Vsako noč
se z mislijo nate zbudim.
Srečna,
ker me ljubiš, ker te ljubim,
spet zaspim
in vem
da v drugi realnosti
s tabo živim.

Vsak dan
z mislijo nate živim.
Srečna,
ker me ljubiš, ker te ljubim,
se slepim
in zanikam,
da v pravi realnosti
lažno živim.

Razpihnjene ženske misli
se obnašajo kakor divji regrat.
S svojimi profesionalnimi perutničkami
so se ovile okrog izklesanih angelov,
ki bučijo v kamnu svoj diskurz
in hočejo oživeti, shoditi, govoriti,
se povzpeti med velika moška imena
in se prebiti skozi stekleni stolp,
'magari' na funkcijo državne poslanke.
Z žensko topilno prijaznostjo prek SMS-a,
za moške pojmovano, malo pretkano usekano,
oni pa trivialno zasukani, kot fascinirani
otroci odpirajo usta: aaaaaaa…..

Mojo pesem zapoj,
da se bo slišalo v nebo
in vse strahove zaboli uho.

Na svoje čare zaigraj,
da bo zastajalo srce
in slišala boš svoje ime.

Bodi to kar si,
da zate bom živel
in čutila boš svoj odmev.

V moji duši zdaj si ti,
v sanjah, ko ugasnejo oči,
ko še zadnja misel spi,
srce bije: ti, le ti.

Moja roka ni več ista,
ker ne čuti več strasti,
vendar je še vedno tista,
ki dotikov si želi.

Bojevniki moji,
v napad,
vaš je čas.

Obkolite srce,
pregazite,
izbrišite vse,
kar ostalo je v trdnjavi,

ponižajte upe včeraj,
izbrišite želje jutri,
dajte,
moji dobri morilci,

zlezite v lažnega konja,
naj čutim konec za hrbtom,
pustite mi videti,
kdo bo dvignil kamen,

Pravijo, da v srcu sonce nosim
Da ljubezen imam za vse ljudi
Vendar grenko seme še v meni tli
Da ga ne pozabim; ne poznaš ga ti
Solza po licah ti počasi lije spet
Kaj v njej se blešči, je to tvoj svet?

Žal mi je, da povedal sem, da ljubim te
Odprl srce pustil, da z teboj umrlo je
Da umrlo je še to, zakaj se je živeti dalo
Bilo je veliko ljubezni, vendar zate premalo
Vendar kljub temu seme najino je ostalo

Človek obrača, bog obrne pravijo
Res je, ljubezen je večna; nič ne lažejo
Pa vendar, semena grenka nas spomnijo
Da premalo, še premalo jo v srcu nosimo...

Je mar zaradi zla
(ko vzide novi dan,
razžaloščen od sanj)
začaran v boga,

prejasen, krut in slep,
zarezan v srce,
da bo vzneseno lep
tam v poznem mraku dne

zagledan v nebo,
prisluškujoč vodam,
ki s časom v krog teko,

v nasprotju vsem željam
izpel svoj zadnji stih
zamaknjen, sam, pretih?

Se bo razprla kdaj
v mrak strnjena zavest?
In mirnost svetih mest -
še vrne se nazaj?

Ne bo več spraševal
neba za pot do zvezd
in s prahom daljnih cest
ne bo več potoval.

Saj če zvezda utrne
se in znova vrne
ves žalosten spomin

prečutih dni, noči -
ne vrne se strasti
sled plaha globočin.

Izrekati pridržane besede
pomeni ustvarjati vezi
na pregibu z utišanim.
Pomeni dovoliti drugim,
da vstopijo v tvoj svet
in dopustiti sebi,
da iz njega izstopiš.
Bistvo videnja
je različnost vstopa
drugega vate
in izstopa tebe iz sebe.

Pomeni lahko tudi,
da z eleganco čaplje
stopicaš na konici droga,
medtem ko spodaj
sestreljujejo letala,
ko vidijo jato ptic na nebu,
morda vidijo tudi letenje
spomenikov po zraku
tistih pilotov, ki sedijo na krilih ptic,
ki v jatah žrejo mušice in muhe.

S svojo pozornostjo blagoslovi tisti prijem
s katerim resetiraš izvorno mesto svojih misli.
Tako kot sebi tudi meni, v 90 %, z njimi
izsušuješ najino skorjo lobanje.

Vstopi in se prestavi v tisti prostor
kjer se sliši piš vetra. Ta piš vetra je notranji piš,
prihaja iz smeri v kateri odhaja. Ta piš se lahko razvije
v zvončkasto rekico, ki so ji prisluhnili nekateri v branih knjigah.

Ta piš se lahko razvije v zvok gongov,
ki ga simbolizirajo zen samostani. Lahko se razvije
v zvok cerkvenega zvona, ki ga simbolizirajo cerkveni
zvonovi. Lahko se razvije v zvok piščali, ki ga simbolizira
flavta med dlanmi Krsne. Ta piš je notranji piš.

Ko je misel preskočila v iskro,
je dosegla svojo tirnico
in zapuščala vezljivost obrednih barv
na cvetovih jezika, ki jih je položila
v svojo tkanino in ustvarjala težo besed.

Bila sem očarana in fascinirana.
Svetloba se mi je zdrobila v sončni prah.
Dosegel me je zlat dež in odprla
se mi je velika svetlikajoča roža neba
z obrazom hvaležnosti, da jo vonjam
z ljubeznijo in ona mi je razkrila,
da mi umiva oči in kleše granit.
Vse ima velik pomen. Je uvod v življenje.

Nisem kar vidiš,

preoblečeni dogodek,

nisem farsa,

niti obleka,

sulica brez perja,

niti pojem,

nisem ples,

k sebi prišlo,

brez praske, udrtine,

odteklo nekam,

nisem jaz,

Daj mi bistvo,
belo ali črno,
ne skrivaj se
za iluzijo, vidim te.

Sprehajaš se
v mojem srcu,
nisi moja,
moja ne boš.

Manj, ko te želim,
bolj te ljubim,
bolj, ko te pogrešam,
manj se te bojim.

Mimo mene gledaš,
ko gledam ti v oči,
drugemu krono pleteš,
jaz sem tu, njega ni.

Nihče te ne poboža,
čeprav kriči koža,
nikogar ne zanima,
prazna je loža.

Tvoj strah
je tvoja želja,
tvoj bom
za zmeraj.

Zeusova ljubljenka Evropa,
ena od številnih oceanid,
ki si bila od Hezoida počaščena
v njegovi Teogoniji, skupaj
s sestro Azijo,
si postala utelešenje duha,
vseenotnosti bitij.
Evropa, jaz sem tvoj del!
Kakor suh strdek krvi
se vračam v čudež tvoje oživitve,
ki ga komajda še poznam.

Starodavna svetloba,
humanistični patos
po sijaju in veličini,
postani moja luč!

Vsak dan rečem Bogu - hvala,
ker dal je, da sva se spoznala,
nama razprl tančice je spomina,
odkril, da že tisoč let sva se ljubila.

Življenje hiti z neznansko nam brzino
in strah me je, kaj bo, ko bo vse mimo.
Bova spet leta in leta se iskala,
kako naslednjič bova se spoznala?

Me boš spoznal morda,
ko ti na samem bom plesala
in brez zadnje krpice
na telesu bom ostala?

Je kratkih čas noči
in kraj, kjer vsak premik
se spremeni v dotik
in nič je ne boli;

ko princ si zaželi
občutkov iz daljav,
kjer so vršanja trav,
mu plaho podari:

tam v gostem mraku tem
mu reče: Tvoja sem,
in kito svilnih las

si nežno razpusti,
da sproži čutov plaz,
po čemer koprni.

Kaj znaš ti, kdu sn jes?
znaš ku sen te, tan ali nutri vmes?
Ben ma reci saj, da me poznaš,
prej ku od glada ti krepaš.

Js bin tela vse enomalo bolj na lahko,
malo bolj počasi da se spuznan,
js nečen vse na driguman..
lepu počasi in bo taman.

najprvo biš mi lahko dau eno lepo rožo,
in polj mi lahko kepiš vre obleko za špožo,
ma do tabot si lahko samo moj marožo.

Polj mi nardiš eno šišo,
veliko kur je una tan pr Mišo(v).
In zraven bin tela anke kašno štalo,
da bimo meli nutri prasca inu kravo.

V mehkem objemu
žametne noči
te čakam,
da priplavaš na oblaku želja.

Ko mehko spustiš se
name,
te začutim
z vsakim vlaknom telesa svojega.

Voljno te sprejmem
vase,
da poneseš me
po širinah neskončnega neba.

Globina v modrini tvojih oči
odkriva vhod v labirinte duha,
stopam čez neraziskane poti,
v meglicah se film le zate vrti.

Krik duše zareže ostro v tišino,
slane solze ti polzijo čez lice,
vsaka razkriti želi bolečino,
najraje s kričanjem bi izbrisal davnino.

Po dolgih hodnikih širi se zvok,
glasbena skrinjica nežno igra,
vedno pretrese te, spravi te v jok,
pa čeprav si nemočen, majhen otrok.

Ne vem kaj naj storim,
ne sanjam več,
le še stojim,
norim,
udari me,
ne prebolim.

Zakaj naj se smejim?

Ne vem kje si,
s čim naj te poiščem,
kdo si,
si to ti?

Naj prepevam, če znorim?

Spusti me,
ti,
ogabna kolektivna pošast.

Želim si
ribje družbe
in za spremembo
nekaj barv,
da si spočijem
obnemoglo dušo.

Želim si
posekati te tvoje
smešne roke.

Brezno se zapira,
še steguje
svoje pohlepne roke,
še brizga
pohlepne plamene.

Vrtinec se oddaljuje,
še vabi
v svoje vroče središče,
še vedno sesa
nedosegljive misli.

Svetloba se odpira,
že pošilja
svoje tople bliske,
že objema
z dišečim vetrom.