrzlih tleh.

Stopa po njem človek vsak,
težek je močan korak.

Bolečina skeli,
globoko na dnu tiho kriči.

Na mirni gladini morja,
v najnežnejšem koščku mojega srca,
je prostor, prostor zate.

Na najlepši barvi mavrice,
v najlepših sanjah iz pravljice,
je prostor, prostor zate.

V gozdu, ki tako lepo zeleni,
na jasi, ki spomladi cveti,
je prostor, prostor zate.

Če me kdo vpraša,
kakšna so bila zrnja,
kakšna je bila moka
in kakšna je bila polenta
iz tistih rumenih mozaičkov
iz dveh vreč koruze,
ki so jih med vojno
rešili iz goreče hiše,
bi mu odgovorila,
da je bila nebeška mana
zlate barve pred menoj,
ki me je odrešila lakote.

Svetloba mu je pronicala skoz telo.
Njej je postalo nebo pretesno.
Iskala je nove prostore,
svoje razširitve in splostitve.

Vedoželjni Lojzek pa je rinil in odrinil
skoz oblak in prekinil enolično enoumje
Zemljanov in odplaval v višave.
Hotel je dohiteti njene modrosti v daljavah.
»Preizkusil bi rad zakon relativnosti,
Einsteinovo relativnostno teorijo«, pravi.
»V praksi simulirano in utemeljeno.«
Tam daleč bi rad srečal Jezusa Kristusa
in se z njim pogovoril na štiri oči.
Vprašal bi ga rad kako se počuti
brez lastnine,
brez domovine
in brez človeštva
in kdo bi zaradi njegove odsotnosti
na Zemlji moral prevzeti križ človeštva.
Zanimalo ga je tudi kako gleda na
brezdelneže in na tiste,
ki so brez dela obogateli.

Nočem umreti, ne da bi živela.
Ne bom se bala padca
in ognja.
Raje živim svoje dni,
dovolim življenju, da me odpre,
razblini moj strah,
me naredi bolj dostopno.
Razklenila bom srce,
dokler ne bo razprlo peruti,
postalo bakla, obljuba.

Rojstni dan je najlepši dan,
ko prvič se praznuje
očke zagledajo se v plamena žar
in ustnice malo šobico hitro naredijo.

Pihajo in pihajo močno,
da bodo ugasnile lučko drobno,
ker prvo leto je prešlo
in nikdar več se ne bo vrnilo.

Prva tortica je "ta glavna",
ko vanjo so uprte vse oči
vsi čakamo, da se posladkamo
in sladko dete nas vse razveseli.

Postavil si zid med nama
sled na njem je vsa krvava,
preklan je v globino
ožigosan z bolečino.

Postavil si zid med nama
z njim ljubezen boš ubil
se v nič izlil,
ostala bo samo moja rama.

Postavil si zid med nama
gledaš mimo moje rame,
pozabljaš na vse rane
skruniš ljubezen, ki je med nama.

Malarična duša je zaplesala groteskno.
Čas se je obračal kot na števcu,
z arhitekturo kontrastov se je razmaknil,
poniknil v veličastno praznino
in odpiral velikanski obraz luči,
skoz božansko gibalo fetišizma.
Meril je v tridimenzionalnost parkirišč,
zbranih zavesti velikega števila ljudi,
ki so se prerivali na tem planetu
- točno na enem mestu!
Nekdo ob meni je s hlastno roko
pobiral lesk zvezd, ki je padal na tla;
drugi je grabil drobovje iz človeka;
tretji je skozi gosto polje teme metal
na oder luči veliko cvetja.

Tea Breščak

Iz pesniške zbirke "Domovina", izdalo Katoliško društvo Gorica, 1991)

MLADOSTNI SPOMINI

O dragi prag domače hiše,
govori in ponovi mi nasvete,
ki jih je meni mama govorila,
ko prvič sem odšla od doma!
Naj iz srca nikdar se ne izbriše,
kako me v svet je odslovila.

»Ogibaj se poti nevarnih,«
je rekla, »vedi, teh je polno za mladino;
posebno zate, ki si lepa, a uboga.
Pa vrni se nam dobra in ljubeča,
ne zabi na svoj skromni dom,
če kdaj te najde sreča!«
Poljubila sem jo v odgovor in prosila:
»O mama, mama, ti pa zame boš molila.«

Prestopil prag si hiše svoje
zadovoljen in vesel,
ker spet v gozd greš
v objem narave,
ki je življenje tvoje.

Ustavil se je tvoj korak na trati mehki,
pogled zastal na zeleni smreki,
uho slišalo je vetra šum poslednji,
zamrla je beseda v dreves odmevu.
Srce podaril si materi naravi,
ki bila je življenje tvoje.

V temi, tišina poje,
duhovi se prepletajo,
vrata med svetovi se odpro,

tu sem, zdaj,
lahko grem kamorkoli,
ključ nosim v sebi.

Temno je na poteh,
tam hodi malo kdo.

Včasih zalaja mrtev pes.

Zlo se pretaka skozi noč.

Oblaki
temni
dež po mlaki
voda v mlaki
mrtvi raki
vrana ( črna )
dobri raki
strup v mlaki
vrana z raki
prana v mlaki
oblaki
prazni
vrana ( mrtva )
pod nebom iskana
v mlaki in raki
pade Nagasaki