Nameščen je predpražnik - očiščevalec,
neubogljiva surovina za noge
s ščetinasto krtačo v svilenih posteljah,
ki deluje na lastno pest zgodovine.

Zakasnele, pozno dozorele in negibne
imenuje minljivost napornih potovanj
telesa in duha v mlinskih zobnikih časa
in jih prestavlja v krščansko večnost
po zakonu narave in božje pravičnosti.

Človek, ko se približaš razžarjeni peči pekla,
vrzi vanjo nepopisan list z ideologijami,
nadaljuj svojo pot, stopi na lastno senco
in razmišljaj kako bi po bližnjici prestopil
čez prag tišine in vstopil v dom sprave in miru.

HOČEM PROČ

bolečina je kot poezija
ne vemo
kdaj se iz sreče
trpljenje razvija...

nekega mračnega dne
se nam vse podre
naše sanje in upi
razblini se vse

takrat le hrepenenje
upanje na boljši jutri
in sladkost tvojih ustnic
hoče življenje...

Hudičevo seme sadežev
zastrupljenega drevesa z ljubeznijo,
nasmejano v sarkofagu slasti,
poganja neznana energija strasti,
ko se mešajo in gnetejo tkiva,
pretapljajoče snovi
v vročične krče
iz podaljška v podaljšek poželenja,
sprevrženega v nabreklost koščice,
ki izloča sladkobni vonj
in zavije ovoj v pajčevino živih sokov.

V počasnem toku lezejo atomi po tkivu,
brizgnejo in se polastijo blata,
obešajo luči na betonsko ogrodje
in peščenijo v skrivnostno malto,
preden nasledijo obraz.

Ni besed, ki bi opravičile moja ravnanja,
ni besed, ki bi posušile ti solze,
ni besed, ki bi ti zacelile rano,
ni besed, ki bi s teboj odšle.

Ni besed za vsa ta leta,
ni besed za dneve vse,
ni besed za to, kar bilo je.

Ni besed za tvojo bolečino,
ni besed kar v srcu je,
ni besed za to, kako oddaljili sva se.

Vse stvari, ki se zgodijo,
so zgodile se nekoč.
Vse z namenom se storijo,
črpajo iz njega moč.

Vsak detalj je majhna slika.
V vsaki sliki je detalj.
In le skupaj je oblika
smiselna. Zanjo in zanj.

Saj ne veš, če bo minilo.
In če bo, kdaj in zakaj.
Veš le, da srce bo bilo,
pa še to ne veš do kdaj.

Sem čakal nate po smrti,
da tudi Ti si umrla,
sem čakal na tisti črti,
da lahko si spet me uzrla...

Prišla si zgodaj pomladi,
ko na Zemlji vse je cvetelo
in so vsi se imeli radi,
je dušo onstranstvo Ti vzelo...

Pripravil sem zate, za naju,
najlepši košček nebesni,
najboljši prostor v Raju,
za najini duši prelestni...

Prišepetavam svetu
pojem listje
s šelestečo besedo
v vejah polnih sadežev
iz sanj
iztrgano od oči
izžigam sonce v sebi
z obrazom ribnika
povešam oči
v jerebiko duše
rišem roke
z jabolko med zobmi
umivam utrujenost
rešujem Kasandro v sebi
sejem krvničke skoz sito
v vdolbini črvivega poda
brskam genialno misel
z bliščem sreče v pesteh

Mehkoba tvojih rok
z žametno toplino
počasi...
nežno...
nežno...
utira si pot
v mehko črnino.

Vztrepeta goščava
v nemirnem pričakovanju
odpirajo se raja vrata:
kjer žlahtni
nektar se cedi,
v voljnosti drhti
in vabi
in kliče:
Pridi!

Pridi sem Večni, prosim Te, reci mi kje sem?
Moram se najti, izgubljen sem…
a sence se menjavajo in me preganjajo življenja,
ki ga imel rad
in postopke,
ki sem jih sovražil,
preganjajo me v življenju,
ki dela shemo v moji preganjani glavi.
»Ne joči, vedno so načini.
Tukaj v novembru, v tej hiši od listja bova molila,
prosim te, vem,
da je težko videti popoln gozd skozi toliko vejic.«
Še vedno me preganjajo obljube,
ki sem jih dal
in tiste, ki sem jih prekršil.

Danes je padel čudovit dež
Bil je nežen in blag
Skozi mojo dušo drsel je
In padel tiho na tlak.

Nežne bisere je pretakal
Čez zelene veje poletja
Usta suha je namočil
Kamna, zemlje, trave in cvetja.

Čez polje razpredel meglice čarobne
Čez nebo oblake turobne
Sredi jase čakam vile gozdne
Da preženejo misli tesnobne.

Ko vstopiš v sprejemnico
velikega morja,
priplavaj vanjo kot list,
ki ga prinašajo
gorske vode ob odjugi,
s tokom brzic s seboj.

Usedi se na skalo
in poslušaj vodo,
opazuj vodo
široko razprtih oči.

Veter v tebi
naj ne buri valov.
Pomanjšaj se v ribo
med koralami
in uleži se na kamen,
da dosežeš v sebi gladino vode,
ki te meri z ravnotežjem
morja in neba.

Ni bilo tako, kot sem mislila reči.
Bilo je drugače pa sem besede skrila
v umetnost nastajanja in brusila misel.
Bilo je drugače, kot sem mislila napisati,
bilo je neizrekljivo in se z besedami
nisem mogla povrniti iz stanja duha,
iz misli v besede, ki mi niso omogočile bíti.

Ni bilo tako, kot sem mislila reči,
ko misli razgradijo besedne zanke,
ki jih ni mogoče spreminjati v curke,
ki hočejo nastopati v imenu olajšanja
in hočejo ven neizrekljive skoz zid.

pepel belih cvetov
spletem v lase
zlijem vonj mavrice
ti v ušesa...

da bo tvoj svet lepši...
da bodo barvni metulji plesali čuden ples
okrog tvoje glave...

poberem vse krike
iz oči...
prisluhnem zgodbam
o rdečem polju makovih cvetov...

Dolgo je tega, odkar so med nas
pridirjali svinčeni konji.
Iz zaslepljujoče zmage so dirjali in dirjali.
Ti jih nisi videl, le slišal si zanje.
S kroglo na zatilju so dobivali zalet.
Niso se ustavili, dirjali so in dirjali
in puščali obrise padajočih senc
za svojimi bolščavimi očmi.
Prevrevala sta zemlja in zrak.
V jesenovem logu je zamiralo ječanje,
ledena smrt, ki nikogar ne vrne,
le vrtinec prekletih plazov je zblaznel
pod silo svinčenih konjskih kopit.

Nobene razlike ni več med pravičnim
in krivičnim. Vode so odtekale.
Telesa so postajala mrzla snov,
vezana na globino, kamor so vstopala
s težkimi koraki in se prevrnila v globino,
ko jim je bilo možno zadnjič vdihniti zrak
in videti svetlo nebo v temni luči.

Globoko v sebi zamolčim čustvo,
jedro svojega zavedanja,
ki se me znotraj ogleduje
na kakšnih tečajih stojijo notranja nihanja;
včasih napeta kot tetiva,
včasih ohlapno razpotegnjena
kot zorana njiva, na kateri kali semenje miru
in hrepeni brstje po svetlobi.

Nadaljujem predstavo življenja,
da bi ujela vse časnosti -
notranje in zunanje svojega bivanja.
Temeljno vprašanje je: kaj smem upati?
Je mar jutrišnji dan metafizično dostopna
okoliščina, skrivnost nesmrtne resničnosti,
možnost na neskončne neverjetnosti,
možnost novega začetka,
da naredim korak in začnem zgodbo?

Spuščaš peruti mehko ob bok,
iz višine navzdol vame pogledaš,
Ti nista pomemnba veselje in jok,
da Tvoj sem, gotovo se zdajle zavedaš...

Na dlani semena, stotine vrst,
nežno poskušaš njihov okus,
mi padajo z roke na mokro prst,
kalitve bo prvi njih to poskus...

Zaupanje veje iz Tvojih oči,
nisi nemirna, kot prvi dan,
v mojem naročju nabiraš moči,
zate več nisem nekdo neznan...

Trenutek Tišine
Kot Večnost –

Ne mine niti,
Ko slišim Tvoj Glas…

Razkrivaš mi,
Kdo sem jaz…
Odkrivaš del mene v Sebi,
Del Sebe v meni,
Del naju v Nas…

Skupaj živiva v Trenutku,
Deliva si Čas,
Ki nama je dan…

Predraga moja,
Rad Te imam…!

Kje počivajo metulji,
ko je njihov let končan?
So na listu ali v cvetu
polnem svetlih sladkih sanj?

Kam odide hrepenenje
če trenutka mine čas?
Kdo razlagal bo pozneje,
kaj je šepetal na glas?

Ko poljubljam prašne sanje
tam prebivajo besede...
Tam je varno skrito vanje

od metulja koprnenje.
Tiho, plaho in brez teže,
neizpisan , prazen list.

Veliko steno na obrobju vesolja
vsakdo varuje, da bo cepil
smrtnost z nesmrtnostjo.
Kot hrček v kletki se boji teme
in se veseli luči in koščka kruha.
Nikoli ne more doumeti
v svojem celičnem sistemu
zakaj je imel razbita kolena
in zakaj mu postajajo kosti
bolj krhke in neprožne.
Ko mu opeša vid, spregleda
in spozna, da ga še niso dosegle
zvezde s svojim duhovnim telesom
in mu iz svetega naročja podarile
z dragimi kamni nesmrtnosti
okovan oltar: večno resnico
o padanju noči v jutro,

Pohodi me,
čeprav me boli.
Kot trava sem, zate,
a tudi trava živi.

Če si želiš, me lahko pretepaš
do onemoglosti,
ali lahko me tudi kepaš,
če premoreš toliko podlosti.

Lahko me brcneš na drugo nebo,
in ti vseeno podarim cvet,
obarvam lahko tvoj svet,
narišem pentljo in pobarvam mavrico.

Lahko uničiš mi najlepšo pravljico,
vsak srečen konec lahko spremeniš v tragedijo.
pa ti vseeno jaz grozljivko spremenim v komedijo.

V vrtu lilija bela cvetoče diši,
poleg se bezeg sneženi bohoti,
rosa na listih njegovih polzi,
v jutra objem me zamoti..

Želim Te in čakam na to,
da prideš, brez Tebe ne gre..,
zate od mene nikoli ne bo
več takšnih besed, srce se zave...

Danes Ti zadnjikrat pišem,
v vrtu cvetoče diši lilija bela,
v pismu vprašanje zapišem,
sva sploh ljubiti se smela?

LJUBIM TE

si mi pod kožo
si v krvi
si v vsaki moji celici

v svet gledam s tvojimi očmi
in moje oči želijo da skoznje
vidiš ti

ne
meni ni več pomoči

Ostani zdrava,
mlada,
prava,
zvedava,
afna,
s karnevala,
morilska,
vroča maska,
pekla kurjava,
izdajalska,
vesela,
s pogreba
odplesala,
eno novo zaigrala,
rogate razveselila,
med črne odcurljala,
sebe izgubila,
obstala,
pokora,
dolga,
sladka bolečina,
oplazila,
mojo željo opazila,
se vdala,
ostala.